Jedro

Tožnica bi lahko pridobila pravico do družinske pokojnine, če bi jo oče do svoje smrti preživljal. Pri tem se kot preživljanje šteje zagotavljanje rednih mesečnih prejemkov za tak namen, ne pa le občasni prispevki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnika za odpravo odločbe tožene stranke z dne 22.3.2001, s katero je bila dokončno zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do družinske pokojnine ne po določbah četrtega in petega odstavka 78. člena, ne po določbi prvega odstavka 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - ZPIZ), ki ga je glede na začetek postopka za uveljavljanje pravice treba uporabiti v tem postopku (391. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 106/99 - ZPIZ-1). Tožnica, rojena leta 1972, je postala trajno nezmožna za delo v letu 1993 pri starosti 21 let. V času nastanka trajne izgube delovne zmožnosti ni (več) imela statusa rednega študenta oziroma dijaka, torej je postala nezmožna za delo po končanem rednem šolanju. Sodišče ni ugotovilo, da bi bil tožnici zaradi bolezni podaljšan status dijaka. Tožnica ni dokazala, da bi jo oče (ki je živel v tujini in s katerim ni imela skupnega stalnega prebivališča) v letu pred smrtjo preživljal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so vse priče skladno potrdile, da je oče tožnico preživljal vse do svoje smrti. Vendar je preživljanje uredil na tak neformalen način, da je predložitev kakršnihkoli listinskih dokazov nemogoča. Kljub temu sta obe sodišči ugotovili, da bi bilo potrebno predložiti listinske ali druge materialne dokaze. Gre za togo in neživljenjsko interpretacijo materialnega prava. Na odločitev o načinu preživljanja tožnica ni mogla vplivati in ji je bilo v sodnem postopku onemogočeno dokazati preživljanje na kakšen drug način. Poleg tega sta sodišči določbe 78. člena ZPIZ razlagali bistveno prestrogo. Tožnici se je že od drugega letnika srednje šole začela pojavljati shizofrenija in je bila že od tedaj nesposobna poskrbeti sama zase in med drugim urediti tudi preživljanja s strani očeta, ki je živel v tujini.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Kot je navedeno tudi v reviziji, te ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Morebitne bistvene napake ali pomanjkljivosti v dokaznem postopku ali sicer v postopku pred sodiščem, lahko pomenijo kršitev določb pravdnega postopka (torej postopkovnih določb ZPP). Vendar tega revizijskega razloga tožnica izrecno ne uveljavlja. Zato pretežnega dela navedb, ki se nanašajo na nestrinjanje z izvedbo dokazov in z dokazno oceno sodišč, ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje ni izključilo možnosti dokazovanja preživljanja tudi z drugimi dokazi, ne zgolj z listinami, in je za ugotovitev tega dejstva tudi zaslišalo priče. Vendar tudi glede na izpovedi prič in tožnice ni ugotovilo, da bi šlo za redno mesečno preživljanje. Občasni prispevki pa za izpolnitev tega pogoja ne zadoščajo.

Sodišče je dolžno zakonske določbe uporabiti (tudi razlaga pomeni uporabo zakona) enako v vseh enakih ali bistveno podobnih primerih. Ne gre za bolj ali manj strogo razlago, temveč za uporabo zakonske norme na ugotovljeno dejansko stanje. Ob ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je zavrnitev takega zahtevka pravilna in zakonita in ne prestroga.

Revizija ne izpodbija izpodbijane sodbe v tistem delu, kjer gre za ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 82. člena ZPIZ. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev, da ne izpolnjuje tudi pogojev po četrtem in petem odstavku 78. člena ZPIZ. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi določbe Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Uradni list RS, št. 59/92 - Sklep).

Za odločitev o neizpolnjevanju pogojev po četrtem odstavku 78. člena je bistvena dejanska ugotovitev, da tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo do konca rednega šolanja, ampak šele potem. Glede na dejansko ugotovitev, da je bila tožnici priznana popolna nezmožnost za delo v letu 1993, ko se ni več redno šolala, revizijske navedbe o začetku pojavljanja bolezni že od drugega letnika srednje šole, na odločitev ne bi mogle vplivati. Poleg tega pa te navedbe pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga.

Tožnica bi lahko pridobila pravico do družinske pokojnine, če bi se ugotovilo, da jo je oče do svoje smrti preživljal. V skladu s VI. točko Sklepa bi se štelo kot preživljanje (ker ni bilo skupnega stalnega prebivališča), če bi oče v koledarskem letu pred smrtjo (torej v letu 1998) dajal tožnici redno mesečna sredstva v določeni višini. Sodišče česa takega (tudi z zaslišanjem tožnice in prič) ni ugotovilo, pravilna pa je odločitev, da občasni prispevki za izpolnitev predpisanega pogoja ne zadostujejo. Poudarek je na preživljanju, torej zagotavljanju rednih mesečnih prejemkov za tak namen, ne pa občasnih dodatnih prispevkov.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).