Jedro

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da se dejanska situacija, ki narekuje občasno uporabo služne stvari v obsegu, kot je naveden v izreku pravnomočne sodbe, ni spremenila že najmanj 77 let. Gnojišče tožene stranke stoji ves navedeni čas neposredno za stanovanjsko hišo, prostor med gnojiščem in hlevom pa je izredno ozek. Tožena stranka, ki se še vedno ukvarja s kmetijstvom, bi lahko prišla do gnojišča po drugi poti le z vzvratno vožnjo, pri kateri pa bi bila zaradi izredne ozkosti prostora potrebna posebna spretnost oziroma bi bil, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, taki vožnji kos le "specialist za vzvratno vožnjo". Obremenjenost 16 metrov dolge služnostne poti je le občasna (okoli štirideset voženj s praznim vozilom letno), sicer majhna škoda, ki letno nastane na služečem zemljišču - travniku pod katerim teče trasa vodovoda, zaradi česar gradnja ni mogoča, pa je vsaj 4,3 krat manjša od bremena, ki bi ga brez služnostne poti utrpelo gospodujoče zemljišče. Ob dolgoletnem nespremenjenem izvrševanju služnostne pravice, zlasti pa zaradi dejstva, da za varen in povprečno sposobnemu vozniku dostopen dovoz do gnojišča gospodarska potreba po "krožnih" vožnjah še vedno obstaja, sta tudi po revizijski presoji materialnopravno pravilni odločitvi sodišč druge in prve stopnje, da pogoji za prenehanje stvarne služnosti iz razlogov po 2. odstavku 58. člena ZTLR niso izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka (in obenem nasprotna tožnica) sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da tožena stranka nima niti kot oseba, niti kot lastnica parc. št. 1061/3 k.o. T., služnostne pravice poti, hoje in vožnje z gospodarskimi oziroma kmečkimi vozili po nepremičnini tožeče stranke parc. št. 93 k.o. T. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da služnostna pot preko nepremičnine parc. št. 93 k.o. T. ni več potrebna. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in dovoza z vozom ali traktorjem s priklopnikom za prevoz gnoja po parc. št. 93 v korist nepremičnine parc. št. 1061/3 k.o. T., zato tožencu iz nasprotne tožbe A. C. prepovedalo onemogočanje izvrševanja služnosti in mu naložilo v povrnitev tudi stroške postopka v znesku 31.659,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke in obenem nasprotnega toženca (v nadaljevanju tožeča stranka) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo izvesti predlagana dokaza s ponovnim ogledom in rekonstrukcijo voženj. Če bi ta dva dokaza izvedlo bi lahko ugotovilo, da služnostna pravica ni več potrebna. Prevoz gnoja bi lahko tožena stranka opravila po trasah, po katerih opravlja druge vožnje. Ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, je bistveno kršilo postopek. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov pa je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Reviziji naj se tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena naspotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da je revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz tožbe, nedovoljena, v delu, v katerem izpodbija odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, pa neutemeljena. Zaradi ugovora gospodarske nepotrebnosti namreč tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe ni mogoče zavrniti.

Revizija je v celoti dovoljena, ni pa utemeljena.

Spori o (ne)obstoju služnostne pravice so premoženjskopravni spori v katerih je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki ga tožnik navede v tožbi. Na dan vložitve tožbe (12.12.1989) je znašala ta vrednost 8.000.000,00 tedanjih dinarjev (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi s 1. členom zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 57/89). Tožeča stranka je v tožbi vrednost spornega predmeta opredelila z zneskom 10.000.000,00 tedanjih dinarjev. Trditev iz revizijskega odgovora, da revizija v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz tožbe, ni dovoljena, zato ni utemeljena.

Z revizijskima trditvama, da bi moralo sodišče prve stopnje ponoviti dokaz z ogledom na kraju samem in ob tej priliki izvesti tudi "rekonstrukcijo" voženj, izpodbija tožeča stranka v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno teh sodišč. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa je neutemeljen tudi revizijski očitek zmotne uporabe 2. odstavka 58. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Po navedeni zakonski določbi lahko lastnik služne stvari (v obravnavanem primeru tožnik) zahteva, naj pravica stvarne služnosti preneha, če postane nepotrebna ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Tožeča stranka še v reviziji vztraja pri trditvi, da je postala s strani tožene stranke priposestvovana služnost nepotrebna, vendar pa ob upoštevanju pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč tej trditvi ni mogoče slediti. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da se dejanska situacija, ki narekuje občasno uporabo služne stvari v obsegu, kot je naveden v izreku pravnomočne sodbe, ni spremenila že najmanj 77 let. Gnojišče tožene stranke stoji ves navedeni čas neposredno za stanovanjsko hišo, prostor med gnojiščem in hlevom pa je izredno ozek. Tožena stranka, ki se še vedno ukvarja s kmetijstvom, bi lahko prišla do gnojišča po drugi poti le z vzvratno vožnjo, pri kateri pa bi bila zaradi izredne ozkosti prostora potrebna posebna spretnost oziroma bi bil, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, taki vožnji kos le "specialist za vzvratno vožnjo". Obremenjenost 16 metrov dolge služnostne poti je le občasna (okoli štirideset voženj s praznim vozilom letno), sicer majhna škoda, ki letno nastane na služečem zemljišču - travniku pod katerim teče trasa vodovoda, zaradi česar gradnja ni mogoča, pa je vsaj 4,3 krat manjša od bremena, ki bi ga brez služnostne poti utrpelo gospodujoče zemljišče. Ob dolgoletnem nespremenjenem izvrševanju služnostne pravice, zlasti pa zaradi dejstva, da za varen in povprečno sposobnemu vozniku dostopen dovoz do gnojišča gospodarska potreba po "krožnih" vožnjah še vedno obstaja, sta tudi po revizijski presoji materialnopravno pravilni odločitvi sodišč druge in prve stopnje, da pogoji za prenehanje stvarne služnosti iz razlogov po 2. odstavku 58. člena ZTLR niso izpolnjeni.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da v postopku bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166. in 155. člena ZPP. Tožena stranka je na revizijo odgovorila, vendar pa njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve. Zato stroškov revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni.