Jedro

Izpodbijana sodba temelji na presoji, da je stroške odstranitve nezakonito odloženih odpadkov neznanega povzročitelja dolžan kriti revident (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS) kot "alter ego države", to je pravna oseba, na katero je zakon prenesel de iure in de facto upravljanje zemljišč, torej vsa upravičenja in tudi vso vsebino lastninske pravice, zato revidentovo vprašanje, ali se lahko šteje, da je "izvajal posest" nad odpadki v smislu tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1 za to zadevo ni pravno relevantno in na zakonitost in pravilnost odločitve ne vpliva. V posledici tega pa tudi ni pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper del 2. točke izreka odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Celje, št. 0618-1529/2014/68 z dne 31. 7. 2015, v katerem so stroški odstranitve odpadkov naloženi tožeči stranki. S sklepom (2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje v preostalem delu tožbo zavrglo1 in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper izpodbijani akt je bila vložena tudi pritožba, ki jo je pritožbeni organ zavrnil z odločbo, št. 0613-49/2015-3 (GL) z dne 4. 11. 2015. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da se odpadki odstranijo na stroške lastnice zemljišča. Zahteva plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.2 Teh zahtev pa revident ni izpolnil. 6. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je zemljišče, na katerem so bili nezakonito odloženi odpadki, v lasti Republike Slovenije, da je zakoniti upravljalec zemljišča revident, saj zemljišče ni bilo dano v rabo ali upravljanje tretji osebi in da povzročitelj odpadkov ni znan. Na tej podlagi je nato sodišče prve stopnje presodilo, da je revident, ki na podlagi zakonskih pooblastil (Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov - ZSKZ) gospodari z zemljišči v lasti države, dolžan skrbeti tudi za zakonito stanje teh zemljišč, zato mora v primeru nezakonito odloženih odpadkov na teh zemljiščih v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku (14., 18. in 19. točka obrazložitve). Zato je pritrdilo presoji upravnih organov, da je na podlagi drugega odstavka 157. a člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki določa, da stroške odstranitve odpadkov na zemljiščih v lasti občine ali države nosi lastnik zemljišča, v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja posest, stroške odstranitve odpadkov dolžan nositi revident. Povedano drugače, izpodbijana sodba temelji na presoji, da je stroške odstranitve nezakonito odloženih odpadkov neznanega povzročitelja dolžan kriti revident kot "alter ego države", to je pravna oseba, na katero je zakon prenesel de iure in de facto upravljanje zemljišč, torej vsa upravičenja in tudi vso vsebino lastninske pravice.

7. Glede na v prejšnji točki opisan razlog izpodbijane sodbe revidentovo vprašanje, "ali se lahko šteje, da je "izvajal posest" nad odpadki v smislu 2. odstavka 157. a člena ZVO-1 (pravilno tretjega odstavka, op. Vrhovnega sodišča) zato, ker je do 1. 7. 2016 skladno z 2. členom ZSKZ, v imenu in na račun države gospodaril s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, zaradi česar je dolžan plačati stroške odstranitve odpadkov", ni pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Njegovo vprašanje, ki ga gradi zgolj na eni točki obrazložitve izpodbijane sodbe (13. točka), kjer je sodišče prve stopnje le pojasnilo vsebino 157. a člena ZVO-1, namreč za to zadevo ni pravno relevantno in zato na zakonitost in pravilnost odločitve ne vpliva.

8. Glede na navedeno uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 To je v delu v katerem je prvostopenjski upravni organ stranki z interesom v tem upravnem sporu, kot zbiralcu odpadkov, odredil odstranitev odpadkov s klasifikacijsko številko17 05 05*, v skupni količini cca. 327 m3, na tam navedenem zemljišču v lasti Republike Slovenije, in odločil, da se mora odstranitev odpadkov izvajati v skladu s tam navedenim geotehničnim mnenjem ter da se mora o izvrženi odstranitvi takoj obvestiti inšpektorja, ki je določbo izdal. 2 Primerjaj s sklepi Vrhovnega sodišča: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.