Jedro

V primerih, ko je postopek za prekršek pravnomočno ustavljen iz kakršnegakoli drugega razloga (npr. zaradi zastaranja pregona, do česar je prišlo v obravnavanem primeru), se odškodninska odgovornost države presoja na podlagi splošne določbe 26. člena Ustave, kjer je osnovna predpostavka protipravnost ravnanja osebe ali organa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo dvakrat. V prvem sojenju je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 23.634.184,40 SIT s pripadki, v ponovljenem sojenju pa je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer glede plačila 13.180.000,00 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi tožene stranke v obrestnem delu in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo, kakor je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Relevantno dejansko stanje

3. Tožeča stranka je na podlagi komisijske pogodbe, sklenjene z družbo T. d.o.o., dne 4. 7. 1994 kot komisionar za komitenta (T.) kupila in uvozila 46.608 srajc, za katere je dobavitelju plačala 23.634.184,40 SIT. Pri uvozu blaga je carinski organ zoper družbo T. sprožil postopek o prekršku in tožeči stranki dne 10. 2. 1995 zasegel celotno blago. Zaradi visokih stroškov hrambe so bile srajce prodane še pred koncem postopka o carinskem prekršku. Dne 30. 6. 1998 je bil postopek o prekršku zoper T. z odločbo senata za prekrške ustavljen zaradi zastaranja pregona. Na podlagi iste odločbe bi bilo treba vse zasežene srajce vrniti tožeči stranki, vendar vrnitev v naravi ni bila več mogoča. Tožeča stranka v postopku zahteva plačilo zneska, ki ga je za zaseženo blago plačala dobavitelju. Zneska namreč ni mogla izterjati od komitenta (T.), saj je ta prenehal zaradi zaključka stečajnega postopka.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

4. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožeča stranka, in sicer v delu, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena (pritožba zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje). Uveljavlja razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke.

5. Tožeča stranka navaja, da naj bi bilo v specialni ureditvi Zakona o prekrških uveljavljeno vrnitveno načelo. Tveganje plačila razlike med vrednostjo dosežene koristi in vrednostjo prikrajšanja naj bi nosil prekrškovni organ. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obresti z navedbami, da je obrazložitev sodišč druge stopnje v tem delu sama s seboj v nasprotju.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Po presoji sodišč nižjih stopenj je zahtevek tožeče stranke utemeljen v delu, v katerem ne presega zneska, za katerega je tožena stranka obogatena, in sicer na temelju neupravičene obogatitve (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Z odločbo o ustavitvi postopka za prekršek je namreč odpadla pravna podlaga, na podlagi katere bi tožena stranka lahko zadržala izkupiček od prodanega blaga. Zato je izkupiček dolžna vrniti tožeči stranki, ki je imela na blagu zastavno pravico.

9. Z revizijo je izpodbijan le del odločitve sodišč nižjih stopenj, s katerim je bil zavrnjen višji zahtevek tožeče stranke, to je zahtevek za vrnitev razlike med prodajno ceno, ki jo je iztržil prekrškovni organ pri prodaji zaseženega blaga, in nabavno vrednostjo, ki jo je za zaseženo blago plačala tožeča stranka. Če zaseženo blago v postopku ne bi bilo prodano, bi bilo po izdaji odločbe senata za prekrške o ustavitvi postopka vrnjeno tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 168. člena takrat veljavnega Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/1983 s spremembami – v nadaljevanju ZP). Vendar vrnitev zaradi prodaje ni bila mogoča. Zmotno je stališče revidenta, ki meni, da bi mu morala tožena stranka na podlagi iste določbe ZP v primeru, če so bili predmeti prodani, vrniti vrednost stvari, in sicer nabavno. Glede vrnitve izkupička od prodanih predmetov ZP v 251. členu napotuje na uporabo določb 17. poglavja ZP, kjer bi v konkretnem primeru lahko prišel v poštev 245. člen ZP. V prvem odstavku 245. člena ZP je predvidena povrnitev škode ne glede na protipravnost ravnanja organa tožene stranke le v primerih, ko je postopek o prekršku pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. V drugih primerih, ko je postopek za prekršek pravnomočno ustavljen iz kakršnegakoli drugega razloga (npr. zaradi zastaranja pregona, do česar je prišlo v obravnavanem primeru), pa se odškodninska odgovornost države presoja na podlagi splošne določbe 26. člena Ustave, kjer je osnovna predpostavka protipravnost ravnanja osebe ali organa.

10. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da ravnanje carinskega organa v konkretnem primeru ni bilo protipravno, s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče. Carinski organ je ravnal v skladu z zakonom tako pri odvzemu predmetov (prvi odstavek 383. člena Carinskega zakona, Ur. l. SFRJ, št. 10/1976 s spremembami - CZ), kakor tudi pri njihovi prodaji (prvi odstavek 397. člena CZ). Revizijske navedbe, da predčasna prodaja blaga ni bila potrebna in da je bila dosežena cena prenizka, predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da bi bilo treba določbe 17. poglavja ZP uporabiti drugače v primeru, ko tožeča stranka ni storilec prekrška. Tožeča stranka namreč od tožene stranke ne more dobiti več, kot bi lahko dobil domnevni storilec, saj je imela možnost svoj zahtevek uveljavljati zoper storilca (svojega komitenta), vse dokler ni bil nad njim zaključen stečajni postopek (10. 12. 1999).

11. Del tožbenega zahtevka, ki presega vrednost izkupička od prodaje blaga v postopku za prekršek, je bil torej pravilno zavrnjen.

Tek obresti

12. Tožeča stranka z revizijo izpodbija tudi odločitev o teku zamudnih obresti in navaja, da bi morale teči od 30. 6. 1998 dalje, to je od dneva, ko je tožena stranka izdala odločbo o ustavitvi postopka o prekršku, v kateri je med drugim odločila, da se zasežene stvari vrnejo tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in po mnenju revidenta kršilo določbe pravdnega postopka ter materialnega prava pri tem, ko je odločilo, da tečejo zamudne obresti šele od dneva vložitve tožbe, to je od 7. 11. 2000 dalje. Vrhovno sodišče je pri preizkusu teka obresti ugotovilo, da so zamudne obresti od zneska 13.180.000,00 SIT do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (14. 6. 2006) presegle glavnico tako v primeru, če tečejo od izdaje odločbe dalje, kakor tudi, če tečejo šele od vložitve tožbe dalje. Ob pravilni uporabi materialnega prava(1) bi sodišče moralo omejiti tek zamudnih obresti tako, da nehajo teči z dnem, ko so po 1. 1. 2002 dosegle glavnico oziroma s 1. 1. 2002, če so presegle glavnico pred tem dnem. Ker pa Vrhovno sodišče ne more spremeniti sodbe v škodo stranke, ki je vložila pravno sredstvo, če ga je vložila samo ona (359. člen v zvezi s 383. členom ZPP), ne more omejiti teka obresti. Prav tako pa ne more ugoditi reviziji tako, da bi obresti presegle glavnico še v večji meri, kot na podlagi sodbe sodišča druge in prve stopnje. Četudi bi obresti tekle od 30. 6. 1998 dalje, bi glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, skladno s katero se uporabi pravilo 376. člena OZ, nehale teči z dnem 1. 1. 2002 in bi znašale 15.223.456,81 SIT. Tako pa tečejo od vložitve tožbe dne 7. 11. 2000 in so do konca glavne obravnave na prvi stopnji dosegle znesek 20.537.355,18 SIT, kar presega znesek, do katerega bi bila tožeča stranka upravičena, če bi obresti tekle od 30. 6. 1998 do 1. 1. 2002. 13. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka ni uspela s pravnim sredstvom sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico.