Jedro

Odstranitev objekta, zgrajenega brez lokacijskega dovoljenja, je po 73. členu navedenega zakona možno odrediti, čeprav gre za objekt, zgrajen leta 1970.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora v roku 30 dni od prejema odločbe odstraniti z zemljišč s parc.št. 1237/2 in 1240/2 obrtno delavnico v tlorisni izmeri 15 m x 13 m, leseno lopo tlorisnih izmer 3,5 m x 4 m ter skladiščne izdelke in material iz odprtega skladiščnega prostora tlorisnih dimenzij 24 m x 13 m ob zahodni strani obrtne delavnice; objekti so locirani 1 m severno od stanovanjskega bloka, 80 m zahodno od križišča, 60 m zahodno od PTT enote in 120 m (obrtna delavnica) oz. 96 m (odprti skladiščni prostor) vzhodno od železniške proge. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bili za izdajo inšpekcijskega ukrepa, ki temelji na 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN), podani vsi pogoji. Tožnikova delavnica, ki je bila zgrajena brez lokacijskega dovoljenja, se nahaja na zemljišču s parc. št. 1240/1 in 1237/2 v območju urejanja ZN Bakovnik - Kamnik z oznako BS-6 oz. sedaj z oznako B-14 Duplica (Uradni vestnik Gorenjske št. 13/70 in Uradni list SRS, št. 23/76 in 8/79 - zazidalni načrt). Po navedenem zazidalnem načrtu je zemljišče namenjeno za funkcionalno zemljišče k stanovanjskem bloku, pa za dostopno cesto z enostranskimi parkirnimi prostori, kar vse jasno izhaja iz navedenega zazidalnega načrta in njegovih grafičnih prilog, iz grafične priloge dolgoročnega plana občine ter iz dopisa Zavoda za urbanistično načrtovanje občine Kamnik, št. 352-1/110-9/91 z dne 29.8.1991. Poleg tega so objekti zgrajeni na tujem zemljišču, ki je družbena lastnina. Na tej podlagi zaključuje, da tožnik za gradnjo navedenih objektov lokacijskega dovoljenja ne bi mogel dobiti. Pritožbene ugovore zavrača in navaja, da ni bilo mogoče ugotoviti, če je šlo v inšpekcijskem postopku, ki je tekel v letu 1971, za isti objekt, ker se je ohranil le zapisnik z dne 3.11. - brez letnice in odločba št. 351-403/69-4/22 z dne 5.11.1971 o ustavitvi gradnje in o odstranitvi delavnice z zemljišča s parc. št. 475/3 in 475/2. Če je navedena odločba postala pravnomočna, bi bila po mnenju tožene stranke podlaga za odstranitev objekta, ni pa to podlaga za zastaranje inšpekcijskega postopka. Ta ne more zastarati.

V tožbi tožnik navaja, da je sodišče že v sodbi št. U 578/90 z dne 4.4.1991 opozorilo na to, da je sedanji inšpekcijski postopek, ki se je začel leta 1988, možno voditi le, če objekt ni istoveten z objektom, ki je bil predmet inšpekcijskega postopka v letu 1971. Meni, da se tožena stranka le spreneveda, ko navaja, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da se je inšpekcijski postopek v letu 1971 nanašal na isti objekt. Če ni ohranjenih spisov, bi pač morala z drugimi dokazi to vprašanje razčistiti; da gre za isti objekt se da razbrati tudi iz pogodb, sklenjenih s SGP Graditelj Kamnik. Navaja, da so bile v času gradnje dejanske in pravne okoliščine popolnoma drugačne. Za gradnjo na zemljišču, ki je bilo takrat v zasebni lasti, res ni dobil lokacijskega dovoljenja, dobil pa ga je za gradnjo delavnice na svojem zemljišču, ki ga je moral odstopiti za blokovno gradnjo. Ker je gradil na zemljišču v zasebni lasti z lastnikovim dovoljenjem, ne drži ugotovitev, da je delavnico zgradil v letu 1970 na zemljišču v družbeni lastnini. Takrat tudi še ni bilo zazidalnega načrta za to območje. Ta je bil sprejet šele v letu 1976, pa še ta je bil večkrat spremenjen. Tudi sicer meni, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev pritožbe, ker so bila v odločbi prve stopnje kršena pravila postopka, ker v dispozitivu odločbe ni navedeno, na kakšni podlagi se mu nalaga odstranitev, na kar je opozarjal že v pritožbi, pa tožena stranka tega ugovora ni ocenila. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 73. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, po katerem odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt - ne glede na gradbeno fazo - odstrani, če se brez lokacijskega dovoljenja gradi na zemljišču, kjer po tem zakonu ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja. Če gre za tak objekt, ima urbanistični inšpektor v navedeni določbi pravno podlago za izdajo odločbe o odstranitvi objekta, pa čeprav gre za objekt, ki je bil brez lokacijskega dovoljenja zgrajen že leta 1970. Drugačno pravno in dejansko stanje ob sami gradnji, na katero se sklicuje tožnik, ne more vplivati na odločitev o stvari. Tudi prejšnji zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS št. 16/67, 27/72 in 8/78), je namreč v določbah o urbanistični inšpekciji vseboval podlago za odločitev o odstranitvi objekta, če je bil ta zgrajen brez lokacijskega dovoljenja in je nasprotoval sprejetemu zazidalnemu načrtu. Pojasnilo v sodbi tega sodišča št. U 578/90-6 z dne 4.4.1991 nima takega pomena, kot misli tožnik. Nanaša se le na vprašanje pravilne pravne podlage za izdajo odločbe o odstranitvi objekta. Če bi šlo za inšpekcijski postopek, ki bi bil začet pred uveljavitvijo zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, torej pred 22.6.1984, bi se ta postopek glede na 2. odstavek 85. člena in 1. alinejo 87. člena nadaljeval po določbah zakona o urbanističnem planiranju, kar bi v tem primeru med drugim pomenilo, da za odločitev o odstranitvi tožnikove delavnice ne bi bil pristojen urbanistični inšpektor, ampak občinski upravni organ, pristojen za urbanizem po 41. a členu prejšnjega zakona o urbanističnem planiranju. Vendar za tako nadaljevanje inšpekcijskega postopka v tem primeru tudi po presoji sodišča ne gre. Ni bilo namreč mogoče v letu 1988, ko se je začel ta postopek, izhajati iz predpostavke, da gre za nadaljevanje postopka iz leta 1971, ker je bil ta končan z odločbo, za katero tožnik niti ne trdi, da bi bila v pritožbenem postopku odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.

Ko tožena stranka ugotavlja dejansko stanje, ki je podlaga za uporabo 73. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, se opira predvsem na zazidalni načrt, ki je bil z odlokom o spremembi zazidalnega načrta za območje Bakovnika v Kamniku (Uradni list SRS, št. 23/76) sprejet kot samostojni zazidalni načrt južnega dela Bakovnika z oznako BS-6, s spremembami leta 1979 (Uradni list SRS, št. 8/79) in na strokovno pojasnilo Zavoda za urbanistično načrtovanje občine Kamnik št. 352-1/110-9/91 z dne 29.8.1991 o namembnosti zemljišč v območju navedenega zazidalnega načrta; isto območje je v dolgoročnem družbenem planu občine in v odloku o ugotovitvi, katere sestavine ali deli prostorskih izvedbenih aktov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom občine Kamnik za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS št. 47/86) označeno kot območje B-14 Duplica, za katerega sprejeti zazidalni načrt se še izvaja. Dokumentacija, na katero se izpodbijana odločba sklicuje, se nahaja tudi med predloženimi spisi, samo dejansko stanje, ugotovljeno na tej podlagi, pa je popolno navedeno v izpodbijani odločbi, tako da sodišče ne dvomi v pravilnost dejanskega zaključka, da lokacijskega dovoljenja za gradnjo tožnikovih objektov na zemljišču ni mogoče izdati, ker je zemljišče predvideno in potrebno za normalno rabo stanovanjskega bloka in za dostopno cesto z enostranskimi parkirnimi prostori. Tožnik kaj drugega niti ne trdi. Navaja le, da je bil zazidalni načrt sprejet šele leta 1976. Ne samo, da taka navedba ne drži, saj je že pred spremembo v letu 1976, urejal to območje zazidalni načrt (odlok o sprejemu zazidalnega načrta za območje Bakovnik v Kamniku iz leta 1968 s spremembo v letu 1970, oboje objavljeno v Uradnem vestniku Gorenjske, št. 13/70), tudi sicer taka navedba ne bi mogla vplivati na odločitev o stvari. Pomembno tudi ni, če je bilo zemljišče, na katerem je tožnik brez lokacijskega dovoljenja zgradil delavnico, takrat res v zasebni lasti in je šele pozneje prešlo v družbeno lastnino. Bistveno je, da je delavnica zgrajena brez lokacijskega dovoljenja in da tožniku takega dovoljenja glede na navedeno pravno in dejansko podlago ni mogoče izdati, kar vse je pravilno obrazloženo že v izpodbijani odločbi. Tudi kar se izreka odločbe prve stopnje tiče, je ta skladen s pravili postopka, ker je iz njega tožnikova obveznost jasno in določno razvidna, pravna podlaga pa mora biti navedena v obrazložitvi in ne v izreku, kot neutemeljeno trdi tožnik.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).