Jedro

Tožbena dejanska in pravna trditvena podlaga se opira na določbo 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini RS). Ta določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ne gre torej niti za špekulativno, niti za monopolistično delovanje, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti tistih določb zakona o trgovini SFRJ, ki opredeljujejo enoletni subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 273.442,26 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1992 dalje do plačila. Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zamudnih obrestih tako spremenilo, da je odločilo, da te tečejo od 23.11.1994 dalje do plačila, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v korist tožene stranke, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje, da je ob nakupu avtomobila tožniku bila dana možnost, da vozilo dobi po garantirani ceni, če kupnino plača takoj, ali pa plača kupnino po ceni, ki bo veljala na dan izročitve vozila. V letu 1992 ni bilo več možno špekulativno izkoriščati stanja na tržišču, saj je bil uvoz avtomobilov sproščen. Vnaprejšnje plačilo kupnine je bilo v interesu kupca vozila. Zatrjevana korist tožene stranke je fikcija. Tožniku kot kupcu je bila ohranjena realna vrednost denarja. Določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu zato ni mogoče uporabiti. Vprašanje obresti bi bilo mogoče povezovati le s špekulacijami in nedovoljenim izkoriščanjem položaja na trgu. Nepravilno je bil zavrnjen tudi pobotni ugovor tožene stranke. Če se tožniku kot kupcu priznavajo obresti, ki se jim je odrekel, je treba toženi stranki kot prodajalcu priznati pravico do uveljavljanja razlike med dogovorjeno garantirano ceno in tisto ceno, ki bi jo kupec moral plačati, če bi avto plačal na dan dobave. Sicer pa je zahtevek tožeče stranke glede na določbe takratnega zveznega zakona o trgovini, katerega določbe 40. in 41. člena še veljajo, zaradi poteka enoletnega subjektivnega roka že zastaran.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ugovor zastaranja tožena stranka utemeljuje z določbami zakona o trgovini (40. in 41. člen, Ur. list SFRJ, št. 46/90). Navedeni zakonski določbi glede na določbe zakona o trgovini (Ur. list RS, št. 18/93 - člen 31) še vedno veljata. Predpisano je, da v enem letu zastara pravica do tožbe zaradi varstva monopolističnega delovanja, nelojalne konkurence ali špekulacije. Če bi podlago tožbenega zahtevka bilo mogoče iskati v špekulativnem ali monopolističnem delovanju tožene stranke, bi zastaralni ugovor mogel biti utemeljen. Vendar pa se tožbena dejanska in pravna trditvena podlaga opira na določbo 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini RS). Ta določa, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Po vsebini je to norma, ki varuje potrošnika kot ekonomsko šibkejšega pogodbenega partnerja tako, da preprečuje, da bi z izsiljenim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral prodajalca. Ne gre torej niti za špekulativno, niti za monopolistično delovanje, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti tistih določb zakona o trgovini SFRJ, ki opredeljujejo enoletni subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov. Izpodbijana sodba je torej pravilno odločila, ko je ugovor zastaranja zavrnila z obrazložitvijo, da je potrebno uporabiti splošna določila o zastaranju terjatev, ki jih določa zakon o obligacijskih razmerjih v členu 371 oziroma 374. Tožnik je svoj zahtevek po ugotovitvah izpodbijane sodbe uveljavil znotraj triletnega zastaralnega roka.

Za odločitev v tej zadevi je bistvena ugotovitev, ki je dejanske narave in je v revizijskem postopku ni mogoče več presojati (tretji odstavek 385. člena ZPP), da je tožena stranka tožniku postavila kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Če bi bilo res, kar navaja tožena stranka, da je tožniku bila dana na izbiro tudi možnost, da vozilo vplača šele na dan dobave, bi element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev pogodbe ne bil podan in zato tudi ne bi bilo mogoče uporabiti določbe 26. člena zakona o blagovnem prometu. Tožena stranka je torej sklenitev pogodbe pogojevala z vnaprajšnjim plačilom kupnine. Pri tem pa je nespremenjena cena za kupca v danih okoliščinah predstavljala le navidezno ugodnost. Kupljeni avtomobil je dobil s časovnim zamikom po enaki ceni, kot bi ga praviloma moral prejeti takoj, v času čakanja na avtomobil pa ni imel ne avtomobila, ne denarja. Zato obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu predstavljajo le minimalno odmeno za medčasno uporabo denarja. Glede na vsebino omenjene pravne norme je zato pravno nepomembno, da je v času, ko je tožnik od tožene stranke kupil avtomobil, bil sproščen uvoz avtomobilov, razmere na tržišču avtomobilov pa so bile drugačne kakor nekaj let poprej.

Revizijska graja odločitve o zavrnitvi pobotnega ugovora je podana v okviru edinega uveljavljenega revizijskega razloga, zmotne uporabe materialnega prava. Izhaja iz predpostavke, da je o pobotnem ugovoru bilo pravno obrazloženo odločeno z njegovo zavrnitvijo. Revizijsko sodišče je glede na obseg revizijskega izpodbijanja lahko odločilo le v tem okviru. Pri tem je ugotovilo, da v reviziji ponujena pravna razlaga ne drži. Pogodbenih določil o ceni vozila namreč tožena stranka ne more enostransko spreminjati. Ker je pristala na garantirano ceno (ob vnaprejšnjem plačilu), od tožnika ne more brez njegovega pristanka izsiliti drugačne cene ob dobavi vozila.

Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).