Jedro

Pričakovanja so glede skrbnosti večja, če gre za gospodarsko družbo kot stranko v postopku. Iz teorije in prakse izhaja, da se pravna oseba kot stranka ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebej v zvezi s prevzemanjem poštnih pošiljk. Stranka mora organizirati delo tako, da poteka normalno in nemoteno. Ne more svoje pasivnosti utemeljevati z notranjo organizacijo poslovanja pravne osebe, kot to poskuša pritožnik, saj gre za (neupravičen) vzrok na njegovi strani.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 114,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 9. 11. 2020 zavrnilo (I. točka izreka), ugovor tožene stranke z dne 9. 11. 2020 zoper sklep opr. št. I Pg 146/2020 z dne 2. 20. 2020 zavrglo (II. točka izreka), predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa I Pg 146/2020 z dne 2. 10. 2020 zavrnilo (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške v višini 122,40 EUR (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper takšen sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče v tej zadevi dne 2. 10. 2021 (najbrž pravilno: 2020) izdalo sklep I Pg 146/2020, s katerim je izdalo nalog toženi stranki, ki je bila najemnik, za izpraznitev poslovnih prostorov tožeče stranke, ki je bila najemodajalec na naslovu ... Prisodilo je tudi stroške postopka. Zoper ta sklep je tožena stranka dne 9. 11. 2020 vložila ugovor, istočasno pa je vložila tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje in predlagala razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa z dne 2. 10. 2020. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je tožena stranka navedla, da ji je bila 23. 10. 2020 v predalčniku vročena pošiljka, ki pa jo je tožena stranka iz opravičljivih razlogov dejansko prejela 5. 11. 2020. Zaradi slabega počutja in preventivnih ukrepov povezanih s COVID-19 je bil namreč A. A., ki je bil edini zakoniti zastopnik tožene stranke, odsoten vse od začetka oktobra do dne 5. 11. 2020. V začetku oktobra 2020 je začel kazati vse znake okužbe COVD-19, zato je šel na testiranje. Sicer je bil izid testa negativen, vendar se je slabo počutje nadaljevalo in zaradi skrbi, da ne bi bil okužen s COVID-19, ni hodil v podjetje, saj se je zavedal, da bo ob morebitnem stiku z zaposlenimi prišlo do nadaljnjih okužb. V tistem času nihče drug ni imel ključev od predalčnika in pooblastila za dviganje pošte ter pošiljke ni mogel prevzeti noben od zaposlenih, ki so sicer delavci proizvodnih plovil. 6. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen. Iz določbe prvega odstavka 116. člena ZPP izhaja da, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni imela upravičenega razloga za zamudo pri vložitvi ugovora. Določba 133. člena ZPP namreč določa vročanje v pravnih osebah. Bolezen zakonitega zastopnika tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje ne more predstavljati upravičenega razloga, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje. Gre namreč za opustitev dolžnega ravnanja, ki ga je tožena stranka sama povzročila s svojo neskrbnostjo, ko ni poskrbela, da ima na sedežu družbe vedno koga, ki dviguje poštne pošiljke.

8. Pritožnik navaja, da je tožena stranka v septembru 2020 zamenjala družbenika in da je bil A. A. vpisan kot edini novi družbenik. Izbrisan je bil zakoniti zastopnik B. B. Podjetje torej v času vročanja ni imelo drugega zakonitega zastopnika, tožena stranka pa za to zaradi prestrukturiranja ni uspela poskrbeti. Ni bilo mogoče predvideti bolezni in enomesečne odsotnosti zastopnika. Ne drži, da izolacija v primeru okužbe s COVID-19 vedno traja 10 dni, izolacija namreč traja, dokler so prisotni simptomi, najmanj 10 dni od pojava prvih simptomov, trajanje izolacije navzgor pa ni omejena, kot to zatrjuje tožeča stranka. Ni šlo za pomanjkanje skrbnosti tožene stranke, temveč za nesrečen splet okoliščin, ki jih tožena stranka ni mogla predvideti. S tem, ko sodišče ni opravilo naroka za vrnitev v prejšnje stanje, je kršilo določbo 120. člena ZPP, ki jasno določa, da se narok ne opravi samo v primeru, da so dejstva, na katera se opira predlog splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Meni, da ni šlo za očitno neupravičen razlog in bi sodišče narok moralo opraviti. Zakoniti zastopnik bi namreč z nespoštovanjem izolacije lahko okužil zaposlene in s tem ogrozil oziroma onemogočil izpolnjevanje prevzetih obveznosti podjetja. Zato je ravnal skrbno in skladno z vsemi smernicami. Zaradi slabega počutja tudi ni mogel delati. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, je kršilo temeljna načela pravdnega postopka, predvsem načelo materialne resnice.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam pritožnika. V celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da vzrok, ki ga zatrjuje pritožnik, za zamudo pri vložitvi ugovora ni bil upravičen. Dodaja še, da so pričakovanja glede skrbnosti večja, če gre za gospodarsko družbo kot stranko v postopku.1 Iz teorije2 in prakse3 izhaja, da se pravna oseba kot stranka ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebej v zvezi s prevzemanjem poštnih pošiljk. Stranka mora organizirati delo tako, da poteka normalno in nemoteno. Ne more svoje pasivnosti utemeljevati z notranjo organizacijo poslovanja pravne osebe, kot to poskuša pritožnik, saj gre za (neupravičen) vzrok na njegovi strani. Trditev, da je bil zakoniti zastopnik in družbenik A. A. edini, ki je imel dostop do poštnega predalčnika in s tem pooblastilo za prevzemanje pošte, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo, saj je v skladu z načelom dobrega gospodarstvenika dolžan delo organizirati tako, da se poštne pošiljke prejemajo. Prav tako ni upravičen vzrok, da zaradi skrbi, da ne bi koga okužil, ni poskrbel za prevzemanje pošte. Takšna trditev tudi ni življenjska, saj bi lahko (npr. razkuženi) ključ predal svojim delavcem in omogočil prejemanje pošte. Prav tako gre v njegovo breme, da od 21. 7. 2020 (priloga spisa B6), ko je prenehalo pooblastilo prokuristu B. B., tega ni uredil in pooblastil za prevzemanje pošte še koga drugega. Tedaj je epidemija trajala že pol leta in je lahko pričakoval zaplete pri poslovanju zaradi bolezni, ki se mu je po njegovih trditvah pripetila šest mescev kasneje in ni bila COVID-19. 10. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (365. člen z ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR.

12. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sklenilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov nagrade za odgovor na pritožbo po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 5/19 (gre za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje) in tar. št. 18. OT v višini 125 točk oz. 75,00 EUR, materialnih stroškov v višini 2% (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse skupaj znaša 114,75 EUR.

1 Glej A. Galič, v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, 201, str. 478. 2 Isti, str. 487. 3 Višje sodišče v Ljubljani, Sklep II Cpg 927/2000 z dne 16. 11. 2000.