Jedro

Oškodovana družba že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za izterjavo s kaznivim dejanjem povzročene škode. V končanem postopku osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Novem mestu je bila terjatev iz tega kazenskega postopka oškodovani družbi v celoti priznana. Po četrtem odstavku 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja pomeni izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, razen če je prišlo do odpusta obveznosti (peti odstavek 410. člena ZFPPIPP). Toda kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, ni obtoženec v končanem postopku osebnega stečaja odpusta obveznosti niti predlagal. Ker že obstoječ izvršilni naslov po načelu ne bis in idem pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. čelna ZKP napotiti na pravdo.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovana družba X d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo tri leta. V tem okviru je določilo še nadaljnji pogoj, da oškodovani družbi X d.o.o. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača 14.560,49 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in sodno takso, pa tudi potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, kar vse bo odmerjeno s posebnima sklepoma oz. plačilnim nalogom. Sodišče prve stopnje je oškodovani družbi X d.o.o. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 14.560,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila, z njegovim presežkom pa ga napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili zagovorniki obtoženca. Predlagajo, da se obtoženca oprosti obtožbe, oz. podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo je odgovoril višji državni tožilec, ki predlaga, da se zavrne kot neutemeljena in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Pritožniki nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje o preslepitvi oškodovane družbe X d.o.o. (v nadaljevanju: X) z obtoženčevim lažnivim garantiranjem poravnave svojih obveznosti z nakazilom (asignacijo), vendar neuspešno. Prvo sodišče je namreč podalo logično argumentirano in izkustveno sprejemljivo oceno izvedenih dokazov, na katere je oprlo svoje dejanske ugotovitve, v tem okviru pa se je pravilno in popolnoma opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Pritožniki v graji zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ponavljajo obtoženčev zagovor, ki je zanikal, da ne bi bil imel namena poravnati pri X nakupljenega materiala. Svoja takratna predvidevanja o načinu plačila pa podkrepil z dvema okoliščinama: da je septembra istega leta pričakoval priliv v višini več kot 100.000,00 EUR od dolžnika družbe B. d.o.o. (v nadaljevanju: B), poleg tega pa je plačilo X-u zagotovil z asignacijami „preko“ drugega svojega dolžnika, tj. družbe N. d.d. (v nadaljevanju N.). Sodišče prve stopnje ni verjelo obtožencu, da bi ga v finančne težave ob zapadlosti v izreku citiranih računov pahnil šele izostanek plačila za opravljene storitve po pogodbi z B., in pritožniki razlogom prvega sodišča s tem v zvezi oporekajo le neobrazloženo. Nepotrebno bi tako bilo ugotavljanje, ali je resnična obtoženčeva navedba, da ima do B. terjatev v zatrjevani višini, saj je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je bilo že sámo pričakovanje obtoženca v tej smeri neupravičeno. S tem se kot zmotna pokaže tudi nadaljnja graja pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje nerazjasnjena dejstva presojati v obtoženčevo korist, kajti razčiščevanje resničnosti obstoja te terjatve presega zahteve tega kazenskega postopka in za presojo obstoja kaznivega dejanja ni odločilno.

6. Argumentirano in na izvedenih dokazih utemeljeno je sodišče prve stopnje ovrglo obtoženčev zagovor tudi v delu, ko zanika preslepitev oškodovane družbe z izročitvijo asignacij in zagotavljanjem takovrstnega plačila svojih obveznosti. Pravilno je ugotovilo, da je obtoženec z asignacijami le lažno garantiral plačilo nabavljenega materiala, ker je vedel, da „poslovna politika“ N. ne soglaša s to obliko kompenzacije medsebojnih obveznosti. Neutemeljena je pritožbena graja o neceloviti presoji izpovedb prič B. B. in C. C., na katerih vsebino se je oprlo sodišče prve stopnje, saj je pri tem logično sprejemljivo ocenilo dokazno vrednost obeh izpovedb tako v medsebojnem, kot v razmerju do njima deloma nasprotujoče izpovedbe direktorja oškodovane družbe D. D. in do vsebine N. Splošnih pogojev poslovanja. Da je B. B. netočno izpovedala o slednjih ravno glede podatka, ali izključujejo poslovanje z asignacijami, ni bistveno, ker je pomembna dejanska seznanitev obtoženca s tem dejstvom, o tem pa je prvo sodišče navedlo prepričljive razloge, v katerih zaključke pritožniki dvoma ne zasejejo. Zmotno pritožniki pričevanju B. B. odrekajo dokazno vrednost. Četudi o okoliščinah konkretnega sporazumevanja med predstavniki N. in obtožencem ni imela lastnih zaznav, je bistvene in z izpovedbo C. skladne podatke o poslovanju N. z asignacijami lahko podala na splošnejši ravni; konkretno jih je v razmerju do obtoženca dopolnila C. C. Prav tako zmotno pa pritožniki bistvo izpovedi slednje vidijo v pojasnilu, da prav vseh pogodbenih partnerjev niso seznanjali s svojo „poslovno politiko“, da ne opravljajo asignacij. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je bistvo drugje, namreč v védenju obtoženca, da X na ta način ne bo dobil plačila. O seznanitvi in komunikaciji med obtožencem in N. s tem v zvezi pa je prepričljivo izpovedala ravno C. C. Kot izhaja iz točke 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, obtoženec N. asignacij ni poslal le enkrat, temveč večkrat, in je bil vsakokrat zavrnjen. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v zaključek prvega sodišča, da je izročitev asignacij služila zavajanju oškodovane družbe v obtoženčevo plačilno sposobnost, in da ni resničen njegov zagovor, da je upravičeno pričakoval, da bo N. ravnal v skladu z njegovim pooblastilom in tisto, kar je dolgoval obtožencu, nakazal X-u. Na tem mestu je treba zavrniti tudi očitek pritožbe, da se obtožencu z opisanim ravnanjem očita nemogoče, ker ne drži, da opis izvršitvenega ravnanja obtoženca inkriminira zato, ker nekdo tretji ni izvršil plačila na račun oškodovane družbe. Opis jasno navaja, s katerim aktivnim ravnanjem je obtoženec preslepil X, z vlogo N. pri plačilu pa se pojasnjuje, v čem je lažnivost garantiranja izpolnitve poslovnih obveznosti.

7. Glede na tak zaključek je zmotno stališče pritožnikov, da oškodovana družba ni ravnala v skladu z dolžnostmi, ki jih prejemniku nakazila nalaga Obligacijski zakonik (OZ), s čimer naj bi sama prispevala k škodni posledici. Čeprav je asignacija tristransko razmerje, pa po 1035. členu OZ ne gre za pogodbo niti med dvema niti tremi strankami, temveč za dvoje pooblastil nakazovalca (tj. obtoženca) nakazancu (N.) in prejemniku nakazila (oškodovani družbi). Pritožniki sicer pravilno citirajo 1036. člen OZ, vendar določbo napačno razlagajo z dolžnostjo oškodovane družbe, da asignacijo podpiše in jo táko izroči naprej N. kot nakazancu. Asignacija namreč pravno učinkuje šele z akceptom nakazanca, niti ta niti prejemnik nakazila pa pooblastil nakazovalca načeloma nista dolžna sprejeti (člena 1036 in 1040/1 OZ), zato zgolj pooblastilo obtoženca N. ne zavezuje nikogar.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obtoženec seznanjen z N.-jevim poslovnim stališčem, da njemu dolgovanih obveznosti ne bo izpolnil z nakazilom drugemu poslovnemu subjektu, zato v točki 21 obrazložitve pravilno sklepa, da podpis direktorja oškodovane družbe na asignacijah ni bil bistven. Ker je N. akcept nakazila odklonil, ne more biti uspešno niti sklicevanje pritožnikov na drugi odstavek 1040. člena OZ, ko bi moral X, ki je v nakazilo privolil, njegovo izpolnitev zahtevati od N. Ugotovljenemu dejanskemu stanju pa ne nasprotuje niti tisti del izpovedbe D. D., in na katerega opozarjajo pritožniki, ko asignacij ni hotel podpisati, dokler ne bi X dejansko prejel nakazila. Ta je pooblastilo obtoženca, da privoli v izpolnitev N. – tj. lažno garantiranje načina izpolnitve obveznosti z asignacijami –, sprejel in podpis „asignacijske pogodbe“ k temu po določbah OZ ne dodaja nobene dodatne pravne kvalitete, torej ni potreben. Tudi okoliščina, da je bila večina obveznosti med obtožencem in oškodovano družbo v letu 2009 izpolnjena na podlagi asignacij, v konkretnem primeru ne more biti odločilnega pomena, ker gre za plačila iz drugega pravnega posla, v katerem je po pravilih za asignacije iz prej citiranega 1035. člena OZ nujno bil udeležen še tretji poslovni partner, kot podobno ugotavlja že prvo sodišče v 21. točki obrazložitve, obtoženec pa je bil lahko tako v vlogi nakazanca kot nakazovalca. Da je D. D. še pred dobavo materiala preveril obstoj N. obveznosti do obtoženca, kot sicer izpovedbo te priče pravilno povzemajo pritožniki, je v presojo o zadostni skrbnosti oškodovane družbe pri izdaji blaga za odloženo plačilo sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Razlogi s tem v zvezi v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe so spričo logičnosti in utemeljenosti v izvedenih dokazih sprejemljivi, zato pritožbeno sodišče vanje nima pomislekov. Ali in na kakšen način je X od N. zahteval izpolnitev z asignacijo, ni odločilnega pomena, saj je bilo kaznivo dejanje izvršeno z lažnivim zagotavljanjem obtoženca, da bo tak način kompenzacije obveznosti opravljen, čeprav je hkrati vedel, da N. vanj ni oz. ne bo privolil. Prvo sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, bilo pa bi tudi nepotrebno: ko bi X na N. naslovil zahtevo za nakazilo, bi jo ta zavrnil, in za tak razplet je obtoženec vedel še ob izvajanju pogodbe z oškodovano družbo, pa ga je nasprotno prikazoval v uspešni luči. 9. Utemeljeno pa prvo sodišče na obstoj namerne preslepitve oškodovane družbe sklepa tudi z listinsko izkazanim dejstvom, da je obtoženec v izvršilnem postopku zanikal ne samo dolg, temveč tudi obstoj poslovnega razmerja z X-om. Seveda sme stranka izvršilnega postopka vedno izkoristiti obstoječa pravna sredstva, toda zatrjevanje lažnih dejstev v njih v izogib plačilu se – v nasprotju s stališčem pritožnikov – približuje njihovi zlorabi.

10. Razlogom sodbe neskladno pritožniki trdijo, da ni jasna presoja prvega sodišča, ali je obtoženec kaznivo dejanje izvršil z direktnim ali eventualnim naklepom. Čeprav se izpodbijana sodba po nepotrebnem ukvarja s teoretičnimi izhodišči o možnosti eventualnega naklepa storilca očitanega kaznivega dejanja, iz 29. in 30. točke obrazložitve jasno izhaja, da je prvo sodišče ugotovilo tako t.i. zavestno kakor voljno sestavino direktnega naklepa. Z razlogi, ki jih glede zavedanja in hotenja obtoženca, da izvrši v izreku sodbe opisano dejanje, v že omenjenem delu obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pritožniki pa z zavzemanjem za drugačno težo sicer istih okoliščin ne morejo biti uspešni.

11. Pritožba izreku izpodbijane sodbe očita „nesklepčnost“, ker kljub „množici datumov“ nima opredelitve časa kaznivega dejanja. Zatrjevana kršitev ni podana. Kot gre jasno razbrati iz opisa, je obtoženec dejanje storil med izvajanjem posla z X-om, natančneje med naročilom blaga pa do 6. 12. 2009, tj. do dneva zadnje zapadlosti računov. Datum sklenitve kupoprodajne pogodbe št. 2 (25. 8. 2006) res ne označuje časa kaznivega dejanja, pomeni pa pojasnilo pravne podlage posla dveh gospodarskih subjektov, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. V nasprotju s pritožbenim stališčem je čas kaznivega dejanja konkretiziran ravno z datumi izdaje računov za postopoma prevzeto blago, kar sodi v obdobje izvajanja posla, sicer trajajoče kaznivo dejanje pa je bilo dokončano z zapadlostjo terjatve (tj. 6. 12. 2009). Ostale pritožbene navedbe glede časa kaznivega dejanja so zato neupoštevne.

12. Pritožba zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da namreč izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V svojih izhodiščih o dokazni oceni pisno izdelane sodbe pritožniki sicer sledijo procesni teoriji in uveljavljeni sodni praksi, ne drži pa, da gre konkretni izpodbijani sodbi očitati kakšno kršitev v zvezi s tem. Ta najprej res povzema vsebino izvedenih dokazov, toda pritožba povsem zanemari, da temu v točkah 18 do 30 sledi konkretizirana, določna in jasna presoja vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Prvo sodišče pa se s tem opredeli tudi do dejstev, ki jih šteje za odločilna. Obrazložitev izpodbijane sodbe zajema tudi razumno oceno protislovnih dokazov, zato je pritožbena graja neutemeljena.

13. Zagovorniki so v pritožbi uveljavljali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 386. členu ZKP zajema tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v točki 31 izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja in obtoženca dalo primerno težo ter slednjemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, primerni pa sta tudi odmerjeni kazen in preizkusna doba. Svojo odločitev je prvo sodišče obrazložilo, njegove razloge pa v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. 14. Sodišče prve stopnje je pogojno obsodbo dodatno utrdilo še z nadaljnjim pogojem, da mora obtoženec oškodovani družbi v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plačati 14.560,49 EUR. Pritožba odločbi o kazenski sankciji v tem delu očita naložitev nemogočega pogoja. Glede na ugotovitev sodbe, ki ima podlago v pritožbi priloženem sklepu Okrožnega sodišča v Novem mestu St .../2014 z dne 8. 5. 2014, je bil s tem dnem nad obtožencem (ponovno) začet postopek osebnega stečaja, ki še ni končan. Pritožba sicer pravilno povzema določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) glede pravnega položaja fizične osebe tekom stečajnega postopka, katerega bistvo je v omejeni poslovni sposobnosti take osebe pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Tolmačenje tega pravnega položaja na način, da onemogoča določitev posebnega pogoja iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, pa je napačno. Na v pogojni obsodbi določen pogoj povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ki je nastala še pred začetkom postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev tudi prijavil, namreč ne vpliva na morebitni odpust obveznosti (2. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da ni ovire, da se še tekom postopka osebnega stečaja obtožencu izrečeno pogojno obsodbo podkrepi s posebnim pogojem, da oškodovani družbi povrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo. Tak nadaljnji pogoj pač ni sam sebi namenjen, kajti jasno izraža zahtevo prvega sodišča, da obtoženec v odnosu do oškodovanca ravna aktivno v smeri povračila povzročene škode. Kako so od obtoženca neodvisni zunanji dejavniki ter njegove subjektivne zmožnosti in dejansko (ne)izkazana prizadevanja za izpolnitev posebnega pogoja vplivali na pričakovanje in podčrtano zahtevo sodišča prve stopnje, pa je vedno stvar ocene postopka za preklic pogojne obsodbe po 506. členu ZKP. Izpodbijano stališče prvega sodišča iz 32. točke obrazložitve torej ni napačno, kot pa bo razvidno v nadaljevanju, podlago za določitev posebnega pogoja ne predstavlja premoženjskopravni zahtevek, temveč v drugem sodnem postopku priznan isti zahtevek oškodovane družbe.

15. Utemeljena je namreč pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, ker pravilno ugotavlja, da oškodovana družba že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za izterjavo s kaznivim dejanjem povzročene škode. Kot opozarjajo pritožniki, je že sodišče prve stopnje na podlagi listin v spisu ugotovilo, da je bila v končanem postopku osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Novem mestu St .../2013 terjatev iz tega kazenskega postopka oškodovani družbi v celoti priznana. Prav tako drži, da po četrtem odstavku 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja pomeni izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, razen če je prišlo do odpusta obveznosti (peti odstavek 410. člena ZFPPIPP). Toda kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, ni obtoženec v končanem postopku osebnega stečaja odpusta obveznosti niti predlagal. Ker že obstoječ izvršilni naslov po načelu ne bis in idem pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega, bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotiti na pravdo. Pritožbeno sodišče je zato v odločbo po pooblastilu iz prvega odstavka 394. člena ZKP poseglo na predvideni način.

16. Sicer razlogi, s katerimi se izpodbija sodba, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). V delih, v katere sodišče druge stopnje ni poseglo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).