Jedro

Osebe, ki so jim bile zasežene elektronske naprave dodeljene za delo in so se zato nahajale v njihovih pisarnah, so bile hkrati uporabniki in imetniki teh naprav, saj so nad njimi izvrševale dejansko oblast, na njih ustvarjale in hranile dokumente oziroma podatke, preko njih komunicirale in na teh napravah tudi utemeljeno pričakovale zasebnost. Fakulteta pa je bila le lastnica teh naprav, vendar nad njimi ni imela dejanske oblasti, zato je ni moč šteti za imetnico naprav.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. in zagovornikov obtoženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljena zavrnilo predloga zagovornikov obtoženih za izločitev dokazov, zbranih na podlagi preiskave elektronskih naprav, zaseženih pri izvedbi hišne preiskave dne 29. 6. 2017 v poslovnih prostorih Fakultete D. 2. Zoper sklep so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili zagovorniki obtoženega A. A. in predlagali, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zoper sklep so se pritožili tudi zagovorniki obtoženega B. B., in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in „samo odloči o izločitvi nedovoljenih dokazov“, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Na pritožbi je okrožni državni tožilec C. C. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije podal odgovora, v katerih je predlagal zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. najprej trdi, da je odredba za hišno preiskavo IV Kpd 27510/2017 z dne 26. 6. 2017 nezakonita, ker naj bi sodišče prve stopnje odredbo oblikovalo na način, da je prepisalo obrazložitev tožilskega predloga. Navaja, da je bila odredba izdana istega dne, kot tožilski predlog ter da v nekaj urah sodišče zagotovo ni moglo primerno preučiti predloga in se prepričati o izpolnjenosti vseh pogojev za opravo hišne preiskave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta sicer besedili predloga in odredbe res podobni, vendar se pridružuje stališču iz 6. točke izpodbijanega sklepa, da navedeno v ničemer ne izkazuje, da sodišče ne bi opravilo svoje garantne funkcije. Niti pritožba niti predloga za izločitev dokazov ne izpodbijajo vsebinske utemeljenosti odredbe, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odredba podrobna in jasna ter prepričljivo obrazloži obstoj vseh pogojev za opravo hišne preiskave, skladno z 214. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zato se pritožbenemu sodišču ne poraja nikakršen dvom v to, da je sodišče prve stopnje ustrezno opravilo svojo funkcijo in da je odredba za hišno preiskavo zakonita.

7. Pritožba zagovornikov obtoženega B. B. se podrobno in izčrpno osredotoča na pojem „računalniški strežnik“. Pritožniki trdijo, da je odredba IV Kpd 27510/2017 z dne 26. 6. 2017 v 2. točki nezakonita, ker je dikcija, da naj se zasežejo podatki na „računalniškem strežniku“ nedoločljiva, kar pomeni, da v odredbi za zaseg in pregled elektronskih naprav niso identificirane elektronske naprave, ki naj se zasežejo in pregledajo, v nasprotju s tretjim odstavkom 219.a člena ZKP.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu odredba z dne 26. 6. 2017 v celoti pravilna in zakonita. Preiskovalna sodnica je v 2. točki odredbe za hišno preiskavo že odredila tudi preiskavo zaseženih elektronskih naprav oziroma podatkov na njih v skladu z 219.a členom ZKP.1 Nasprotno od pritožbenih zatrjevanj je iz 2. točke odredbe mogoče povsem določno identificirati tiste elektronske podatke, ki naj se zasežejo in preiščejo, določno pa je identificirana tudi elektronska naprava – strežnik, na katerem se ti podatki nahajajo. V 2. točki odredbe je namreč izrecno navedeno, da naj se zasežejo in preiščejo elektronski podatki na strežniku Fakultete D.2 – ki se, skladno s 1. točko odredbe, nahaja v Računalniškem centru fakultete – in sicer le tisti podatki s strežnika, ki predstavljajo uporabniške profile z datotekami in elektronsko pošto šestih taksativno naštetih uporabnikov za obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2013. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da naj bi odredba narekovala zaseg (neopredeljenega) strežnika, temveč sta odrejena zaseg in preiskava točno določenih in ustrezno specificiranih elektronskih podatkov na strežniku Fakultete D. – pri čemer iz ničesar ne izhaja, da bi se na Fakulteti D. nahajal več kot en strežnik. Odredba za preiskavo elektronske naprave je zato določna, natančna in zakonita.

9. Nadalje obe pritožbi navajata, da naj bi bila zaradi odsotnosti privolitve imetnikov naprav nezakonita tudi preiskava elektronskih naprav – računalnikov, zaseženih v hišni preiskavi dne 29. 6. 2017. 10. Preiskava elektronskih naprav se lahko opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v hišni preiskavi najdenih in na podlagi 223.a člena ZKP zaseženih več elektronskih naprav, skladno z zadnjo alinejo 1. točke odredbe za hišno preiskavo. Vsaka od tako zaseženih elektronskih naprav je bila preiskana na podlagi predhodne pisne privolitve tiste osebe, ki ji je bila posamična naprava dodeljena za opravljanje dela in jo je ta oseba ekskluzivno uporabljala. Privolitve so bile dane na standardnih obrazcih in so povsem primerne ter zakonite (l. št. 36 in sledeče). Ker privolitev kot alternativa sodni odredbi pomeni, da se subjekt prostovoljno odreče pravici do zasebnosti, se zanjo ne zahtevajo tako visoki standardi, kot za sodno odredbo in zato v privolitvi tudi ni potrebno natančneje navesti, kateri podatki se bodo iskali ob preiskavi, temveč se privolitev načeloma poda za preiskavo celotne naprave. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega A. A., da bi morala tudi privolitev vsebovati enake sestavine, kot jih tretji odstavek 219.a člena ZKP zahteva za odredbo.

11. Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeno stališče zagovornikov obtoženega B. B., da je potrebno pojem imetnika v smislu ZKP enačiti s pojmom lastnika. Besede „lastnik“, „imetnik“ in „uporabnik“ predstavljajo tri ločene, različne pojme, v praksi pa se seveda lahko prekrivajo. Sodišče prve stopnje se je do definicije pojma „imetnik“ v smislu drugega odstavka 219.a člena ZKP podrobno opredelilo v 9. točki izpodbijanega sklepa in pravilno pojasnilo, da iz 26. člena Stvarnopravnega zakonika izhaja, da je imetnik tisti, ki ima dejansko oblast nad stvarjo. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku iz 10. točke izpodbijanega sklepa, da so v danem primeru uporabniki elektronskih naprav hkrati tudi njihovi imetniki. Osebe, ki so jim bile zasežene elektronske naprave dodeljene za delo in so se zato nahajale v njihovih pisarnah, so namreč izvrševale dejansko oblast nad temi elektronskimi napravami, na njih ustvarjale in hranile dokumente oziroma podatke, preko njih komunicirale in na teh napravah tudi utemeljeno pričakovale zasebnost. Fakulteta D. je bila le lastnica teh naprav, vendar nad njimi ni imela dejanske oblasti, zato je ni moč šteti za imetnico naprav. Tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile na zakonit način pridobljene vse potrebne privolitve za preiskavo elektronskih naprav, kot to zahteva drugi odstavek 219.a člena ZKP.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je je sodišče prve stopnje povsem pravilno in utemeljeno zavrnilo predloga za izločitev dokazov, zbranih na podlagi preiskave elektronskih naprav, saj je bila odredba IV Kpd 27510/2017 z dne 26. 6. 2017 v celoti pravilna in zakonita, zakonite so bile tudi vse preiskave elektronskih naprav, zaseženih v hišni preiskavi dne 29. 6. 2017 v poslovnih prostorih Fakultete D. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, prav tako pa ni najti pomanjkljivosti, ki jih sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

1 Primerjaj sodbo VSL II Kp 50685/2012 z dne 22. 3. 2018, tč. 8. 2 Tako tudi VSK v sklepu II Kp 13171/2012 z dne 2. 4. 2015, 6. tč.