Jedro

Oseba, ki je zaposlena v ZR Nemčiji, kjer je tudi njen zakonec, v Slovenijo pa prihaja le občasno, dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik, ki je državljan Republike Hrvatske, 4.6.1980 prijavil stalno prebivališče v Sloveniji, kjer si je pred tem kupil gradbeno parcelo in zgradil stanovanjsko hišo. Dne 24.4.1985 se je tožnik za stalno odjavil. Tožnik ima skupaj z ženo v ZR Nemčiji restavracijo. Družina se vrača v Slovenijo enkrat mesečno in ob večjih praznikih. Glede na to toženi organ ugotavlja, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev določenih v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) za pridobitev državljanstva. Če se bo tožnik vrnil v Republiko Slovenijo in tu tudi dejansko živel, bo lahko ponovno uveljavljal pravico do pridobitve državljanstva Republike Slovenije pod pogoji, ki jih zakon določa za redno naturalizacijo.

V tožbi tožnik navaja, da stalnega prebivališča, ki ga ima v Sloveniji od 4.6.1980, ni nikoli odjavil, čeprav dela kot zdomec v tujini. Dokaz za to je njegova hiša, ki jo je gradil takrat, ko je imel začasno prebivališče v ZR Nemčiji. Pretežni del časa prebiva v Sloveniji. Obvlada slovenski jezik, popolnoma se je vključil v okolje, njegova žena in oba otroka so pridobili slovensko državljanstvo. Ne bi bilo prav, da bi družina morebiti razpadla zaradi problema državljanstva zlasti, ker je zakon dvonacionalen. Zaradi vse težjega položaja zdomcev v ZR Nemčiji se namerava v skorajšnjem času s celotno družino vrniti v Slovenijo in odpreti primerno obrt, kar bi kot državljan Republike Slovenije lažje in hitreje realiziral. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj iz razlogov, navedenih v njeni odločbi, sodišče tožbo zavrne. Navaja, da na odločitev o tožnikovem zahtevku ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka ugodila vlogi tožnikove žene in obeh otrok za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Pridobitev državljanstva je individualna pravica in se zato v vsaki konkretni zadevi okoliščine, ki vplivajo na odločitev, presojajo posebej - tako tudi v primeru tožnikove žene, ki se je pred odhodom v tujino v Sloveniji šolala in tudi bila zaposlena. S sprejemom matere v državljanstvo Republike Slovenije pa so bili izpolnjeni tudi pogoji iz 14. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za tožnikovega mladoletnega sina. Tožba ni utemeljena.

Državljan druge republike (nekdanje SFRJ) pridobi državljanstvo po določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona, če je imel dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in v Sloveniji tudi dejansko živi ter če je prošnjo vložil v določenem roku. V konkretni zadevi ni sporno, da ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji prijavljeno že od leta 1980, da je zahtevo za pridobitev državljanstva vložil pravočasno, sporno je le ali tožnik dejansko živi v Sloveniji.

Pojem "dejanskega življenja v Republiki Sloveniji" v navedenem zakonu ni opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta zakon uporablja. Tožena stranka je v upravnem postopku, tudi na podlagi tožnikovega zaslišanja, ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Sodišče meni, da tudi tožnikove navedbe v tožbi kažejo na to, da je pravilen sklep tožene stranke. Tožnik je namreč že od leta 1971 zaposlen v Nemčiji, kjer je zaposlena tudi njegova žena oziroma imata z ženo restavracijo in kjer tožnik dejansko z družino tudi živi. Okoliščina, da tožnik občasno (vsaj enkrat mesečno) prihaja v Slovenijo, kjer ima stanovanjsko hišo in prijavljeno stalno prebivališče, ni dejansko življenje v Sloveniji v smislu 1. odstavka 40. člena citiranega zakona.Po mnenju sodišče je očitno, da tožnik pretežni del svojih življenjskih aktivnosti opravlja v tujini in zato tam tudi dejansko živi.

Druge okoliščine, ki jih tožnik navaja, niso pravno relevantne za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe.

Glede na navedeno je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti (2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih).

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).