Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo, predvsem pa za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 7.000.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 433.704,10 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1997 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči kot sopotnik zavarovanca tožene stranke. Tožnikove poškodbe so bile zlom ponvice desnega kolka, delni izpah glavice desne stegnenice, zlom desne sednice, razmik simfize in globoka odrgnina na čelu. Prestal je hude bolečine in strah. Zaradi namestitve endoproteze in zmanjšane gibljivosti desnega kolka je 45 odstotni invalid. Njegove življenjske aktivnosti so zmanjšane za 50 odstotkov. Ugotovljena je tudi skaženost zaradi šepanja in zaradi brazgotine. Sodišče je priznalo tožniku odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 1.300.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pritožila. Izpodbijala je le odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi njeni pritožbi zoper sodbo prve stopnje. Opozarja, da mora sodišče določiti odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu z določbo 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Meni, da je v tej zadevi zanemarjeno načelo individualizacije odškodnine zaradi pretiranega poudarjanja objektivnega vidika pravične denarne odškodnine, oziroma tarifiranja odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določba 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki je podlaga za določanje odškodnine za različne oblike nepremoženjske škode, nalaga sodišču, da pri določanju takšne odškodnine upošteva okoliščine primera in prisodi pravično denarno odškodnino. To pomeni individualizacijo odškodnin za nepremoženjsko škodo, za katero se zavzema revizija, in hkrati spoštovanje okvirov, ki jih za posamezne vrste odškodnin v primerljivih primerih postavlja sodna praksa. To so merila, po katerih sodišča prisodijo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo kot pravično denarno odškodnino. Izpodbijana sodba upošteva oboje - tako posebne okoliščine pri tožniku, kot tudi splošne okvire, določene s sodno prakso. Revizijski očitek tarifiranja in nespoštovanja načela individualizacije odškodnin je povsem splošen in neobrazložen. V izpodbijani sodbi ni mogoče najti ničesar, kar bi kazalo na utemeljenost revizijskih očitkov.

Nasprotno, izpodbijana sodba obravnava pritožbo prav glede na posebnosti tožnikovega primera in ugotavlja skladnost prisojene odškodnine z merili po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Obseg revizijskega izpodbijanja sodbe druge stopnje ne more biti večji od obsega pritožbenega izpodbijanja sodbe prve stopnje. Tožena stranka je s pritožbo izrečno izpodbijala samo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obrazložitev revizije tega ne omenja, se pa revizijski predlog sklicuje na pritožbo, kar kaže, da se tožena stranka zaveda svojih možnosti glede obsega revizijskega izpodbijanja in osporava le odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prisojena odškodnina za to nepremoženjsko škodo v znesku 5.000.000,00 SIT ustreza duševnim bolečinam, ki jih tožniku povzročajo posledice poškodbe, izražene v 45 odstotni invalidnosti. Tožnik se je moral invalidsko upokojiti, s čimer je prikrajšan za pridobitno delo v svojem poklicu. Opustiti je moral dotedanjo športno udejstvovanje. Ponesrečil se je v petdesetem letu starosti. Njegova prizadetost zaradi tega je velika. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je glede na to skladna z merili, ki jih določa zakon in je v mejah, ki jih za podobne primere pozna sodna praksa.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).