Jedro

Pri odločanju o zaupanju otrok je bolj pomembno, da so otroci zaupani v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje ali ki ostane v njihovem dotedanjem domu oziroma okolju.

Trening starševskih veščin ni namenjen le staršem, ki otrokom povzročajo nasilje, namenjen je tudi moškim in ženskam, ki jim manjka starševskih veščin in potrebujejo dodatna znanja o vzgoji.

Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, ampak tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko izpolni svojo preživninsko obveznost, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem.

Odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev (do katere zaradi konfliktov med staršema hitro pride) lahko povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.

Izrek

I. Pritožbi, vloženi 20. 4. 2022, se delno ugodi in se izpodbijani sklep v prvi alineji V. točke izreka spremeni tako, da se stiki med nasprotnim udeležencem in hčerkama, po tistem, ko bo nasprotni udeleženec pristojnemu Centru za socialno delo s potrdilom Društva za nenasilno komunikacijo izkazal, da je izpolnil obveznost, naloženo mu v VI. točki izreka izpodbijanega sklepa (torej opravil trening starševskih veščin), izvajajo vsak drugi vikend od petka popoldan, ko oče deklici prevzame v šoli (ali vrtcu) po zaključku programa, do ponedeljka zjutraj, ko ju odpelje v šolo (ali vrtec), ter vsako sredo, ko oče deklici prevzame v šoli (ali vrtcu) po zaključku programa, do 18 ure, ko ju mati prevzame pred Policijsko postajo C. II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče v tem nepravdnem postopku odloča o zaupanju hčera udeležencev postopka, skoraj devetletne A. in šestletne B., v vzgojo in varstvo, o ureditvi stikov ter določitvi preživnine.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca, da deklici obiskujeta šolo in vrtec v C. ter uredilo stike; II. zavrnilo predlog za začasno odredbo o stikih pod nadzorom; III. deklici zaupalo v vzgojo in varstvo predlagateljici; IV. nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca, da deklici obiskujeta šolo in vrtec v C.; V. uredilo A. in B. stike z očetom; VI. udeležencema naložilo vključitev v trening starševskih veščin pri Društvu za nenasilno komunikacijo, CSD pa po preteku enoletnega roka opravo nadzora nad izvajanjem starševske skrbi; VII. nasprotnemu udeležencu naložilo, da od 1. 1. 2021 za A. plačuje 150 EUR, za B. pa 190 EUR mesečne preživnine; VIII. odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške.

3. Zoper tak sklep (z izjemo odločitve, vsebovane v II. točki izreka) se v dveh pritožbah iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pred drugim sodnikom. Pravno odločilni pritožbeni razlogi (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1) bodo predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje. Tisti, ki niso odločilni (pritožbi sta dolgi, ponavljajoči se) odgovora pritožbenega sodišča ne terjajo.

4. Predlagateljica na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožba, vložena 20. 4. 2022, je delno utemeljena; pritožba, vložena 29. 3. 2022 (zoper odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi), ni utemeljena.

_O zaupanju v vzgojo in varstvo_

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ustrezno zasledovalo izhodišče, da naj bosta varstvo in vzgoja otrok po razpadu družinske skupnosti, če imata oba starša primerne starševske sposobnosti, takšna kot do razpada, to je skupna. Žal se je takšno starševstvo udeležencev postopka zaenkrat izkazalo za neizvršljivo. Pritožbena navedba, da je sodišče možnost skupnega starševstva zavrnilo zaradi domnevnega neprimernega obnašanja nasprotnega udeleženca do predlagateljice, je zmotna. Zaključek sodišča temelji na ugotovitvah, da je komunikacija udeležencev manj primerna1, odnosi pa so izrazito napeti; v konflikte (predvsem ob predajah) pritegneta druge ljudi in hčerki; v manjši meri se med seboj posvetujeta in dogovarjata glede njiju, slabše je tudi sodelovanje na področju zdravstvenih in izobraževalnih potreb otrok. Neugodna okoliščina je še relativna oddaljenost krajev bivanja staršev2, ob tem, ko sta deklici v takšnem starostnem oziroma razvojnem obdobju, da so pogoste selitve zanju neugodne. Najbolj neugodna okoliščina pa je vzgojni deficit na očetovi strani, do česar se bo višje sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. Pritožbeno sodišče tako sprejema (na ugotovitvah izvedenke klinične psihologije in CSD sloneč) zaključek sodišča prve stopnje, da skupna vzgoja in varstvo3 v tem trenutku ne bi bili B. in A. v korist. 7. Ko je sodišče ugotovilo to, je moralo dognati, katera od preostalih možnosti, ki jih našteva 1. odstavek 138. člena Družinskega zakonika (DZ), najbolj varuje njune koristi. S pomočjo izvedenke klinične psihologinje je ugotovilo, da mati zelo dobro prepoznava čustvene in razvojne potrebe deklic ter je v njuno življenje aktivno vključena, zmore postavljati ustrezne meje in otroka primerno kontrolirati, v veliki meri spodbuja razvoj pozitivne samopodobe, spodbuja socialno zaželena vedenja in odgovornost otrok, uspešno ju uči vsakodnevnih opravil, domačih rutin in delovnih navad, zmožna je prevzeti odgovornost za svoja dejanja, komunicira odprto, obojesmerno in direktno. Nasprotni udeleženec je sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na strokovnih pojasnilih izvedenke klinične psihologinje in CSD, bolj spontan ter sproščen od predlagateljice in ima za deklici več časa, njegove metode ter stil vzgoje pa niso ustrezni, komunikacija je simetrična in dvojna, spušča se na osebno raven (četudi v šali), nagnjen je k podpiranju ter ustvarjanju koalicij (deklet in njega zoper mamo, očeta in starejše hčerke zoper mlajšo), ponuja negativni vzor namesto pozitivnega4, s čimer nehote krepi manj ustrezna vedenja otrok, slabše od matere je seznanjen z razvojem in šibkimi področji svojih hčera, slabše postavlja vzgojne meje ter okvirje, v zanj čustveno provokativnejših situacijah (takšnih ob starševanju ni malo, z odraščanjem pa jih bo še več) reagira impulzivno in manj premišljeno oziroma z umikom iz situacije. Ob tem ima obrambni mehanizem zanikanja5, svoja ravnanja olepšuje, materina pa omalovažuje.

8. Vse našteto utemeljuje odločitev, da naj se hčeri zaupata v vzgojo in varstvo materi.

9. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem oprlo predvsem na enkratni dogodek - dejstvo, da je bil oče udeležen v prometni nesreči pod vplivom alkohola in ostalih substanc, je lahko kvečjemu posledica nenatančnega branja razlogov izpodbijanega sklepa (ki so bili krajše predstavljeni v prejšnjem odstavku obrazložitve). Tega dogodka sodišče prve stopnje ni spregledalo (23. točka obrazložitve), a ne gre za odločilno okoliščino. Vse zgoraj naštete (brez tega dogodka) več kot zadoščajo za utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje. Z večkrat ponovljenimi pritožbenimi navedbami o težavah z uživanjem prepovednih substanc se pritožbeno sodišče zato podrobneje ne ukvarja.

10. Pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče oceniti, kateri od staršev je sposoben zagotoviti širši spekter potreb otrok in s katerim imata bolj pristen in varen odnos, katere so osebnostne lastnosti staršev, ki zagotavljajo otrokoma uspešen osebnostni razvoj, kakšno je bilo doslej vedenje staršev in kakšna je prihodnja dobrobit otrok, je nepotrebno. To je sodišče prve stopnje naredilo in tudi ustrezno obrazložilo.

11. Vprašanje, v katerem okolju je prej živela družina (kar izpostavlja pritožnik), ni odločilno. Razpad življenjske skupnosti udeležencev postopka je povzročil, da se je tožnica odselila iz dotedanjega doma. Pri odločanju o zaupanju otrok pa je bolj pomembno, da so otroci zaupani v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje6 ali ki ostane v njihovem dotedanjem domu oziroma okolju.7

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dosedanjo očetovo vlogo pri skrbi in vzgoji ter navezanost deklic nanj. Te okoliščine je imelo sodišče prve stopnje pred očmi (prvi del 22. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa), a, kot je bilo že pojasnjeno, je pri odločanju o zaupanju otrok ključno, da so otroci zaupani v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, to pa ni pritožnik.

13. Nasprotni udeleženec v pritožbi še navaja, da je sodišče minimaliziralo očitne pomanjkljivosti predlagateljice in te pomanjkljivosti predstavi. Najprej mora pritožbeno sodišče pojasniti, da sodišče prve stopnje ni spregledalo pomanjkljivosti predlagateljice, ampak se je v obrazložitvi sklepa z njimi soočilo (prvi odstavek na 10. strani sklepa). Pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi dodatno izpostavlja pritožnik, pa predstavljajo njegovo oceno ravnanj (in predvsem osebnostnih značilnosti) predlagateljice, ki pa jih sodišče prve stopnje (v dokaznem postopku, torej z izvedenimi dokaznimi sredstvi) ni ugotovilo in jih tudi pritožbeno sodišče ne vidi kot okoliščine, ki bi lahko povzročile zaupanje deklic v vzgojo in varstvo očetu, ki izkazuje precejšen vzgojni deficit. Oba udeleženca postopka sta poročala o dogodkih in ravnanjih drugega (ki na drugo stran mečejo slabo luč glede vzgoje in varstva otrok), s katerimi se je seznanila in jih ovrednotila tudi izvedenka. Z vsemi očitki sta se torej sodišče prve stopnje in izvedenka soočila. Prav tako je sodišče v dokaznem postopku udeležencema in izvedenki postavljajo relevantna vprašanja v zvezi z zatrjevanimi očitki. Na podlagi tega je dobilo širok uvid v celotno dogajanje, napravilo ustrezne zaključke, v obrazložitvi sklepa pa se je od tega obrnilo v prihodnost, kar edino zagotavlja varovanje koristi otrok. Drži torej pritožbena navedba, da se sodišče konkretno ni opredelilo do prav vsakega očitka nasprotnega udeleženca, a se tudi ni opredelilo do vsakega očitka predlagateljice. Ni roditelja, ki kdaj ravna slabše kot bi lahko, preigravanje teh dogodkov pa k večjemu varstvu koristi otrok, boljši odločitvi in njeni jasnejši utemeljitvi v ničemer ne prispeva. Sodišče se je do očitkov udeležencev postopka opredelilo posredno, s pojasnilom, da sta oba starša (ne glede na podane očitke) primerna za nadaljnjo vzgojo in varstvo.8 S tem ko se sodišče ni podrobneje opredeljevalo do vseh očitkov pritožnika, pa ni zagrešilo smiselno očitane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

_O nadomestitvi soglasja za prepis v šolo in vrtec_

14. Vsaka od pritožb je samostojno pravno sredstvo. Sodišče druge stopnje lahko upošteva le tisto, kar stranka obrazloženo navaja v pritožbi, zato ob odločanju o pritožbi, vloženi 20. 4. 2022, ni upoštevalo posplošenega sklicevanja na trditve, podane v prej vloženi pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo.9

15. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo obema, v skladu z 2. odstavkom 151. člena DZ odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, sporazumno in v skladu s koristjo otrok. Če se starši niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, odloči o tem sodišče (4. odstavek 151. člena DZ).

16. V opisani situaciji je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da je deklici zaupalo v vzgojo in varstvo materi, da vse tri živijo v C., kjer je mati tudi zaposlena in da deklici že obiskujeta šolo in vrtec v C., nadomestilo soglasje očeta za obiskovanje izobraževalnih ustanov tam. Vsebinskih razlogov zoper takšno (končno) odločitev pritožnik ne navede. S čim je sodišče kršilo njegovo ustavno pravico, tudi ne. Očitek, da je bila nasprotnemu udeležencu starševska skrb med postopkom praktično odvzeta, ni utemeljen in tudi z ničemer ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitek, da je odločitev preuranjena, ker odločitev o zaupanju v vzgojo in varstvo še ni pravnomočna, je zgrešen. Hkratno (in ne zaporedno) odločanje o obeh vprašanjih (oziroma o vseh spornih vprašanjih, ki se tičejo mladoletnih otrok) je pravilno, pa tudi ekonomično. Celo če drži, da je odločitev o kraju izobraževanja delno povzročila izdana začasna odredba (zaradi katere je sploh prišlo do tega, da deklici že obiskujeta šolo in vrtec v C.), to ob odsotnosti vsakega vsebinskega argumenta zoper izpodbijano odločitev, ne more vplivati na pravilnost odločitve o nadomestitvi soglasja.

17. Pritožnikovo golo vztrajanje na pravici izvrševati starševsko skrb brez vsebinskih argumentov zoper izpodbijano odločitev, ne kaže na varovanje koristi otrok.

_O omejitvi starševske skrbi z napotitvijo udeležencev v trening starševskih veščin pri Društvu za nenasilno komunikacijo_

18. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo vrzeli v pritožnikovih starševskih kapacitetah, ki se v veliki meri kažejo v njegovi ravni komuniciranja, manj primerna pa je tudi medsebojna komunikacija staršev, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve, da se morata oba udeležiti treninga starševskih veščin in da mora pristojni CSD po preteku enega leta opraviti nadzor nad izvajanjem starševske skrbi.10 Očitki, da sodišče prve stopnje ni temeljito obrazložilo tega dela odločitve, da je arbitrarna, nepotrebna in nezakonita, niso utemeljeni, očitek arbitrarnosti tudi ni obrazložen. Odločitev sodišča v tem delu temelji tako na mnenju izvedenke klinične psihologije in predlogu pristojnega CSD.11 Pravilni in zadostni razlogi, ki jo utemeljujejo, so v 39. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.12 S temi pritožnik v ničemer ne polemizira, zato pritožbeno sodišče sklepa, da jih je spregledal. 19. Ne drži, kar navaja nasprotni udeleženec v pritožbi, da je trening starševskih veščin namenjen le staršem, ki otrokom povzročajo nasilje. Namenjen je tudi moškim in ženskam, ki jim manjka starševskih veščin in potrebujejo dodatna znanja o vzgoji. Starši dobijo z vključenostjo v program priložnost, da se naučijo prepoznavati svoje vzorce nasilja, jih ustrezno spreminjati in sprejemati odgovornost za svoje vedenje. Teme, ki jih obravnava program, so številne13 in mnoge od njih naslavljajo ugotovljeni vzgojni deficit na očetovi strani.

20. Poleg tega tudi ne drži, da pri udeležencih ni zaznati nobenih pomanjkljivosti, kakršne naslavlja trening starševskih veščin. Da se pritožbeno sodišče ne bi ponavljalo, najprej napotuje na svoje ugotovitve v drugem delu 7. točke obrazložitve zgoraj. Nato poudarja, da ne drži niti, da pritožnik nad hčerama ne izvaja nobenega nasilja. Pojasniti mu je treba, da nasilje ni le telesno, ampak tudi psihično (2. in 5. odstavek 3. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini; ZPND), da je zalezovanje oblika nasilja (2. in 8. odstavek 3. člena ZPND), otrok pa je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom (2. odstavek 4. člena ZPND). Pritožbeno sodišče v tej luči ne more mimo (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da nasprotni udeleženec hčeri kliče večkrat dnevno, vse dokler se ne oglasita, da B. poimenuje Hitler, da deklicama razlaga, da predlagateljica ni njuna mama, da ju ni rodila in da tudi sam ni njun oče, s čimer je pri njiju povzročil resno zmedo in nemir; pa tudi ne mimo ugotovitev, da je B. zgrabil, vrgel na ramena in ji rekel, da jo bo vrgel v smeti, nato pa zakričal, „vidiš, mami te nima rada, ker te je pustila tukaj samo“. Vse to so okoliščine, ki deklici ogrožajo. Pritožbeno prepričanje, da je napotitev v trening starševskih veščin namenjena le kot pomoč staršem, da izboljšata komunikacijo (takšno pomoč namreč pritožnik očitno sprejema, saj navaja, da je pripravljen aktivno delati na izboljšanju komunikacije), ne pa potrebi oziroma koristi otrok, je torej neutemeljeno.

_O stikih_

21. Pritožbeni očitek, da je sodišče (z izdanimi začasnimi odredbami) nasprotnemu udeležencu omejevalo stike s hčerkama, je nerazumljiv in tudi ni jasno, kako se z njim izpodbija končna odločitev o stikih. Sodišče je stike začasno uredilo zato, da bi (in na podlagi izdanih sklepov tudi so) tekli z argumentacijo, da odsotnost stikov ogroža otroka. Starša bi se lahko ob tem dogovorila za širši obseg stikov. Začasne odredbe so bile posledica nezmožnosti dogovarjanja.

22. Sodišče je stike v končni odločbi uredilo bolj restriktivno, kot so bili urejeni z začasnimi odredbami, saj osebnega stika med tednom ni določilo. Podlago za takšno odločitev je imelo v dopolnilnem mnenju izvedenke (pisnem in ustno podanem). Pritožbeni očitek, da je mnenje spregledalo, torej ni utemeljen. Pritožbeno sklicevanje na prvo mnenje je, ker je izvedenka kasneje prišla do novih dognanj, neustrezno. Mnenje pritožnika, da izvedenka ni obrazložila spremembe stališča, je zmotno. Izvedenka je vzroke konkretno pojasnila. Kot strokovnjakinja je izvedenka nedvomno lahko presodila, da mnenje lahko poda oziroma dopolni brez ponovnega razgovora z udeležencema postopka.14

23. Odločitev o odsotnosti osebnega stika med tednom je po eni strani posledica številnih konfliktnih situacij, povezanih s prihodom na stik in njegovim zaključkom (pritožnikovo zamujanje in s tem povezano zamujanje dejavnosti, prepiri), po drugi strani pa že večkrat omenjenega manjka nasprotnega udeleženca v učinkovitem izvajanju vzgojne vloge. V tem trenutku glede na vse že pojasnjeno višje sodišče v tak režim stikov nima pomislekov.

24. A po drugi strani ni dvoma, da sta deklici na očeta navezani, on pa jima je naklonjen in je pripravljen delati v njuno najboljšo korist15 ter ima mnoge lastnosti, s katerimi lahko to udejani - v starševski vlogi je spontan in sproščen, zmožen aktivnega izražanja čustev in občutij, spodbuja samostojnost in si za deklici vzame več časa, ko tudi skrbi za širši spekter informiranosti in interesne razgibanosti otrok. Višje sodišče na podlagi ugotovitev izvedenke tako zaključuje, da mu učinkovito izvajanje vzgojne vloge v veliki meri onemogočajo prav pomanjkljivosti, ki so naslovljene z napotitvijo v trening starševskih veščin. Prepričano je zato, da bo A. in B. po tistem, ko se bo oče treninga dejavno in motivirano udeležil, v korist, da bo stik ob vikendih daljši in da bosta imeli z njim tudi med tednom osebni stik. Ta je namreč neprimerno kvalitetnejši od telefonskega stika. Pritožbi je zato višje sodišče delno ugodilo tako, da bosta imeli deklici po tistem, ko bo oče izkazal, da je zaključil naloženo mu obveznost, z njim stik tudi vsako sredo, ko ju bo prevzel v šoli (ali vrtcu, če bi B. tedaj še obiskovala vrtec) po zaključku programa, do 18. ure, ko ju mati prevzame pred Policijsko postajo C. Stik vsak drugi vikend pa bo po tistem, ko bo oče izkazal, da je opravil naloženo mu obveznost, trajal od petka, ko bo deklici prevzel v šoli (oziroma če bi B. tedaj še obiskovala vrtec, v vrtcu) do ponedeljka, ko ju bo odpeljal v šolo. Ker se bo stik praviloma začel in končal v šoli, brez srečanja udeležencev postopka, bo manj priložnosti za konfliktne situacije; višje sodišče pa tudi pričakuje, da se bo komunikacija med staršema izboljšala v treningu starševskih veščin. Pritožbeno sodišče udeleženca na tem mestu še opozarja, da bo moral oče ob začetku stika v petek prevzeti tudi (zjutraj s pomočjo matere ustrezno pripravljeni) šolski torbi in šolske potrebščine otrok, v času vikenda z njima opraviti vse šolske obveznosti, kar mora mati omogočiti, nato pa v ponedeljek urejeni in ustrezno pripravljeni šolski torbi z dekletoma odpeljati v šolo.

25. V preostalem delu pa pritožba zoper odločitev o stikih ni utemeljena. Druga alineja V. točke sklepa je dovolj jasna. Iz izreka, posebej branega skupaj z obrazložitvijo, je jasno, da se ta del nanaša na vse ostale šolske počitnice (razen poletnih), torej na jesenske, novoletne, zimske in prvomajske16, poleg tega pa na tiste praznike, ki so opredeljeni v šolskem koledarju, to pa so (trenutno) še slovenski kulturni praznik, velikonočni ponedeljek in dan državnosti. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da se vrstni red preživljanja počitnic in praznikov vsako leto zamenja, ni utemeljen pritožbeni pomislek, da ni pošteno, da so stiki, ki se izvajajo na krajše praznike, ekvivalentni tedenskim počitnicam.

26. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ureditve in trajanja stikov v času poletnih počitnic. Vsak od staršev z deklicama preživi po en teden strnjeno, v preostalem času pa potekajo stiki po ustaljenem redu. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o očetovih starševskih primanjkljajih, trenutno ni videti možnosti za daljši stik v času počitnic. Pritožbeno sodišče upa, da bo oče svoje starševske veščine in komunikacijo z otrokoma v treningu starševskih veščin toliko izboljšal, da bo možen tudi drugačen dogovor med staršema o preživljanju počitniškega časa.

27. Tudi način ureditve telefonskih stikov ustrezno varuje koristi deklic in ne preprečuje tega, da bi dodatno poklicali očeta, če bosta želeli.

_O preživnini_

28. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravno podlago za ta del odločitve17, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o materinih zmožnostih, izpodbija pa ugotovitve o potrebah deklic in o svojih zmožnostih ter končno uravnoteženje vseh treh dejavnikov, ki vplivajo na odmero preživnine, plačeval bi po 100 EUR mesečno za vsako od hčera.

29. Višje sodišče nima pomislekov v zaključke izpodbijanega sklepa, da B. za preživljanje porabi 380 EUR, A. pa 300 EUR. B. je alergična na sojo in mama zanjo kupuje prilagojena živila, sicer pa njune potrebe v ničemer ne odstopajo od potreb drugih otrok njune starosti. Potrebe, kakor jih je ocenilo sodišče prve stopnje, niso prav nič pretirane glede na splošno znane (in v sodni praksi prepoznane) potrebe otrok primerljive starosti. Pritožniku se zdi, da so previsoko ocenjeni stroški obleke in obutve (70 EUR). Utemeljuje, da dekletoma ne kupujeta dražjih oblačil in da B. ponosi A. obleko in obutev. Nekatera otroška oblačila je res mogoče dobiti po ugodnih cenah, kvalitetni otroški čeveljčki pa so dražji. Poleg tega jih otroci v tej starosti hitro prerastejo, rabijo kar nekaj parov, sestrici pa jih težje ponosita ena za drugo, kar tudi ni priporočljivo. Mlajša deklica sicer gotovo lahko ponosi tudi kakšno oblačilo starejše, a po starosti in zato gotovo tudi po velikosti sta si blizu (z odraščanjem pa si bosta še bolj), tako da na ta račun stroški ne morejo biti bistveno nižji. Ocena stroškov obleke in obutve torej ni pretirana.

30. Pritožnik nasprotuje še ugotovitvi, da strošek vrtca za B. znaša 70 EUR. Sodišče prve stopnje je dejanski zaključek o tem napravilo na podlagi predlagateljičine izpovedi in višje sodišče ne najde razlogov, zakaj ji ne bi smelo verjeti. Predlagateljica ob tem ni bila dolžna pojasniti, zakaj se je strošek vrtca povišal, kar navaja pritožnik. Ob tem pa iz v spis vloženih položnic za oskrbnino za vrtec (priloga A 29 v spisu), ki jih je vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je oskrbnina za december 2021 znašala 70,32 EUR, v novembru pa se je cena spremenila iz 42,58 EUR (medmesečna sprememba je znašala dodatnih 14,19 EUR), a je bil skupni strošek še višji (96,77 EUR), ker je bilo treba plačati še šolo v naravi.

31. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je nasprotni udeleženec prejemnik denarne socialne pomoči, a zaključilo, da je mlad, zdrav in sposoben delati. Njegovi trditvi in izpovedi, da zaradi poškodbe zdaj ne zmore delati, sodišče prve stopnje ni verjelo, saj je na podlagi zdravniškega spričevala z 28. 4. 2021 (priloga B 11 v spisu) ugotovilo, da je telesno in duševno zmožen za voznika kategorij AM, B, B1 in G. V pritožbi nasprotni udeleženec navaja, da je specialist kirurg ugotovil, da za delo še ni zmožen in potrebuje dodatno operacijo, a tega z ničemer ne izkaže in tudi ne pojasni na kakšno obdobje (preživnino mora plačati od vložitve tožbe dalje) naj bi se to nanašalo. Pritožbeno sodišče tako sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec sposoben delati.

32. Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, ampak tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko izpolni svojo preživninsko obveznost, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem.18 Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pritožnik pomagal graditi najboljša stanovanja v D., da je polagal knauf in „marsikaj okoli delal“, poleg tega pa pozna veliko ljudi, ki mu lahko zagotovijo delo, ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče tako lahko sprejme sklep, da njegove preživninske zmožnosti niso bistveno slabše od predlagateljičinih. Ob tem, ko predlagateljica v večji meri skrbi za deklici, razporeditev njunih potreb v enakem razmerju (torej, da vsak od staršev pokrije polovico), ni v pritožnikovo škodo.

33. V pritožbi nasprotni udeleženec še navaja, da je v letu 2021 za obleko, obutev, igrače in prosti čas deklic porabil 721,08 EUR, kar specificira in predloži račune. Gre za nova dejstva in dokaze, ki po oceni pritožbenega sodišča niso v korist deklet, zato niso upoštevni (34. člen ZNP-1). Ne glede na to pa nasprotnemu udeležencu še pojasnjuje, da je preživninska obveznost staršev, ki ne živijo s svojimi otroki, določena v denarju, možen je drugačen izrecen dogovor, ki pa ga pritožnik niti ne zatrjuje. Ker je tako, je tovrstne nakupe mogoče šteti le za darila otrokoma.19 _O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora_

34. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje o nadomestitvi soglasja odločilo že meritorno in takšna odločitev je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pravilna. Kot je bilo že izpostavljeno, pritožnik vsebinskih pomislekov proti njej niti ni navedel. Že to v veliki meri kaže tudi na pravilnost enake začasne odločitve. Začasna odredba s trenutkom pravnomočnosti meritorne odločitve sicer izgublja svoj pomen. Glede na to višje sodišče zgolj kratko pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pravilna. V dani situaciji je moralo deklicama zagotoviti kontinuiteto in miren (dnevni) ritem, na nujnost odločitve z začasno odredbo (v smislu 161. člena DZ) pa je nedvomno kazalo očetovo enostransko ravnanje, s katerima je otrokoma povzročil stres, tesnobo in strah. Do stopnje verjetnosti je bilo torej izkazano, da sta dekleti ogroženi.

35. Ocena sodišča prve stopnje, da ugovor konkretnih kritik zoper začasno ureditev stikov v sklepu z 9. 9. 2021 ne vsebuje, res ni čisto pravilna. Pritožbeno sodišče ugovorne navedbe razume v smeri nepotrebnosti izdaje začasne odredbe oziroma neizpolnjevanja pogoja iz 161. člena DZ. Razlogi sodišča prve stopnje v sklepu z 9. 9. 2021 o tem pa so pravilni in popolni in jih ni bilo dolžno ponavljati. Višje sodišče je že v sklepu IV Cp 799/2021 z 21. maja 2021 obrazložilo, da deklici ogrožajo skrhani odnosi med staršema in nezmožnost konstruktivnega dialoga o stikih. Ker velja, da odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev (do katere zaradi konfliktov med staršema hitro pride) lahko povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva, deklici pa ogroža tudi prisotnost ob konfliktih staršev, kar urejen in predvidljiv sodno določen režim stikov lahko omeji20, pritožbeno sodišče pomislekov o nujnosti začasnega sodnega odločanja o stikih tudi sedaj nima. Tudi ta začasna odredba s trenutkom pravnomočnosti meritorne odločitve izgublja svoj pomen. Glede na to višje sodišče zgolj kratko pojasnjuje, da je bil urejeni (začasni) režim stikov ustrezen izkazanemu ogrožanju otrok.

_Sklepno; odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

36. Pritožba, vložena 20. 4. 2022, je torej, kot je bilo opisano, delno utemeljena. Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 je višje sodišče zato sklep glede odločitve o stikih delno spremenilo. V preostalem delu pritožba in pritožba, vložena 29. 3. 2022, nista utemeljeni; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbi v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep potrdilo.

37. V skladu z določbo 101. člena ZNP-1 pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

1 Kaj je vzrok za to niti ni odločilno. 2 Pot v eno smer traja nekaj več kot pol ure. 3 Za takšno rešitev se pritožnik sicer zavzema zgolj podredno, če vzgoja in varstvo ne bi bili zaupani njemu. 4 Primeri vsega opisanega so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. 5 Primeri so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. 6 Prim. odločbe VSK I Cp 81/2005 ter VSL IV Cp 1384/2016 in IV Cp 3439/2015. 7 Prim. odločba VSL IV Cp 2102/2020. 8 Da tožnica ne bi bila primerna, toženec niti ne trdi niti v to ni usmerjen njegov predlog. 9 Prim. odločbe VSL II Cp 2116/2011, III Ip 4829/2014, III Cp 954/2016, II Cp 2408/2017, I Cp 178/2019 in številne druge. 10 Pritožnik napačno razume razloge sklepa, ko meni, da se morata v trening starševskih veščin vključiti za eno leto. 11 V skladu z 2. odstavkom 106. člena ZNP-1 lahko sodišče začne postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok tudi po uradni dolžnosti. 12 A tudi v predhodni obrazložitvi. 13 Telesne potrebe otroka v posameznem življenjskem obdobju, čustvene potrebe otroka v posameznem življenjskem obdobju, vzgojni stili - vloga starša v otrokovem življenju, nagrajevanje in kaznovanje, socializacija otroka, preživljanje časa z otrokom, pričakovanja staršev do otrok, nadzor in kontrola otroka, postavljanje in spoštovanje meja, preprečevanje nasilja nad otrokom, svet skozi otrokove oči, vzgojna nemoč, skrb starša zase, pomembni mejniki v otrokovem življenju, dovolj dober starš, dovolj dober otrok, nenasilna komunikacija z otrokom, obdobje najstništva, pogovori o »neprijetnih« temah, enostarševske družine, vzgajanje samozaščitnih vedenj, preprečevanje posledic nasilja v družini, ločevanje med željami in potrebami, otrokova samopodoba, spodbuda otroka k razvoju samostojnosti (Prim. https://www.drustvo-dnk.si/povzrocate-nasilje/trening-star%C5%A1evskih-ve%C5%A1%C4%8Din.html.) 14 Nenazadnje pa je bila na naroku prisotna ob njunih zaslišanjih. 15 24. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 16 Tako so počitnice urejene v šolskem koledarju; prim. za zadnje šolsko leto: https://naoff.si/solske-pocitnice/. 17 40. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 18 Prim. sodba VSRS II Ips 451/2002. 19 Prim. sodba VSRS II Ips 534/2003. 20 Da je bila izdaja nujna kaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se starša režima stikov po sklepu s 23. junija 2021 držala.