Jedro

Primerno socialno stanovanje v smislu določbe 5. odst. 53. čl. SZ je stanovanje, ki je primerno finančnim zmožnostim tistega, ki za dosedanje stanovanje ni bil sposoben plačevati najemnine in stroškov. Zato takega stanovanja ni mogoče enačiti s primernim stanovanjem v smislu določbe 5. čl. SZ.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. 2. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da se odpove najemna pogodba št. 2406, ki sta jo dne 14.9.1999 sklenili tožeča in tožena stranka in da se je tožena stranka v roku 90 dni dolžna izseliti iz stanovanja št. 11 na ......., in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, oboje pod izvršbo. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno vložila pritožbo, v kateri izpodbija sodbo smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi upoštevalo samo dokaze tožeče stranke, ne pa tudi dokazov tožene stranke. Izpodbija pravilnost in verodostojnost izpiska odprtih postavk ter zahteva njegov popravek, saj le-ta ne vsebuje zgolj najemnine, ampak tudi ostale stroške, ki pa na podlagi čl. 378 ZOR zastarajo v enem letu, prav tako pa v izpiskih ni pravilno upoštevana subvencija za najemnino, saj bi morala biti upoštevana le za poplačilo najemnine, ne pa tudi ostalih stroškov. Pritožbi prilaga nova potrdila o plačilu najemnine za mesece od januarja do septembra 1999. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila tožena stranka na glavni obravnavi pripravljena takoj plačati 500.000,00 SIT, s čimer bi na podlagi pravilnega obračuna dolga le-tega poravnala in tako razlog za izselitev ne bi bil več podan. Pri obračunu dolga bi moral biti upoštevan tudi čl. 401 ZOR, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico. Tožena stranka nadalje navaja, da ji tožeča stranka ni ponudila primernega socialnega stanovanja v smislu 53. čl. Stanovanjskega zakona, saj le-to nima ne kopalnice s pregrado, ne predsobe, stranišče pa je eno nadstropje nižje in v souporabi 25-ih ljudi. Vprašljivi so tehnična izvedba ozemljitve kopalniške kadi, izpolnjevanje sanitarnih predpisov in izpolnjevanje gradbenih normativov pri adaptaciji tega podstrešnega prostora. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo poudarja, da so navedbe tožene stranke glede nepravilnosti izpiska odprtih postavk neupoštevne, saj tožena stranka sama priznava, da znaša njen dolg do tožeče stranke najmanj 500.000,00 SIT, kar že predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe. Primernost stanovanja po navedbah tožeče stranke ne pomeni, da bi moralo biti novo stanovanje enako prejšnjemu, ampak da je primerno za bivanje in bo zanj tožena stranka v bodoče lahko plačevala najemnino in druge stroške. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje, česar navedbe tožene stranke v pritožbi v ničemer ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in obrazložilo, da tožena stranka ni izpolnila z najemno pogodbo prevzetih obveznosti glede plačevanja najemnine in osalih stroškov stanovanja, da je neupravičeno odklonila ponujeno socialno stanovanje in so bili tako podani vsi zakonski razlogi za odpoved najemne pogodbe na podlagi 3. alineje 1. odst. 53. čl. Stanovanjskega zakona in za izselitev iz stanovanja. Bistveno je neplačevanje najemnine, ne pa sama višina posameznih postavk v izpisku odprtih postavk in način obračunavanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in se v to vprašanje niti ni spuščalo. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je bilo toženi stranki ponujeno primerno socialno stanovanje, saj se pojem primernosti nanaša zlasti na primernost finančnega bremena plačevanja stroškov, kvaliteta bivanja pa je sorazmerna višini le-teh in ne more biti enaka kot v stanovanju, ki ga je tožena stranka zasedala do sedaj, ni pa bila sposobna plačevati stroškov. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na vse to je pritožba tožene stranke neutemeljena in je pritožbeno sodišče na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP odločilo, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pravno sredstvo, je na podlagi določbe čl. 165 ZPP odločilo tudi o stroških, ki jih je priglasila tožeča stranka v odgvoru na pritožbo. Tožeča stranka mora te stroške nositi sama, saj jih glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu čl. 155 ZPP in je zato odločilo, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodbe.