Jedro

Za plačilo stroškov za stanovanje, katerega lastnica je bila pokojna, nastalih v obdobju po njeni smrti in pred delitvijo zapuščine, odgovarjajo dediči solidarno, ker so v tem obdobju še vedno skupni lastniki stanovanja.

Do pretvorbe skupne lastnine v solastnino je prišlo šele z delitvijo zapuščine, to pa se je v obravnavanem primeru zgodilo s tem, ko je sodišče tožence razglasilo za dediče po deležih in so bili ti vpisani v zemljiško knjigo, s čimer se šteje, da so dediči pristali na tako določen solastniški delež ter je bil torej dosežen konsenz o delitvi zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem naložilo, da so nerazdelno dolžni tožeči stranki plačati znesek 1.832,06 EUR, znižan za dne 14. 11. 2011 plačanih 181,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 11. 2011 dalje do plačila, povrniti pa so dolžni tudi pravdne stroške v znesku 599,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo prvi toženec V. I. M. iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka in ni upoštevalo navedb, ki so jih v postopku podale stranke ter ni navedlo razlogov za svoje zaključke. Posledično ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba v obrazložitvi nima razlogov o tem, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do zaključkov, da gre v predmetni zadevi za vprašanje plačila dolga pokojne I. J., sodišče pa se je tudi sklicevalo na navedbe strank, ki jih te niso podale. V obravnavani zadevi gre za obveznosti, ki so nastale že po smrti zapustnice v zvezi z njenim premoženjem, ki je bilo predmet zapuščine, ne pa za dolgove iz zapuščine. Tožena stranka tudi ni podala navedbe, da bo v primeru pravnomočnosti sklepa o dedovanju krila dolg svoje prednice v velikosti idealnega deleža. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, ker je sodišče brez vsake podlage zaključilo, da predstavlja vtoževana terjatev dolg pokojne I. J., posledično pa je tožencem pripisalo solidarno odgovornost za vtoževano terjatev. Lastniki stanovanja so dediči pokojne I. J., pritožnikov dedni delež je 5/48, slednje izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, ki je postal pravnomočen 9. 12. 2011. Ker so deleži določeni, so dediči odgovorni vsak glede na svoj dedni delež. Tožena stranka tudi ni bila nikoli obveščena o terjatvi, ki naj bi jo imela do tožeče stranke, nikoli ni prejela opomina, saj bi sicer lahko zadevo izvensodno uredila. Toženec ni dal povoda za tožbo, posledično pa je nepravilen tudi sklep o stroških, za nastanek katerih je odgovorna izključno tožeča stranka. Če bi bili zaključki izpodbijane sodbe pravilni, torej da bi šlo za solidarno odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove, bi bile tožene stranke v razmerju enotnega sosporništva, torej bi odgovor na tožbo sodišče moralo šteti tudi v razmerju do ostalih toženih strank, pa tega ni storilo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče postopek vodilo v skladu z določili 30. poglavja ZPP, torej po postopku v sporih majhne vrednosti. Za ta postopek je značilno, da poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj, sodišče pa lahko, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (454. člen ZPP). Neutemeljeno je torej sklicevanje pritožnika, da bi sodišče moralo izvesti poseben dokazni postopek, saj je tudi sam v odgovoru na tožbo predlagal zgolj vpogled v sklep o dedovanju ter v spis zapuščinskega sodišča, torej vpogled v listine, kar je sodišče lahko izvedlo brez razpisa naroka za glavno obravnavo.

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo stroškov (za upravljanje, ogrevanje, električno energijo za kotlovnico, zavarovanje kurilnice in toplovodov ter stroške rezervnega sklada) za stanovanje, katerega lastnica je bila pokojna I. J., za obdobje po njeni smrti od februarja 2010 do oktobra 2011. Toženci so dediči pokojne. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre v konkretnem primeru za odgovornost dedičev za zapustničine dolgove. Zapuščino namreč lahko predstavlja le aktiva in pasiva ob smrti zapustnice, ne pa kasneje nastale terjatve, zato v danem primeru določilo tretjega odstavka 142. člena ZD o solidarni odgovornosti dedičev za dolgove zapustnice ni uporabljivo.

7. Dediči zapustnika so do delitve zapuščine skupni lastniki zapuščine, saj njihovi deleži na zapuščini niso vnaprej določeni (72. člen SPZ). Pritožnik v pritožbi navaja, da je njegov delež na zapuščini 5/48 po sklepu o dedovanju, ki je postal pravnomočen 9. 12. 2011. Tožeča stranka vtožuje stroške za obdobje od meseca februarja 2010 do oktobra 2011, torej za čas, ko sklep o dedovanju še ni bil pravnomočen, deleži tožencev pa tudi ne vpisani v zemljiško knjigo. Dediči so bili torej v tem obdobju še skupni lastniki stanovanja, posledično pa tudi solidarno odgovorni za vtoževane stroške (drugi odstavek 72. člena SPZ). Do pretvorbe skupne lastnine v solastnino je lahko prišlo šele z delitvijo zapuščine, to pa se je v obravnavanem primeru zgodilo s tem, ko je sodišče tožence razglasilo za dediče po deležih in so bili ti vpisani v zemljiško knjigo, s čimer se šteje, da so dediči pristali na tako določen solastniški delež ter je bil torej dosežen konsenz o delitvi zapuščine (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2003). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, saj je prvi toženec solidarno odgovoren za vtoževano terjatev kot takratni skupni lastnik zapuščine, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev, ki temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP (po kriteriju uspeha v pravdi), pri čemer prvi toženec sami odmeri stroškov konkretizirano ne nasprotuje. Ne more pa se sklicevati na določilo 157. člena ZPP, saj tožbenega zahtevka ni pripoznal. Sodišče prve stopnje je tako glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo tudi glede stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ta vloga v danem primeru za pravdo ni bila potrebna.