Jedro

Tožnik, ki je z enoto JLA zapustil Republiko Slovenijo, v Sloveniji ni dejansko živel od 26. avgusta 1991 do 5. junija 1992. Zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Ugotovila je, da je kot vojaška oseba z umikom nekdanje JLA zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Srbijo. Dne 31.5.1992 mu je prenehala aktivna vojaška služba v jugoslovanski armadi in se je junija 1992 vrnil v Slovenijo. Tožnik torej ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da v Republiki Sloveniji živi okrog 20 let. Žena je Slovenka, v zakonu ima dva otroka. Z enoto jugoslovanske armade se je res umaknil v ..., kjer je ostal do konca službovanja. Ves čas odsotnosti je imel stike z družino. V Srbijo je odšel avgusta 1991, služba pa mu je prenehala 31.5.1992. V Sloveniji res ni živel ves čas, vendar pa se je imel namen vrniti k družini in živeti z njo.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnik ni živel v Sloveniji od avgusta 1991 do maja 1992, zaradi česar ne izpolnjuje enega od pogojev, ki jih določa zakon za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva materialno-pravna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Drugi pogoj pa je, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik v času od avgusta 1991 do prenehanja službe v nekdanji JLA, to je do konca maja 1992, dejansko ni živel na ozemlju Republike Slovenije. Ta okoliščina je potrjena z izpovedbo tožnikove žene z dne 12.3.1992, potrjena pa je tudi z izpovedbo tožnika, ki je bil zaslišan 15.6.1992. Tožnik je izpovedal, da je 25. ali 26. avgusta 1991 z vojaško enoto zapustil Republiko Slovenijo in odšel v ... Tam mu je služba prenehala 31.5.1992, zaradi česar se je 5. ali 6. junija 1992 vrnil v Slovenijo.

Ker tožnik dejansko ni živel na ozemlju Republike Slovenije in ker torej ni izpolnjeval enega od bistvenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo zavrniti.