Jedro

Pogodba o konzorciju v nasprotju s podizvajalsko pogodbo vzpostavi direkten odnos med naročnikom in posameznimi člani (partnerji) konzorcija. Odstop terjatve (oz. verižna kompenzacija) sam zase ni vzpostavil novega razmerja med tožečo stranko in toženo stranko ter naročnikom. Tožena stranka je dobila delež plačila, ki je že pred tem pripadal neposredno njej. Zato v konkretnem primeru z izpodbijanimi pravnimi dejanji ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 13.960,56 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka poplačila tožene stranke, opravljen na podlagi verižne kompenzacije št. 160/2010211 z dne 14. 7. 2010 za znesek 4.480,08 EUR in na podlagi več pogodb o odstopu terjatve in sicer pogodbe št. 120/209714 z dne 15. 12. 2009 za znesek 240.157,18 EUR, št. 120/209767 z dne 4. 1. 2010 za znesek 425.703,77 EUR, št. 120/210124 z dne 8. 3. 2010 za znesek 136.998,55 EUR, št. 120/210125 z dne 8. 4. 2010 za znesek 66.564,90 EUR, št. 120/210424 z dne 19. 7. 2010 za znesek 50.000,00 EUR, št. 120/210425 z dne 14. 4. 2010 za znesek 120.807,23 EUR, št. 120/210699 z dne 19. 7. 2010 za znesek 91.592,11 EUR, št. 120/210879 z dne 30. 7. 2010 za znesek 50.000,00 EUR, št. 120/210880 z dne 30. 7. 2010 za znesek 246.661,39 EUR, št. 120/210881 z dne 30. 7. 2010 za znesek 445.427,82 EUR, št. 120/210882 z dne 30. 7. 2010 za znesek 294.945,61 EUR, št. 120/210903 z dne 18. 8. 2010 za znesek 213.222,27 EUR, št. 120/2101236 z dne 4. 11. 2010 za znesek 210.619,13 EUR, št. 120/2101270 z dne 18. 8. 2010 za znesek 105.847,18 EUR, št. 120/2101278 z dne 29. 11. 2010 za znesek 41.427,44 EUR, št. 120/2010113 z dne 9. 2. 2010 za znesek 75.000,00 EUR, št. 120/2101268 z dne 24. 11. 2010 za znesek 168.165,59 EUR in št. 120/2101269 z dne 24. 11. 2010 za znesek 158.668,67 EUR. Obenem je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 3.148.172,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 21.842,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP) in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP), če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje (2. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP), ali če je bilo dejanje opravljeno med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom ZFPPIPP (3. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajni rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (1. točka) ali če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP).

6. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju predstavlja eno od oblik udejanjenja načela enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP). To načelo predpostavlja, da je treba v postopku zaradi insolventnosti vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako. Pri uporabi 46. člena ZFPPIPP moramo upoštevati, da ta člen ne določa pravnega pravila, temveč opredeljuje le (temeljno) pravno načelo postopkov zaradi insolventnosti. Pravna načela posredujejo le vrednostna merila. Zato so (neposredno) uporabna samo ob predpostavki, da so operacionalizirana (prim. Uvodna pojasnila ZFPPIPP z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, dr. Nina Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2011, stran 109 in 110). Načelo ne zahteva absolutno enake obravnave vseh upnikov, temveč le enako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Tako so npr. ločitveni upniki (imetniki zavarovanih terjatev) v razmerju do stečajnega dolžnika v drugačnem pravnem položaju od upnikov, ki so imetniki nezavarovanih terjatev. Zato s tem, ko se v stečajnem postopku zavarovane terjatve pri plačilu obravnavajo drugače kot nezavarovane terjatve, načelo enakega obravnavanja upnikov ni kršeno. Enako velja za podizvajalca, ki ima neposreden zahtevek po 631. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Položaj toženca je po oceni pritožbenega sodišča primerljiv z upnikom, ki ima zavarovano terjatev, na katero stečajni postopek ne vpliva, saj premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, ne spada v splošno stečajno maso (prim. 19. člen, 225. člen, prvi odstavek 279. člena ZFPPIPP).

8. Pravdni stranki sta, tožeča stranka kot vodilni partner, tožena stranka kot partner 1 ter S. d.d. kot partner 2, dne 9. 1. 2009 sklenili konzorcijski sporazum (priloga A48). Pogodba o konzorciju v našem pravu ni zakonsko urejena, gre torej za inominatno pogodbo avtonomnega prava. Pogodba o konzorciju ima svoj vsebinski temelj v družbeni pogodbi (XXVII. poglavje OZ), a to je le pravni okvir, ki ga je v vsakem konkretnem primeru treba napolniti s konkretno vsebino. Podpisniki pogodbe o konzorciju lahko namreč v vsakem primeru posebej v okviru pogodbene avtonomije posamezna določila prilagodijo konkretnemu primeru. Pogodba o konzorciju v nasprotju s podizvajalsko pogodbo vzpostavi direkten odnos med naročnikom in posameznimi člani (partnerji) konzorcija. Pri sklenitvi in izvrševanju konzorcijske pogodbe je treba upoštevati načelo svobodnega urejanja obligacijskih odnosov kot tudi načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic, načelo enake vrednosti dajatev in druga temeljna načela OZ. Vsebino pogodbe je zato treba razlagati tako, da plačilo prejme končni izvajalec. Tudi iz konzorcijskega sporazuma (prim. 3. odstavek 5. člena) izhaja, da podpisniki konzorcijskega sporazuma soglašajo, da v primeru sklenitve pogodbe z naročnikom situacije za opravljena dela izdaja naročniku vodilni partner. Naročnik zapadle obveznosti plača na račun vodilnega partnerja. Podpisniki se dogovorijo, da se pri poslovni banki opravi cesija za plačilo opravljenih del, ki sta jih izvedla partner 1 in partner 2 tako, da plačilo prejmejo vsi podpisniki konzorcijskega sporazuma istočasno. Iz navedenega določila sledi, da delež plačila, ki odpade na storitev, ki jo je opravil izvajalec 1 (tožena stranka), pripada neposredno toženi stranki. Sklenitev pogodbe povzroči nastanek pogodbene podlage za prenos terjatve. Terjatev za storitev, ki jo je opravila tožena stranka, velja že od njenega nastanka za terjatev tožene stranke. Ker pa je nasproti naročniku vse tri partnerje konzorcija zastopala tožeča stranka (izstavila situacije in prejela plačilo za vse tri partnerje na svoj račun), je bil za pravno tehnično izvedbo posla potreben odstop terjatve (v enem primeru pa verižna kompenzacija). S tem se pokaže, da odstop terjatve (oz. verižna kompenzacija) sam zase ni vzpostavil novega razmerja med tožečo stranko in toženo stranko ter naročnikom. Tožena stranka je dobila delež plačila, ki je že pred tem pripadal neposredno njej. Zato v konkretnem primeru z izpodbijanimi pravnimi dejanji ni prišlo do zmanjšanja stečajne mase.

9. Zaradi izpodbijanih pravnih dejanj se ni zmanjšala čista vrednost premoženja tožeče stranke. Iz konzorcijskega sporazuma je namreč razvidno, da so bili vsi trije partnerji (kljub poimenovanju tožeče stranke kot vodilni partner, ostalih pa kot partner 1 in partner 2) enakopravni, tožeča stranka pa je bila kot vodilni partner le njihov zastopnik napram naročniku in je zato tudi izdajala skupne situacije. Pri tem je bilo jasno, da je vsak od pogodbenikov (partnerjev) upravičen do plačila za svoje delo, to je za storitev, ki jo je opravil on sam. Gre za njegova denarna sredstva, ki naj bi jih zaradi odnosa z naročnikom sicer prejela le tožeča stranka, nato pa jih razdelila – s cesijskimi pogodbami, ki bi učinkovale v trenutku nakazila s strani naročnika. S tem se pokaže, da v tem delu sploh ne gre za sredstva oz. premoženje tožeče stranke, zato se zaradi izpodbijanih pravnih dejanj ni mogla zmanjšati čista vrednost premoženja tožeče stranke. Razmerje po konzorcijskem sporazumu je v tem delu podobno družbeni pogodbi. Iz 3. odstavka 5. člena Pogodbe pa je razvidno, da so predmet spora denarna sredstva tožene stranke, zato predstavljajo cesijske pogodbe le način izvedbe tega dela posla. Tudi ko gre za cesijske pogodbe, na podlagi katerih je naročnik del zneska po skupni situaciji, ki mu jo je izstavila tožeča stranka, izplačal toženi stranki, ji je s tem izplačal njena sredstva, ne pa sredstva tožeče stranke. Objektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v smislu 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP tako ni podan.

10. Pritožnica navaja, da ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbojna dejanja ne predstavljajo dejanja stečajnega dolžnika, zato jih ne more izpodbijati. Tožeča stranka izpodbija učinek poplačila, opravljen na podlagi cesij in verižne kompenzacije, ki jih je sklenil stečajni dolžnik, zato je ta dejanja na načelni ravni sicer mogoče izpodbijati. Vendar je pravilen nosilni razlog prvostopne sodbe, da so cesije in verižne kompenzacija le tehnika plačila, ki niso vzpostavile novega razmerja med naročnikom posla in partnerji konzorcija, saj je bila tožena stranka že na osnovi konzorcijskega sporazuma (in tudi gradbene pogodbe št. PP-GD-02/09, priloga A54) v direktnem odnosu z naročnikom kot enakovreden partner konzorcija, na osnovi 3. odstavka 5. člena konzorcijskega sporazuma, pa ji je pripadalo od naročnika za opravljeno storitev plačilo istočasno z ostalima dvema parterjema konzorcijskega sporazuma (vodilnim partnerjem – tožečo stranko in partnerjem 2). Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da izpodbijana plačila niso vplivala na stečajno maso tožeče stranke, ki se zaradi njih ni zmanjšala, saj plačila naročnika posla v bistvu niso predstavljala plačila stečajnemu dolžniku, pač pa toženi stranki za njeno opravljeno storitev, katera nikoli niso zares spadala v premoženjsko sfero tožeče stranke. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za izpodbojna dejanja, saj ni prišlo do premika premoženja od tožeče stranke k toženi stranki, pač pa za razdelitev premoženja, ki je pripadalo konzorciju, tožena stranka je dobila samo svoj pripadajoči delež v skupnosti.

11. Pritožba obširno obrazlaga, da razmerje po 631. členu OZ ni bilo vzpostavljeno, ker tožena stranka ni uveljavljala neposrednega zahtevka, vendar pa se v luči gornje obrazložitve ta pritožbena navajanja pokažejo za irelevantna. Pritožbeno sodišče le pripominja, da pridobitev neposrednega zahtevka po 631. členu OZ nima značilnosti pravnega dejanja, ki bi bilo izpodbojno po pravilih o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Ker začetek stečajnega postopka ne učinkuje na terjatve upnikov do tretjih oseb (temveč le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika), za pridobitev neposrednega zahtevka podizvajalca tudi ni pomembno, ali so se predpostavke iz 631. člena OZ izpolnile pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ali po njem (prim. Uvodna pojasnila k ZFPPIPP z novelami, dr. Nina Plavšak, kot zgoraj, stran 111).

12. Pritožnica obširno za posamezne mesece v letu 2009 in 2010 navaja, v kakšni vrednosti je izstavila situacijo naročniku, v kakšnem obsegu je situacijo v posameznem mesecu izstavila tožena stranka tožeči stranki in na kakšen način naj bi bila tožena stranka po posamezni situaciji poplačana, nato pa zaključi, da v trenutku zatrjevanega poplačila tožene stranke slednja ni mogla imeti neposrednega zahtevka do naročnika na podlagi 631. člena OZ, ker naročnik v tistem trenutku tožeči stranki ni dolgoval ničesar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj ni teh navedb podala pravočasno v smislu 337. člena ZPP. Enako velja za pritožbene navedbe v zvezi z davčnim vidikom zadeve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da računovodska in davčna ureditev posla ne more vplivati na civilnopravno rešitev te zadeve. Nedovoljene pritožbene novote so tudi pritožbene navedbe v zvezi z danim kreditom. Zato pritožbeno sodišče tudi teh navedb ni moglo upoštevati.

13. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje kot materialnopravno pravilno potrditi, čeprav deloma iz drugih razlogov (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude gredo toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.