Jedro

S pravnomočno odločbo ZaPIZ, katero ni izpodbijala v socialnem sporu, je bilo ugotovljeno, da tožnica kot invalidka III. kategorije ni več zmožna opravljati njenih prejšnjih del. Organi delodajalca so jo zato razporedili na delovno mesto, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke in odločitvi oprli na določbe ZPIZ in ZTPDR. Njena revizija zato ni utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZaPIZ) je z odločbama z dne 31.5.1994, št. 833.320, in z dne 12.9.1994, št. 833.320, ugotovil, da tožnica zaradi invalidnosti III. kategorije ni več zmožna za njeno delo tkalke in da je od 29.5.1991 dalje zmožna za delo čiščenja obratnih prostorov s polnim delovnim časom. Navedena drugostopna odločba ZaPIZ je bila tožnici vročena dne 17.9.1994. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev odločbe in sklepa organov tožene stranke o razporeditvi tožnice na delovno mesto čistilke obratnih prostorov. Ugotovilo je, da sta izpodbijani odločbi v skladu z odločbama organov ZaPIZ in da tožnica zaradi invalidnosti III. kategorije ni več sposobna opravljati dela tkalke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je odločba ZaPIZ postala pravnomočna in da je tožena stranka izdala sklepa o razporeditvi v skladu s to odločbo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu zahtevku, podrejeno, razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajala je, da je postala odločba ZaPIZ dokončna dne 17.9.1994. Delovno mesto čistilke, na katerega je razporejena, je bolj zahtevno in naporno, kot delovno mesto tkalke. Sodišči prve in druge stopnje sta prezrli osebni interes tožnice za iskanje bolj primernega delovnega mesta tkalke, zato tudi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 21/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Ravizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izčrpno navedeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb postopka ni ugotovilo. Revidentka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče v tem smislu izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ni smelo preizkusiti tistega dela revizije, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje na sodišču prve stopnje, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje. To so vprašanja, ki se nanašajo na ustreznost delovnega mesta, na katerega je bila razporejena tožnica.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

ZaPIZ je drugostopno odločbo z dne 12.9.1994 izdal na podlagi 255. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, v nadaljevanju: ZPIZ). Zoper to določbo bi tožnica lahko na podlagi 260. člena ZPIZ zahtevala sodno varstvo. Tožnica ni trdila, o tem pa tudi ni dokazov, da je vložila tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem. Odločba ZaPIZ je zato postala pravnomočna in je veljavna in obvezna pravna podlaga za odločitve organov tožene stranke. Ti so o razporeditvi tožnice odločili v skladu s pravnomočno odločbo ZaPIZ.

Zaradi invalidnosti III. kategorije ima tožnica pravico do razporeditve na podlagi 116. in naslednjih členov ZPIZ. Pri tem je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Ta določa, da ima delavec invalid pravico do razporeditve na delovno mesto glede na preostalo delovno zmožnost, pravico do prekvalifikacije ali dokvalifikacije, pravico do razporeditve na delovno mesto, za katerega je usposobljen, ter na pravico do ustreznega nadomestila v zvezi z uveljavljanjem pravic v skladu s predpisi o pokojninsko-invalidskem zavarovanju. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile odločitve sprejete v skladu z navedenimi določbami materialnega prava.

Stranka izkazuje pravni interes, če se glede njenega položaja nahaja v negotovosti, s sodbo pa bi bila ta negotovost odpravljena. Tožnica ni v takšni negotovosti, ker so organi tožene stranke izdali izpodbijani odločbi na podlagi dokončne odločbe ZaPIZ, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ni več zmožna za opravljanje dela tkalke. Sicer pa je pravni interes treba izkazati izrecno le za ugotovitvene tožbe (drugi odstavek 187. člena ZPP), tožničin zahtevek pa ni ugotovitven.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je revizjsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).