Jedro

V danih razmerah ob močnem sneženju je bilo tudi nerazumno pričakovati, da bi čiščenje potekalo tako, da bi bilo parkirišče vsak čas popolnoma očiščeno, spluženo in posipano, tako da bi bilo popolnoma nezdrsno kot v suhem vremenu. Sodišče prve stopnje je glede na to pravilno zaključilo, da je bilo parkirišče očiščeno na način, kot so ga dopuščale vremenske razmere, kar ustreza standardu iz 15. člena Zakona o cestah

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katero je zahtevala od tožene stranke (prva in druga toženka) plačilo odškodnine v znesku 7.800,00 EUR in povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da na dan škodnega dogodka parkirišče, na katerem je padel, ni bilo spolzko. Opozarja, da je v točki 6 obrazložitve pritrdilo možnosti, da je bila površina parkirišča spolzka in zdrsna. Sodišče prve stopnje se le površno naslanja na zapise ARSO, ki so za občasne vremenske razmere (občasni dež, sneg) povsem irelevantni in nezanesljivi. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da je pavšalno povzemalo izpovedbe prič v zvezi s spolzkim in neposipanim parkiriščem, da je napačno analiziralo meteorološke razmere glede na geografsko lego škodnega dogodka, in da je napačno zavzelo stališče do standarda nevarne stvari, saj je sodna praksa1 poledenelo in zasneženo površino označila kot nevarno stvar. Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo ključnih dejstev, in sicer: 1. da parkirišče ni bilo posipano, 2. fotografij policijske postaje, iz katerih je razvidno, da parkirišče ni bilo posipano, 3. prekrškovne odločbe, 4. da so se zaradi poledenele in drseče površine poškodovala še štiri vozila, 5. da je tožnik pot prehodil pred sodelavcem, 6. da ni bilo odgovorjeno na vprašanje prioritete čiščenja lokacij, in 7. da ni ugotovilo, ali je bila očiščena tudi površina, na kateri se je poškodoval tožnik. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. V zvezi s pritožbeno grajo, da so poledenela tla nevarna stvar sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS2 že zavzelo stališče in se je s tem v zvezi že izoblikovala sodna praksa, da poledenela tla ne predstavljajo nevarne stvari, ki bi bila v zimskem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po njih ovrednotiti kot nevarno dejavnost.3 Dejstvo je, da poledenela tla v zimskem času niso varna in tudi hoja po njih ni varna, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana in neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni moč preprečiti nastanka praviloma znatne škode. Poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu določbe 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).4 V konkretnem primeru spolzka oziroma poledenela tla pozimi niso nevarna stvar in hoja po njih ni nevarna dejavnost. Tožnik bi glede na vse okoliščine primera moral pričakovati, da mu lahko na sveže zapadlem snegu spodrsne in se gibati z ustrezno previdnostjo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo predmetno zadevo po določilih krivdne odgovornosti iz 131. člena OZ in ustrezno presojalo, ali je dejanski izvrševalec čiščenja pri čiščenju in posipavanju parkirišča ravnal pravilno in zadosti skrbno.

8. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je dne 28.12.2014 kot policistu, ob hoji po parkirišču, ki je bilo delno zasneženo, ko je prehodil približno 5 do 7 metrov, spodrsnilo in je padel ter si poškodoval koleno, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Med pravdnima strankama je bilo tudi nesporno, da je ponoči, pred škodnim dogodkom, močneje snežilo in so bile temperature nizke.

9. Pritožbeno sporno še vedno ostaja, ali je na dan škodnega dogodka deževalo, na kar je po oceni sodišča druge stopnje že v zadostni meri odgovorilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da iz podatkov ARSO ne izhaja, da bi tistega dne deževalo, trditvam tožnika v zvezi s tem ne gre pritrditi. Potrjeno je močno sneženje, saj je zapadlo do 17 cm snega, kar potrjuje dejstvo, da je glede na nizke temperature veliko bolj verjetno, da je snežilo kot deževalo. Da bi dejansko pred sneženjem tudi deževalo, poleg podatkov ARSO, ni potrdila tudi nobena od zaslišanih prič. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da podatki ARSO za Letališče Edvarda Rusjana niso uporabni, ker gre za drugo lokacijo. Med območjem pokopališča v Framu in letališčem zračna razdalja ni velika, hkrati pa je letališče edino mesto, na katerem se podatki o vremenu spremljajo. Tožnik drugega dokaza o obstoju dežja v nočnih urah ni predlagal, priče pa dežja niso potrdile, tako da tožnik obstoja dežja ponoči (oz. kot je izpovedal: dolgo v noč) ni uspel dokazati.

10. Iz podatkov ARSO izhaja, da je na dan škodnega dogodka snežilo in na novo zapadlo 17 cm snega. Tožnik in priča D.F. sta izpovedala, da je bila snežna odeja debeline med 3-5 cm oziroma 2-3 cm. A.K., zadolžen za čiščenje javnih površin, pa je izpovedal, da je tega dne predmetno parkirišče čistil dvakrat in sicer ponoči okoli 2.00 ure in zjutraj pred 6.00 uro. Tako se izkaže izkustveno sprejemljivo, da je v času škodnega dogodka ob 10.30 uri bilo parkirišče pokrito s tanko odejo snega, kot izpovedujeta tožnika in priča D.F.. Tak novo zapadel sneg, ki je padel na očiščeno površino, pa ni tako spolzek, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da se ne bi dalo ob ustrezni skrbnosti in pozornosti pri hoji prehoditi parkirišča brez padca. Tožnik je celo prehodil 5 do 7 m in šele nato padel, tako da se je v tem času lahko prepričal, kakšna je površina in temu ustrezno prilagodil hojo.

11. Da predmetno parkirišče, na katerem se je poškodoval tožnik, ni bilo posipano, vztraja tožnik tudi v pritožbi. A.K. je izpovedal, da je ob čiščenju tudi posipaval, sodišče prve stopnje pa ni imel razloga, da mu ne bi verjelo, glede na to, da se je prostor za nalaganje posipnega materiala nahajal približno 100 m od samega parkirišča. Zaradi tega namreč ni moglo priti do situacije, ko bi zmanjkalo posipnega materiala. Glede fotografije, na katere se sklicuje pritožba, ki bi naj dokazovale, da parkirišče ni bilo posipano, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je izkustveno sprejemljivo, da posipanost površine ni bila vidna, saj je od zadnjega čiščenja parkirišča preteklo nekaj ur ob močnem sneženju, kar je povzročilo nanos novo zapadlega snega na že očiščeno in posipano površino. Glede na to tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da same fotografije niso dokaz o neposipanosti spornega parkirišča. 12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so določeni deli parkirišča kljub temu ostali neočiščeni in neposipani, ker je bilo na njem parkiranih nekaj vozil. Vendar tožnik ni zatrjeval, da je padel na delu parkirišča, ki ni bilo očiščeno, glede na njegovo izpovedbo, ko izpoveduje, da je padel na površini, ki je bila pokrita s 3-5 cm debelo snežno odejo. Na neočiščenih delih parkirišča je glede na močno sneženje, ki izhaja iz podatkov ARSO, bila snežna odeja občutno debelejša, A.K. pa je izpovedal, da na teh delih parkirišča ni čistil niti ročno. Vendar, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, opustitev slednjega, ob pomanjkanju trditev tožnika, da je padel prav na neočiščenem delu parkirišča, ne pomeni opustitve dolžne skrbnosti čiščenja, ki bi pomenila podlago za krivdno odgovornost. 13. V danih razmerah ob močnem sneženju je bilo tudi nerazumno pričakovati, da bi čiščenje potekalo tako, da bi bilo parkirišče vsak čas popolnoma očiščeno, spluženo in posipano, tako da bi bilo popolnoma nezdrsno kot v suhem vremenu. Sodišče prve stopnje je glede na to pravilno zaključilo, da je bilo parkirišče očiščeno na način, kot so ga dopuščale vremenske razmere, kar ustreza standardu iz 15. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Velja namreč, da je pri vzdrževalcu ceste presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena merilu skrajne skrbnosti, vendar pravni standard skrajne skrbnosti ne pomeni, da mora vzdrževalec na vseh površinah, ki jih vzdržuje, vzpostaviti takšno stanje, da na nobeni od njih nikoli ne pride do poledice. Takšne zahteve bi bile prestroge za vzdrževalca, saj jih glede na to, da ni mogoče nadzirati in zagotoviti posipanja vseh ledenih površin istočasno, objektivno ni mogoče izpolniti. Zahteve, ki zadostijo standardu skrajne skrbnosti, je zato treba ugotavljati od primera do primera ob upoštevanju konkretnih dejanskih okoliščin primera (geografsko-klimatske razmere, lega, kategorizacija ceste in podobno).5 V obravnavanem primeru je šlo za parkirišče pred pokopališčem, ki, tako po oceni sodišča prve kot tudi sodišča druge stopnje, ne predstavlja prioritetne površine za čiščenje v razmerah, kot so bile na dan škodnega dogodka (ko je bistveno, da so redno očiščene ceste in pločniki).

14. Pritožba v zvezi s posipavanjem opozarja na prekrškovno odločbo, iz katere izhaja, da parkirišče na dan škodnega dogodka ni bilo posipano z materialom za posip proti drsenju zaradi česar je prišlo do poškodovanja štirih vozil. V zvezi s sklicevanjem pritožbe na odločbo o prekršku sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v pravdnem postopku sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku in to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP). Tožnik se zato zmotno sklicuje na vezanost sodišča na ugotovitve v odločbi o prekršku, ker sodišče na te ugotovitve ni vezano.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik ni uspel s pritožbo sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

1 VSL sodba II Cp 2474/2014 z dne 14.1.2015. 2 Sodba II Ips 571/2005 z dne 21.2.2008. 3 Tako tudi VSL sodba II Cp 2474/2014 z dne 14.1.2015, ki jo citira pritožba. 4 Podrobneje nevarno stvar pojasnjuje VSRS sodba II Ips 571/2005 z dne 21.2.2008: Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija pa je enotna v tem, da je nevarna stvar tista stvar, ki zaradi svojih namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način predstavlja povečano nevarnost nastanka škode za okolico in jo je treba zaradi tega nadzirati s povečano skrbnostjo; nevarna dejavnost pa je tista dejavnost, med izvajanjem katere je že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogroža življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. 5 Tudi: VSL sodba III Cp 1013/2015 z dne 13.05.2015.