Jedro

Vložitev tožbe pretrga zastaranje le v tistem obsegu, kolikor je zajeto s prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom, ne pa tudi v obsegu povečanega tožbenega zahtevka.

Predlog za postavitev izvedenca je enoten dokazni predlog, ki pokriva tako pridobitev pisnega ali ustnega izvedenskega mnenja ali pa tudi obeh, v primeru njegove potrebne dopolnitve ali odprave nejasnosti pa tudi to in tudi morebitno postavitev novega izvedenca. Predhodno stroške vseh navedenih izvedb tega dokaza nosi tista stranka, ki je njegovo postavitev predlagala.

Obrazložitev

1. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 3.267,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.09.2009 dalje zavrne, - v 3. točki izreka pa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi (v 1. točki izreka glede zneska 2.836,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.09.2004 dalje).

3. Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe zoper sklep.

5. Odločitev o preostalih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 6.104,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.836,70 EUR od dne 03.09.2004 do dne 20.09.2009, od zneska 6.104,50 EUR pa od dne 21.09.2009 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.279,80 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da S. bolnišnici „Dr. F. B.“, povrne stroške v znesku 239,36 EUR.

Zoper sodbo se v zanjo neugodnem, ugodilnem delu po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V pretežnem delu pritožbe nasprotuje podanemu in uporabljenemu izvedenskemu mnenju, ki je po njenem mnenju izdelano v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje 1997 (v nadaljevanju SPNZ 1997), kakor je pravočasno uveljavljala že tekom postopka na prvi stopnji. Poudarja, da izvedenec ni razlikoval med funkcionalno nezmožnostjo in invalidnostjo oz. je te pojme napačno razumel, pri tem pa ni upošteval eventualnega vpliva bolezni, ki so pri tožeči stranki obstajale pred nezgodo in so vplivale na rezultate meritev (degenerativne spremembe ipd.). Meni, da izvedenec pred pravdo ni bil postavljen z njenim soglasjem in da bi moralo sodišče glede na razlikovanja med že postavljenimi izvedenci in sprejetim izvedenskim mnenjem, postaviti novega, saj je tudi v pravdnem postopku pridobljeno izvedensko mnenje pomanjkljivo. Opozarja na zastaranje dela tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen šele s spremembo tožbe, poškodba pa je nastala že v letu 2003. Opozarja tudi, da sodišče ni odločilo o stroških pravdnega postopka, pač pa je odločitev pridržalo, česar ne bi smelo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

V pritožbi zoper sklep tožeča stranka navaja, da ni bila tista, ki bi predlagala zaslišanje postavljenega izvedenca, ampak da je bila to tožena stranka, ki naj tako nosi tudi stroške njegovega zaslišanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper sklep pa je neutemeljena.

K pritožbi zoper sodbo Tožena stranka se tudi v pritožbi protivi zvišanju tožbenega zahtevka, čeprav sklepa, s katerim je sodišče zaradi smotrnosti dokončne ureditve razmerja med strankama spremembo tožbe (zvišanje tožbenega zahtevka) dopustilo, s pritožbo ne izpodbija. Njen glavni argument za tovrstno nasprotovanje je ugovor zastaranja. ZPP ne določa, iz kakšnih razlogov je mogoče spremeniti zahtevek, zato na odločitev o dopustitvi spremembe tožbe ne more vplivati dejstvo, da je morda tožbeni zahtevek zastaran. To namreč ne onemogoča spremembe tožbe, temveč (kvečjemu) narekuje zavrnitev tega dela zahtevka. V tem pa je pritožba tožene stranke utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila v času škodnega dogodka, dne 17.06.2003, (padca tožnice) med njima sklenjena zavarovalna pogodba za nezgodno zavarovanje in da je bila tožnici že izplačana odškodnina za dva bolnišnična dneva in za 12% invalidnost. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo zavarovalnine (po spremembi tožbe) za še neizplačan del – to je še za 28% invalidnost. Po določbi 1. odstavka 375. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) terjatve zavarovalca oz. tretje osebe iz zavarovalnih pogodb z izjemo pogodb o življenjskem zavarovanju zastarajo v 3 letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Tožnica se je poškodovala dne 17.06.2003, tožbo, s katero je zahtevala še plačilo za 13% invalidnost, pa vložila dne 23.11.2004. Najkasneje takrat je nastala in bila že znana terjatev, katere plačilo uveljavlja tudi s povečanim tožbenim zahtevkom (to je plačilo še za 15% invalidnost), saj tožnica niti ne zatrjuje, da bi ji posledice nastale kasneje. Šteto od 01.01.2005 je do vložitve vloge, s katero je tožbeni zahtevek zvišala tako, da zahteva še plačilo za 15% invalidnost, to je dne 17.03.2009, preteklo že več kot tri leta. V tem delu (za plačilo 3.267,80 EUR z zamudnimi obrestmi od 21.09.2009 dalje) je zaradi utemeljenega ugovora zastaranja pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP), saj je z vložitvijo tožbe pretrganje nastopilo le glede s prvotnim tožbenim zahtevkom zahtevanih 2.843,24 EUR (364. člen OZ (1)).

Neutemeljeno pa pritožba tožene stranke izpodbija ugotovitve, do katerih je sodišče prišlo s pomočjo postavljenega izvedenca, saj naj bi bilo njegovo mnenje nejasno in nepopolno, kar bi terjalo postavitev novega izvedenca. Invalidnost tožnice je bila v izvedenskem mnenju ugotovljena v višini 40%, tako v dopolnitvi mnenja kot v svojem zaslišanju na naroku pa je postavljeni izvedenec pojasnil, na podlagi katerih metod je postavil takšen zaključek. Takšno izvedensko mnenje je bilo podvrženo dokazni oceni sodišča, ki pomanjkljivosti ali nejasnosti (po dopolnitvi in zaslišanju izvedenca) ni odkrilo, zato je ocenilo, da je popolno, takšno dokazno oceno pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, čeprav sicer drži, da sodišče na pridobljeno izvedensko mnenje ni vezano v tem smislu, da bi mu to onemogočalo ugotovitev dejstev s pomočjo drugih izvedencev, ob tem, da bi bilo prvotno izvedensko mnenje nepopolno ali nejasno (254. člen ZPP). Razlog za postavitev novega izvedenca pa ne more biti strankino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, kolikor to po oceni sodišča izpolnjuje zahteve po obrazloženosti, jasnosti in popolnosti, kar je želela tožena stranka doseči že s svojimi ugovori tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Izračun invalidnosti tožnice temelji na njenih izmerjenih zmanjšanih gibljivosti desne rame, ki so natančno razvidne iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na str. 5, na katero se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Na podlagi meritev je izvedenec po določbi 1. in 2. točke 2. odstavka 7. člena SPZN 1997 določil invalidnost v višini 40%. Uporaba in razumevanje SPZN 1997 je bilo predmet obravnave na naroku dne 21.09.2009 med zaslišanjem postavljenega izvedenca, kakor sta bila predmet obravnave tudi pojma funkcionalna nezmožnost in invalidnost. Pritožbene navedbe o tem, da ti pojmi niso bili pravilno uporabljeni, da izvedenec ne pozna njihovega pomena in podobno, ob skladnem in popolnem izvedenskem mnenju, ne morejo biti utemeljene. Pritožbena navajanja, da izvedensko mnenje ne upošteva eventualnih vplivov bolezni, ki so pri tožeči stranki obstajale pred nezgodo, pa so nedovoljene pritožbene novote, saj trditev o morebitnem drugem vzroku tožničine invalidnosti, toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, ni podala, v pritožbi pa tudi ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde morebiti ni mogla (337. člen ZPP).

Postavitve novega izvedenca pa sodišču tudi ni narekovalo morebitno razlikovanje med več pridobljenimi izvedenskimi mnenji, ki se ne bi moglo odpraviti z zaslišanjem izvedencev (254. člen ZPP), saj je bil v postopku postavljen le en izvedenec. Pred pravdo ali pa med pravdo, a izven konkretnega postopka pridobljena mnenja, s katerih uporabo stranki ne soglašata, niso izvedenska mnenja v smislu 243. člena ZPP v povezavi s 244. členom ZPP, ne glede na to, ali sta stranki s pridobitvijo mnenja določene osebe poprej soglašali ali ne.

Glede na to, da uveljavljeni pritožbeni razlogi v tem delu niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča, da bo o stroških pravdnega postopka odločilo s posebnim sklepom. Ob presoji pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v 3. točki izreka sodbe sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, s čimer je v izreku in razlogih sodbe prišlo v nasprotje, s tem pa zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj takšne odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. Vsled navedenega je glede na naravo kršitve zato, da bo strankama omogočilo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, pritožbeno sodišče odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v nov postopek, saj meni, da te kršitve samo ne more odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep Tožeča stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je delodajalcu izvedenca dolžna povrniti nadomestilo plače, ki ga je ta izplačal izvedencu, saj naj ne bi bila ona tista, ki je predlagala njegovo zaslišanje. Del pravdnih stroškov so tudi stroški za postavitev izvedenca (2. odstavek 151. člena ZPP), ki jih predhodno krije tista pravdna stranka, ki predlaga njegovo postavitev (153. člen ZPP). Predlog za postavitev izvedenca je enoten dokazni predlog, ki pokriva tako pridobitev pisnega ali ustnega izvedenskega mnenja ali pa tudi obeh, v primeru njegove potrebne dopolnitve ali odprave nejasnosti pa tudi to in tudi morebitno postavitev novega izvedenca. Predhodno stroške vseh navedenih izvedb tega dokaza nosi tista stranka, ki je njegovo postavitev predlagala, kar je bila v konkretnem postopku tožeča stranka, ki je pred tem krila tudi predujem za njegovo postavitev. Glede na rezultat postopka pa je lahko do povrnitve teh stroškov upravičena, o tem pa bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje (glej 2. alineo 1. točke izreka te odločbe).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških Ker je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi zoper sodbo in to deloma razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki se tičejo obravnave te pritožbe, pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP). Ker pa tožeča stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki se tičejo obravnave te pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj VSL sodba in sklep II Cp 526/2009.