Jedro

Za presojo pravočasnosti tožbe, s katero tožnik izpodbija sklep tožene stranke o premestitvi, je bistveno le, ali je bila tožba vložena v 30-dnevnem roku od dne, ko je tožnik prejel odločbo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja (ne pa, v kakšnem roku je ta komisija sprejela svojo odločitev).

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača razliko v plači od 1. 8. 2007 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in od te razlike plača vse dajatve in prispevke iz delovnega razmerja.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 3. 12. 2008, za ugotovitev, da je tožena stranka kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja s tem, ko mu je pri premestitvi iz Javne agencije ... v Direkcijo ... nezakonito zmanjšala že pridobljeni količnik in da je tožena stranka dolžna tožniku od 1. 8. 2007 do 30. 9. 2007 priznati oziroma določiti količnik v višini 7,20, od 1. 10. 2007 pa količnik v višini 8,00 (točka I izpodbijanega sklepa). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 627,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2000/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče ni obrazložilo v katerem delu gre pri zavrženju tožbe za nedenarni zahtevek in zakaj gre za nedenarni zahtevek. Iz izreka izpodbijanega sklepa, ne pa tudi iz njegove obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje za nedenarni zahtevek štelo tožnikovo zahtevo, da mu tožena stranka za čas od 1. 8. 2007 do 30. 9. 2007 prizna oziroma določi količnik v višini 7,20 od 1. 10. 2007 pa količnik v višini 8,00. Takšno stališče je nepravilno, saj gre tudi pri tem delu tožbenega zahtevka za denarni zahtevek, ki je neločljivo povezan z zahtevkom za izplačilo razlike v plači od 1. 8. 2007 dalje, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo meritorno. Brez določitve količnika ni mogoče določiti razlike v plači. Pogodba o zaposlitvi je v tem delu nezakonita, zato je potrebno neposredno uporabiti splošnejši predpis, torej določbo 30. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Na tej podlagi tožniku brez spremembe pogodbe in brez posebne razvrstitve v višji plačilni razred pripada plača po količniku 7,20 oziroma 8,00. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo odgovoriti na navedbe tožnika o nezakonitosti določitve količnikov v Direkciji ter na navedbe, da gre pri zaposlitvi tožnika na Direkciji, za nadaljevanje tožnikove zaposlitve pri Agenciji in da je tožnik upravičen do ohranitve že pridobljenih pravic pri Agenciji. Moralo pa bi izvesti tudi dokaz z zaslišanjem tožnika. Sodišče prve stopnje vsega tega ni storilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa je podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje tožniku ni omogočilo roka za odgovor na navedbe iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 8. 5. 2012. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper izpodbijani sklep je utemeljena, pritožba zoper izpodbijano sodbo pa ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi zoper sklep.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo v katerem delu zavržene tožbe gre za denarni zahtevek in zakaj gre za denarni zahtevek. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če izpodbijane sodbe sploh ni možno preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno kateri del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje šteje za denarnega in katerega za nedenarni. Ta odločitev je povsem pravilna in v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Res je sicer, da je odločitev o zahtevku za plačilo vtoževane razlike v plači odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bil tožniku pravilno določen količnik za določitev osnovne plače, vendar to ne pomeni, da bi kot denarni zahtevek morali obravnavati tudi tožnikov zahtevek za priznanje višjega količnika.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik tožbo vložil prepozno, ker jo je vložil po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem bi o njegovi pritožbi morala odločiti Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je pri tem sicer povsem pravilno citiralo določbo 2. odstavka 25. člena Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Ta določa, da javni uslužbenec pred pristojnim sodiščem lahko zahteva sodno varstvo v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi spregledalo, da 2. odstavek 25. člena ZJU v primerih, ko Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS o pritožbi ne odloči v roku, ki je določen z zakonom, javnemu uslužbencu prepušča izbiro, da tožbo vloži bodisi v roku 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe, bodisi v roku 30 dni od dneva, ko je (z zamudo in po izteku rokov) prejel sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Sklep komisije je bil tožniku vročen 12. 12. 2008, tožbo pa je vložil 9. 1. 2009, kar je znotraj 30 dnevnega roka od vročitev sklepa komisije.

Izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe sicer temelji na praksi, kakršna je razvidna iz sklepa pritožbenega sodišča Pdp 491/2011 z dne 2. 6. 2011, vendar je bil ta sklep razveljavljen s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012. V tem sklepu je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je sodni presoji v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30-dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zaradi navedenega ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločila v roku. Revizijsko sodišče je opozorilo, da ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak že sam zakon v takšnem primeru javnemu uslužbencu daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 265. člena ZPP pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep o zavrženju dela tožbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo o njih sodišče prve stopnje lahko odločilo šele potem, ko bo odločilo o celotnem zahtevku, torej tudi o tistem delu zahtevka, glede katerega je tožbo nepravilno zavrglo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo po vsebini obravnavati tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 3.12.2008 ter za ugotovitev, da je tožena stranka kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja s tem, ko mu je pri premestitvi iz Javne agencije ... v Direkcijo ... zmanjšala že pridobljeni količnik in da je tožena stranka tožniku za čas od 1. 8. 2007 do 30. 9. 2007 dolžna priznati oz. določiti količnik v višini 7,20, od 1. 10. 2007 pa količnik v višini 8,00. K pritožbi zoper sodbo.

Sodišče prve stopnje je tisti del zahtevka, s katerim je tožnik opisno zahteval, da mu tožena stranka izplača razliko v plači od 1. 8. 2007 dalje zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni upravičen do plačila po količniku 7,20 oziroma 8,00 od 1. 10. 2007, ker je podpisal pogodbo o zaposlitvi in aneks k tej pogodbi, kar pomeni, da se je s tako določeno višino plače strinjal. Nadaljnji razlog za zavrnitev zahtevka je bil, da tožnik tako dogovorjene višine ni uspešno izpodbil, v roku iz 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ki določa uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, da je takšne argumente pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh istovrstnih sporih, kjer je prav tako šlo za delavca, ki sta bila iz Javne agencije ... prerazporejena v Direkcijo ... in sta z direkcijo sklenila pogodbo o zaposlitvi in aneks k pogodi o zaposlitvi. Gre za sodbi in sklepa pritožbenega sodišča Pdp 863/2010 z dne 17. 3. 2011 in Pdp 983/2010 z dne 21. 2. 2011. Ustavno načelo enakega varstva pravic pomeni, da je sodišče dolžno enake situacije obravnavati enako. Ob povsem enakem dejanskem stanju ne more priti do različnih odločitev. Dejansko stanje v navedenih zadevah Pdp 863/2010 in Pdp 983/2010 je povsem enako kot v tej zadevi, zato bi bilo glede meritorne odločitve v izpodbijani sodbi nedopustno odločiti drugače, kot je že bilo odločeno v pravnomočno zaključenih postopkih. Tudi določba 3. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) od sodnika zahteva, da ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožniku od 1. 8. 2007 utemeljeno izplačevala plačo ob upoštevanju količnika 6,00 na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 16. 7. 2007, od 1. 9. 2007 pa v višini količnika 6,80 količnika na podlagi sklenjenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 9. 2007. Takšna izplačila niso bila le v skladu s pogodbo o zaposlitvi in aneksom k pogodbi, temveč so imela podlago tudi v določbi 1. odstavka 194. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami). Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za uradniško delovno mesto v nazivu podsekretarja v sedmem tarifnem razredu na delovnem mestu podsekretarja pod šifro 16 v agencijski enoti sektorja za investicije. V 1. odstavka 194. člena ZJU je za naziv podsekretarja predviden količnik od 5,31 do 6,35, za nazive tretje stopnje, kamor v skladu s 85. členom ZJU spadajo podsekretarji, pa je v 1. odstavku 195. člena ZJU predviden izhodiščni količnik za določitev osnovne plače v višini 6,00, kolikor je bilo tožniku tudi določeno s pogodbo o zaposlitvi. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2007 je bil tožniku v skladu z 29. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) določen nov količnik za izračun plače v višini 6,80, saj je tožnik izpolnjeval pogoje za izjemno napredovanje za dva plačilna razreda.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 30. člena ZDR, saj s pogodbo o zaposlitvi in aneksom k pogodbi o zaposlitvi njegove pravice niso bile določene v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom delodajalca. Nasprotno, tožnikove pravice so bile, kakor je razloženo zgoraj, določene v celoti v skladu z ZJU, Pravilnikom, ter Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu ( ZZelP-F, Ur. l. RS, št. 15/2007). V skladu s 40. členom ZZelP-F je Ministrstvo A. od Javne agencije ... prevzelo naloge, finančna sredstva in druge pravice in obveznosti s področja investicij v javno železniško infrastrukturo. Pri tem je bilo predvideno, da javni uslužbenci, ki so bili zaposleni pri agenciji, sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, pristojnim za promet, kar je tožnik tudi storil. Nobene podlage ni bilo za to, da bi tožnik od agencije na ministrstvo „prenesel“ količnik, ki mu je bil v nasprotju s predpisi priznan v javni agenciji ....

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, ki jih pritožba uveljavlja zoper izpodbijano sodbo, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.