Jedro

Srž pritožbe je, ali je sporna parcela skupno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam. Nasprotna udeleženka namreč trdi, da ta parcela ni bila urbanistično namenjena rabi stavb in zato ne more biti njihovo pripadajoče zemljišče. Pritožbeno sodišče se v nasprotju s pritožnico pridržuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sporna parcela ves čas funkcionalno in prostorsko, v luči urbanističnih standardov, namenjena in potrebna za rabo stavb v stanovanjskem naselju.

Iz ugotovitev izvedenskega mnenja je razvidno, da je prišlo do drugače realiziranega načrtovanja, a v skladu z urbanističnimi standardi. V takem primeru bi togo upoštevanje zgolj drugače realiziranega načrtovanja dalo rezultat, ki bi bil v očitnem nasprotju s pravili, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit. Pripadnost sporne parcele k stavbam tako ni odpadla. Ves čas od izgradnje stavb dalje parcelo nesporno uporabljajo, vzdržujejo in zanjo skrbijo etažni lastniki stavb.

Izrek

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. točki izreka glede nepremičnine s parc. št. 1547/64, k. o. 0000 X.) potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po tem, ko je ustavilo postopek, ki se nanaša na nepremičnini s parc. št. 1547/63 in 1547/65, k. o. X. (I. točka izreka), ugotovilo, da imata nepremičnini s parc. št. 1547/62 in 1547/64, iste k. o., kot skupno pripadajoče zemljišče pravni položaj skupnega dela stavb v etažni lastnini in da lastninska pravica na njih učinkuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov (petiindvajsetih) stavb z naslovom Ulica A. 2, 4, 6, 8, 10, 12, 14, 16, 18, 20, 22, 24, 26, 28, 30, 32, 34, 36, 38, 40, 42, 44, 46, 48 in 50, Y. (II. točka izreka).

2.Zoper navedeni sklep v II. točki izreka glede parcele št. 1547/64, k. o. 0000 X. se pritožuje nasprotna udeleženka - občina. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa v smeri zavrnitve predloga, da ta parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče več stavbam, podrejeno pa razveljavitev sklepa v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Meni, da sporna nepremičnina urbanistično ni bila namenjena za rabo predmetnih stavb. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke urbanistične stroke B. B. z dne 14. 2. 2020 izhaja, da je zgolj zahodni del obravnavane (nekdanje parcele št. 1547/49) potreben za redno rabo vseh stavb, ne pa tudi vzhodni del obravnavane parcele. Izvedenka je sporno parcelo obarvala z zeleno kot parcelo v skupni rabi obravnavanih stavb, a je to storila na podlagi dejanskega kriterija, saj se ob proučitvi urbanistične dokumentacije izkaže, da urbanistični kriterij ni izkazan. Za razliko od parkirišča (na parc. št. 1547/62), parcela 1547/64 predstavlja zelenico, ki je od predmetnega parkirišča ločena z javnim pločnikom in drevesi. Zato ni jasno, kako naj bi njena urbanistična pripadnost bila utemeljena z dokumentacijo v zvezi s parkirišči, ki se na tem mestu niso izvedla. Glede namembnosti sporne parcele sodišče navaja le to, da je funkcionalno vezana na obravnavane stavbe, na kar kaže tudi postavitev stojal za sušenje perila. Izvedenka je v mnenju zapisala le, da zelenica na severni strani obravnavanega območja ni bila namenjena redni rabi drugih stavb, kar ne zadostuje za ugotovitev urbanističnega kriterija. Iz gradbene dokumentacije, ki jo omenja izvedenka v mnenju na str. 10 in 11, ne izhaja, da je bila nekdanja parcela 1547/49 namenjena za predmetne stavbe. Zato je povsem mogoče sklepati, da sporna parcela ni bila namenjena nobeni stavbi. Ker urbanistični kriterij pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča ni podan, odločitev ni pravilna. V skladu s teorijo je treba namembnost zemljišča stavbi utemeljiti z urbanističnega in dejanskega vidika, ki sta po 43. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) prirejena kriterija. Sodišče pa je prednost dalo kriteriju redne rabe.

4.Sodišče ne navede materialnopravne podlage, na podlagi katere so predlagateljice na spornem zemljišču pridobile pravico uporabe, saj spregleda, da v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi predlagateljice na zelenici kaj gradile. Tudi iz gradbene dokumentacije ne izhaja, da bi bila nekdanja parcela 1547/49 namenjena za predmetne stavbe. Zgolj z uporabo se ne more dobiti pravica uporabe. Odločba o dodelitvi pravice uporabe oz. odločba o gradnji ne obstaja.

5.3. Predlagateljice, ki jih zastopa upravnik C., d. d., so na pritožbo odgovorile in predlagajo njeno zavrnitev.

6.4. Pritožba ni utemeljena.

7.5. V obravnavani zadevi gre za postopek ugotavljanja pripadajočega zemljišča k več stanovanjskim stavbam (ki so grajene v petih nizih po pet). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da parceli št. 1547/62, ki v naravi predstavlja parkirišče, in 1547/64, ki predstavlja zelenico jugozahodno od stavbe z naslovom Ulica A. 42 in se nahaja ob skrajnem jugozahodnem delu soseske, predstavljata skupno pripadajoče zemljišče stavbam te soseske.

8.6. Srž pritožbe je, ali je parcela 1547/64 skupno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam. Nasprotna udeleženka namreč trdi, da ta parcela ni bila urbanistično namenjena rabi stavb in zato ne more biti njihovo pripadajoče zemljišče. Pritožbeno sodišče se v nasprotju s pritožnico pridržuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sporna parcela ves čas funkcionalno in prostorsko, v luči urbanističnih standardov, namenjena in potrebna za rabo stavb v stanovanjskem naselju.

9.7. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe (42. člen ZVEtL-1). Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo ene stavbe (individualno pripadajoče zemljišče) ali več stavbam (skupno pripadajoče zemljišče).

10.8. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo in jasno obrazložilo, zakaj je tudi obravnavano sporno parcelo šteti za pripadajoče zemljišče obravnavanim stavbam, upoštevaje tudi njeno umeščenost v sklop celotne soseske. Pri tem je upoštevalo kriterije za ugotavljanje njenega obsega, ki jih 43. člen ZVEtL-1 določa enakovredno.

11.9. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke, ki je proučila razpoložljive prostorske akte, upravna dovoljenja in odločbe, med drugim ugotovilo, da so bile obravnavane stavbe na naslovu Ulica A. zgrajene kot vrstne hiše, za kar je bilo v letu 1973 izdano gradbeno dovoljenje. Istočasno je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo petih nizov garaž. Pred stavbami (pet nizov po pet hiš) je bila za potrebe teh stavb načrtovana gradnja petih sklopov garaž (ena garaža na stanovanje) in predvideno enako število parkirnih mest pred garažami. En sklop garaž je bil predviden jugozahodno od zadnjega niza stavbe. Stavbe so bile zgrajene, gradnja garaž pa ni bila realizirana. Območje, namenjeno garažam in parkiriščem, je bilo urejeno kot zelenica. Navedeno velja tudi za območje sedanje parcele št. 1547/64. Parkirišča so bila na podlagi prostorskih aktov (odlokov) zagotovljena na rezervnem parkirnem prostoru (RPP) na območju sedanje parcele 1547/62. Parcela št. 1547/64, ki je v naravi zelenica, se je vse od gradnje stavb ohranila v rabi obravnavanih stavb.

12.10. Izvedenka je po proučitvi celotne dokumentacije in ogleda kraja pojasnila, da poimenovani zahodni del prvotno obravnavane parcele 1547/49 predstavlja v naravi parkirišče (to je po geodetski odmeri novonastala parcela 1547/62) in zelenico jugozahodno od stavbe z naslovom Ulica A. 42 (to je sedanja parcela 1547/64), vzhodni del obravnavane prvotne parcele pa zajema ozek pas ob cesti in ob sosednjem objektu, ki ni bil načrtovan in potreben za redno rabo obravnavanih stavb (mnenje str. 15, 18). Nato je tudi grafično prikazala, katero območje sprva večje enotne parcele 1547/49 predstavlja obseg zemljišča, ki služi skupni rabi obravnavanih stavb (skica 2 na 17. str. mnenja). Prav tako je v mnenju na strani 14 in 15 opredelila, kaj predstavlja severni in južni del zahodnega dela prvotne parcele. Iz celostnih pojasnil izvedenke je jasno razvidno, da severni del zahodnega dela prvotno večje parcele predstavlja zelenica, južni del zahodnega dela pa parkirišče. Pritožnica s povzemanjem iz konteksta iztrganih delov obrazložitve tako napačno navaja, kaj ugotavlja izvedenka. Zato ne drži pritožbeno navajanje, da je izvedenka opredelila, da je današnja parcela 1547/64 vzhodni del prejšnje parcele, ki ne služi skupni rabi stavb.

13.11. Sodišče prve stopnje je pri presoji zajelo celoten časovni okvir, od izgradnje do lastninjenja, in upoštevalo dinamični pristop ugotavljanja pripadajočega zemljišča (morebitno spreminjanje namembnosti za redno rabo) in pri tem pravilno ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča. Ugotovilo je, da vanj sodi tudi sporna zelenica, ki je bila sicer (tudi na tem območju) predvidena za gradnjo ene izmed petih garaž, a se je uredila kot emisijska zaščita z grmičevjem in prostor s klopmi, stojali za sušenje perila in za počitek. Spremenjena zunanja ureditev ob sami izgradnji stavb se je ohranila za rabo stavb. Ta se je v delu sporne parcele 1547/64 sicer nekoliko spremenila po velikosti in po obliki, ni pa se spremenila namembnost zemljišča, saj se je iz prvotne predvidene gradnje niza garaž za potrebe stanovalcev oblikovala zelenica, ki je bila od gradnje stavb v njihovi rabi. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja je razvidno, da je prišlo do drugače realiziranega načrtovanja, kar zadeva območja pred stavbami, a v skladu z urbanističnimi standardi, ki so dopuščali ureditev okolice z zelenicami. V takem primeru, kot je obravnavani, bi togo upoštevanje zgolj drugače realiziranega načrtovanja dalo rezultat, ki bi bil v očitnem nasprotju s pravili, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit. Pripadnost te parcele k stavbam tako ni odpadla. Ves čas od izgradnje stavb dalje pa to parcelo nesporno uporabljajo, vzdržujejo in zanjo skrbijo etažni lastniki stavb.

14.12. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja in razlogov izpodbijanega sklepa, je bilo območje, na katerem se je sicer uredila zelenica, predmet arhivskega gradiva oziroma prostorske dokumentacije. V njej res ni zapisana parcela 1547/49, saj je bila ta pred svojim nastankom del drugih parcel, kar je razbrati iz preteklih geodetskih skic v povezavi z gradbenim dovoljenjem za gradnjo garaž (priloga št. 5 in 9 izvedenskega mnenja). Čeprav je sporna zelenica (ki je jugozahodno ob prvem nizu petih stavb in tako neposredno blizu stavb), kot ugotavlja izvedenka in sodišče prve stopnje, ločena od južnejšega parkirišča s podaljškom ceste, s tem ni izgubila položaja funkcionalne pripadnosti k obravnavanim stavbam. Namenskost sporne parcele stavbam je izkazana iz urbanističnega in dejanskega vidika. Kljub drugačni izvedbi zunanje ureditve od načrtovane je ključno, da se namenskost zemljišča ni spreminjala.

15.13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo materialne podlage, na podlagi katere so predlagateljice pridobile lastninsko pravico na spornem zemljišču. Razlogi so podani v 26. - 29. točki izpodbijanega sklepa, s temi razlogi pa se pritožba konkretno ne sooči, temveč le navaja, da odločba o dodelitvi pravice uporabe oziroma gradnji na spornem zemljišču ne obstaja. Kot je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, med udeleženci postopka ni bilo sporno, da je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo, kamor je sodilo tudi pritožbeno sporno območje, s strani občinskih organov v sistemu družbene lastnine pridobil pravico uporabe. Prenos uporabe na funkcionalnem zemljišču, ki ni bilo v samostojnem pravnem prometu, tudi ni bil pogojen z obstojem posebnih pogodbenih določil, saj pravica na njem pripada vsakokratnemu lastniku posameznega dela stavbe. V času družbene lastnine je namreč pravica na pripadajočem zemljišču sledila pravici na delu stavbe. Zato tudi nasprotna udeleženka ni (p)ostala lastnica sporne parcele.

16.14. Ker v pravilnost izpodbijanih dejanskih in pravnih zaključkov pritožbeno sodišče nima pomislekov, je izpodbijana odločitev glede sporne parcele materialnopravno pravilna. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče po tem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

-------------------------------

1Navajanje katastrske občine bo v nadaljevanju izpuščeno.

2Ki je bila nekdaj del večje parcele 1547/49. Slednja parcela se je v tem postopku delila na več parcel in sicer so nastale parcele 1547/62, 1547/63, 1547/64 in 1547/65. Parcela 1547/49 je pred svojim nastankom s sicer drugačnimi parcelnimi oznakami spadala (poleg dodatnih parcel) sprva v območje urejanja ŠS..., nato pa ŠS...

3Ki ni predmet pritožbene presoje oziroma ne sodi v sklop spornih dveh parcel.

4Prim. ZVEtL-1 s komentarjem, GV Založba 2023, str. 272, 273.

Zveza:

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.