Jedro

Nepredložitev dokaza, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču, ne pomeni, da je vloga za spremembo lokacijskega dovoljenja nepopolna v smislu 68. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1212/2000-16 z dne 14.11.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.5.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote K. z dne 9.1.1998, s katerim je organ prve stopnje kot nepopolno zavrgel vlogo tožnice za izdajo spremembe lokacijskega dovoljenja za rekonstrukcijo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 19/2 k.o. Č.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. Povzema ugotovitve tožene stranke, da je organ prve stopnje po prejemu vloge za spremembo lokacijskega dovoljenja z dne 22.11.1996, izdanega solastnikom stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 19/2 k.o. Č., pozval tožnico, da vlogo za spremembo lokacijskega dovoljenja dopolni s soglasjem solastnikov S.B. in B.B. Ker tožnica ni predložila soglasja solastnika S.B., je sodišče prve stopnje pritrdilo toženi stranki, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je vlogo tožnice na podlagi 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ( ZUP/86) kot nepopolno zavrgel. Pritrdilo je toženi stranki, da bi morala tožnica v skladu z določbo 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) zahtevi za izdajo spremembe lokacijskega dovoljenja priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču, v obravnavanem primeru soglasja vseh solastnikov. Kot nerelevantne je zavrnilo ugovore tožnice, ki se nanašajo na izboljšanje nepremičnine.

Tožnica v pritožbi navaja, da je sporno hišo gradila na podlagi gradbenega dovoljenja, katerega je izdala Upravna enota K. Do spremembe pri gradnji je prišlo zaradi zahteve solastnikov, kljub temu pa eden od solastnikov (S.B.) soglasja za spremembo lokacijskega dovoljenja ni hotel podpisati. Zaveda se, da je njena vloga zaradi manjkajočega soglasja nepopolna, vendar je bila v spremembo gradnje prisiljena zaradi vsakodnevnih napadov S.B. Smiselno predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka in prizadeta stranka B.B. na pritožbo nista odgovorili.

Prizadeta stranka S.B. v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe neresnične in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po določbi 53. člena ZUN mora investitor zahtevi za lokacijsko dovoljenje priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču, ali drugače posegati v prostor. Glede na dejanske okoliščine, da tožnica ni edina lastnica stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 19/2 k.o. Č., za rekonstrukcijo katere je zaprosila za spremembo lokacijskega dovoljenja, gre za solastninsko pravico vseh solastnikov na navedenem zemljišču. Zato bi morala tožnica k vlogi za spremembo lokacijskega dovoljenja predložiti soglasja vseh solastnikov. Nepredložitev dokazila, da ima investitor pravico graditi na določenem zemljišču, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je vloga za spremembo lokacijskega dovoljenja nepopolna v smislu 68. člena ZUP/86. Pomeni le, da stranka za svoje navedbe glede odločilnih dejstev ni predložila zahtevanih dokazov. Organ prve stopnje po izrecni določbi 3. odstavka 137. člena ZUP/86 zaradi tega ne bi smel zavreči zahtevka tožnice, kot da ta sploh ni bil vložen (2. odstavek 68. člena ZUP/86), temveč bi moral postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o upravni stvari. Teh kršitev pravil postopka tožena stranka ni odpravila.

Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem mora upoštevati stališče pritožbenega sodišča v tem sklepu.