Jedro

Tožena stranka v okviru zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb ZZZDR o skupnem in posebnem premoženju, vsebinsko dopolnjuje dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji. S tem, ko svoje ugovore opira na novo dejansko podlago, ki je v postopku na prvi in drugi stopnji ni zatrjevala, uveljavlja novote, ki na revizijski stopnji niso več dovoljene.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožnik do 1/2 solastnik nepremičnin in premičnin, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je imela toženka ob začetku gradnje svoje posebno premoženje. To so bili gradbena parcela, ki predstavlja 12% vrednosti skupnega pamoženja in denarna sredstva, ki jih je prejela iz naslova dedovanja ter predstavljajo še najmanj 1/10 vrednosti stanovanjske hiše (predlaga vpogled v zapuščinski spis). Trdi še, da je pri igri Podarim-dobim dobila celotni stekleni servis. Sodišče je tako spregledalo, da je toženkino posebno premoženje pred gradnjo znašalo najmanj 30%. S tem je kršilo določila ZZZDR o skupnem in posebnem premoženju. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je revizija samostojno in izredno pavno sredstvo zoper pravnomočno sodbo (382. člen ZPP). Pooblastila revizijskega sodišča so zato bistveno bolj omejena kot v pritožbenem postopku. Po 386. členu ZPP se sodišče v revizijskem postopku omeji na preizkus samo tistih kršitev postopka, ki jih stranka v reviziji določno navede in obrazloži. Sklicevanje na navedbe v pritožbi ali v postopku na prvi stopnji ni upoštevno. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preskusi le, ali je bila morebiti storjena kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožena stranka kršitev postopka ni opredeljeno navedla in jih tudi ni obrazložila, kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni podan.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je omejeno tudi pri materialnopravni presoji izpodbijane odločitve. Po že navedeni določbi 386. člena ZPP sicer po uradni dolžnosti preizkusi tudi pravilnost uporabe materialnega prava, vendar je pri tem vezano na trditveno in dokazno podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP mora šteti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Po 387. členu ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožena stranka v okviru zmotne uporabe materialnega prava, in sicer določb ZZZDR o skupnem in posebnem premoženju, vsebinsko dopolnjuje dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji. S tem, ko svoje ugovore opira na novo dejansko podlago, ki je v postopku na prvi in drugi stopnji ni zatrjevala, uveljavlja novote, ki na revizijski stopnji niso več dovoljene. To velja za trditve o podedovanem in v igri na srečo pridobljenem premoženju. Prav tako za toženkino oceno, da je njeno posebno premoženje pred gradnjo znašalo 30% vsega premoženja. Nova ni le trditev o vrednosti podarjene parcele v razmerju do celotne nepremičnine. Njen preizkus ni dovoljen, ker gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče iz že pojasnjenih razlogov vezano.

Pač pa je revizijsko sodišče preizkusilo materianopravno pravilnost odločitev sodišč prve in druge stopnje v obsegu, v katerem sta na podlagi trditvene in dokazne podlage lahko odločali. Preizkus je pokazal, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa ni priglasila stroškov odgovora, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.