Jedro

Denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist upravičenca ni možna, če je pravica uporabe na tem zemljišču s pravnim poslom ali z delovanjem prešla na drugo osebo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep s katerim je organ prve stopnje zavrgel tožničino zahtevo za izdajo odločbe o denacionalizaciji stavbnega zemljišča parc. št. 1458. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica na tem stavbnem zemljišču pravico uporabe in to na podlagi sklepa o dedovanju temeljnega sodišča z dne 18.3.1992. Organ prve stopnje je v zadevi odločil na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku - da ni pogojev za uvedbo postopka, moral pa bi postopati po določbi 3. in 4. odstavka 66. v zvezi s 25. členom navedenega zakona, saj v konkretni zadevi ne gre za upravno stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ. Po določbi 31. člena zakona o denacionalizaciji se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Koga je po zakonu o denacionalizaciji šteti za upravičenca in s tem za aktivno legitimirano osebo za uveljavljanje pravic po določbi 31. člena, je določeno v 1. odstavku 9. člena v zvezi s 3., 4. in 5. členom istega zakona. Upravičenec po 31. členu je le prejšnji lastnik, ne pa tudi njegov pravni naslednik oziroma oseba, ki je pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču pridobila na podlagi pravnega posla. Razlog, da denacionalizacija stavbnega zemljišča v korist dediča in osebe, ki je nepremičnino dobila s pravnim poslom, ni mogoča, je v določbi 67. člena zakona o denacionalizaciji. Ta med drugim določa, da odločba o denacionalizaciji glasi na "upravičenca" torej prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Glede na to, da je v danem primeru pravico uporabe na stavbnem zemljišju tožnica že podedovala, odločba pa bi morala glasiti na upravičenca, bi tako ravnanje pomenilo ponovno vzpostavljanje prejšnjega stanja (torej stanje pred dedovanjem), to pa po določbah zakona o denacionalizaciji ni mogoče. Upravni organ nima pooblastila, da bi razveljavljal sodno odločitev glede dedovanja. Lastninjenje stavbnih zemljišč, ki ne bodo olastninjena po zakonu o denacionalizaciji, oziroma katerih imetniki pravice uporabe niso upravičenci po zakonu o denacionalizaciji, bo uredil drug zakon. Zato je odločitev prvostopnega organa pravilna, čeprav je napačno uporabil procesne določbe.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Dilema ali bi moral upravni organ njeno zahtevo zavreči po 66. ali po 125. členu zakona o splošnem upravnem postopku je brezpredmetna, saj tožničina zahteva ne bi smela biti zavržena, ampak bi ji moralo biti ugodeno in z odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist upravičenca. Razlaga tožene stranke, da je uporaba določbe 31. člena zakona o denacionalizaciji možna le v korist upravičenca, ne pa tudi v korist njegovih pravnih naslednikov, ne vzdrži kritike, je protislovna in nerazumljiva. Tožeča stranka se sklicuje na svoje pritožbene razloge, ki jih tožena stranka z izpodbijano odločbo ni uspela zavreči. 67. člen zakona o denacionalizaciji, na katerega se sklicuje tožena stranka, ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice v korist umrlega upravičenca, saj ravno ta člen določa postavitev skrbnika denacionaliziranemu premoženju v primeru, da je upravičenec mrtev. V konkretnem primeru ne gre za ponovno uvedbo dedovanja niti za razveljavitev sodne odločbe. Tožnica je namreč pridobila le pravico uporabe in ne lastninske pravice na predmetnem zemljišču, ki je družbena lastnina. Zato je mogoče vzpostaviti lastninsko pravico v korist upravičenca in dedovanje lastninske pravice v korist tožnice. Ni nobenega razloga, da bi se za stavbna zemljišča, ki so lahko predmet denacionalizacije, čakalo na poseben zakon. Tudi ni pravilno mnenje, da je pravni promet z nacionaliziranimi stavbnimi zemljišči ovira za denacionalizacijo. Kdor je pridobil pravico uporabe z dedovanjem, bo po upravičencu podedoval tudi lastninsko pravico. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba in sklep prvostopnega organa odpravita in da ji tožena stranka povrne vse stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča - parc. št. 1458, ki je bilo podržavljeno tožničinemu pokojnemu očetu. Po podržavljenju je tožničin oče imel na tem zemljišču vknjiženo pravico uporabe, ki jo je po njegovi smrti, na podlagi dedovanja, pridobila tožnica.

Po mnenju sodišča je na tako ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka pravilno uporabila določbo 31. člena zakona o denacionalizaciji. Tudi po stališču sodišča tožnica kot pravna naslednica ni upravičenka do denacionalizacije po 31. členu zakona o denacionalizaciji. Navedena določba se nanaša samo na stavbna zemljišča v družbeni lasti, na katerih ima še vedno pravico uporabe upravičenec - prejšnji lastnik, ki mu je bilo to zemljišče podržavljeno. Vprašanje denacionalizacije stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe druge osebe, ki so to pravico pridobile z dedovanjem ali na podlagi pravnega posla, v zakonu o denacionalizaciji ni urejeno. To vprašanje bi naj bilo predmet ureditve posebnega zakona, kot to ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker to vprašanje v 31. členu zakona o denacionalizaciji ni urejeno kot upravna stvar, so pravno neupoštevni oziroma brezpredmetni (obširni) tožbeni razlogi, da bi upravni organ moral ugoditi tožničini zahtevi za vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe zakona o denacionalizaciji in da je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Z razlogi izpodbijane odločbe, ki so jasni in niso protislovni, sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja.

Ker izpodbijana odločba, po presoji sodišča, ni nezakonita, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).