Jedro

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti morajo biti grožnje takšne narave, da so objektivno zmožne vzbuditi ogroženost pri drugemu, kar so v konkretnem primeru glede na ugotovljene okoliščine bile.

Izrek

I. Pritožba zoper pravnomočni del sodbe (glede kaznivih dejanj po 1. odstavku 211. člena, dveh kaznivih dejanj po 1. odstavku 145. člena in kaznivega dejanja po 1. odstavku 146. člena KZ opisanih v točkah I/1, I/2, in I/3 sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. II. Pritožba obdolženega L.P. glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ (opisanega v točki III sodbe sodišča prve stopnje oziroma točki 1 sodbe sodišča druge stopnje) se zavrne.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obdolženca oprosti plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju spoznalo L.P. za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Za vsa dejanja mu je izreklo enotno kazen devet mesecev zapora v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 11.6.2005 od 10.45 ure dalje. Z isto sodbo je zavrnilo obtožbo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter ga oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Višje sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (opisanega v točki III sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve tudi tega kaznivega dejanja, za katerega mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, zvišalo pa je tudi posamične določene kazni za ostala kazniva dejanja ter mu zatem po pravilih za odmero kazni v steku izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora, sicer pa je pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani se je dne 27.2.2006 pritožil obdolženi L.P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa da ga oprosti vseh dejanj po obtožbi.

Vrhovni državni tožilec v predlogu o pritožbi, podanem v skladu z 2. odstavkom 377. člena ZKP meni, da pritožba ni utemeljena. V pritožbi zoper del sodbe, zoper katerega je pritožba dopustna, obdolženec navaja le, da kaznivega dejanja ni storil oziroma da mu dejanje ni dokazano ter da bi ga bilo sodišče dolžno oprostiti. Ti očitki obdolženca pa ne vnašajo nikakršnega dvoma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter pravno ugotovitev sodišča druge stopnje, da so grožnje, kot so bile izrečene, objektivno sposobne doseči ogroženost in prestrašenost oškodovanca, še zlasti upoštevaje njegovo izpovedbo, da je zaradi teh groženj ter zaradi lastne varnosti začel domov nositi službeno orožje.

I. Obdolženec je vložil pritožbo zoper odločbo višjega sodišča v celoti, torej tudi zoper pravnomočni del sodbe, oziroma tisti del, kjer je pritožbeno sodišče glede krivdoreka zavrnilo pritožbo zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča pa pritožba ni dovoljena. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje se sme sicer izjemoma vložiti med drugim tedaj, če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (3. točka 1. odstavka 398. člena ZKP). V konkretni kazenski zadevi je torej pritožba dovoljena le glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena (opisanega v točki III sodbe sodišča prve stopnje oziroma v točki 1 sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na pravnomočni del sodbe pritožbenega sodišča zavrglo, vsebinsko pa je presojalo le pritožbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje kjer je pritožba dovoljena.

II. V pritožbi glede tega kaznivega dejanja obdolženec navaja le, da mu dejanje ni v celoti dokazano, zaradi česar bi ga moralo višje sodišče obtožbe oprostiti ali mu vsaj izreči pogojno obsodbo. Te navedbe obdolženca v pritožbi pa nikakor ne morejo omajati zanesljivih ugotovitev obeh sodišč temelječih na izpovedbi oškodovanca B.B. in priče J.P., da je obdolženec oškodovancu grozil z besedami, da bo oškodovanec v roku enega meseca pokopan, da naj pazi kje hodi ponoči, saj ga bo ustrelil in da ga bo kot prasca policijskega ubil. Takšne grožnje pa so tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča, kot to pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, takšne narave, da so objektivno zmožne vzbuditi ogroženost pri drugemu, še posebej glede na način obdolženčevega izražanja in ob upoštevanju vedenja policistov, da je bilo obdolžencu orožje že enkrat zaseženo.

Ker pritožba zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, je Vrhovno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu in ocenilo, da je izrečena kazenska sankcija primerna oziroma da ustreza vsem v postopku ugotovljenim obteževalnim okoliščinam, še posebej vztrajnosti, ki jo je pokazal obdolženec ter ob izostanku olajševalnih okoliščin, ki bi lahko pripeljale do izreka kazenske sankcije opominjevalne narave, za kar se v pritožbi zavzema obdolženec.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbo obdolženega P. glede kaznivega dejanja grdega ravnanja, torej pritožbo, v delu, ki se nanaša na sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je dovoljeno izpodbijati s pritožbo, zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Odločitev o stroških nastalih v pritožbenem postopku temelji v izreku teh odločb citiranih določilih ZKP.