Jedro

Pravilno je, da je prvostopno sodišče presojalo izpodbijano revizijsko odločbo glede na predpise, ki so veljali v času izdaje te odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 878/98-6 z dne 6.5.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.5.1998. Z njo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 16.4.1997, s katero je bil tožnici priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanke od 1.3.1942 do 15.5.1945, in odločila, da se ji navedenega statusa in pravic ne prizna, saj je po njenem mnenju prvostopni upravni organ kršil materialno pravo. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in 8/96 - v nadaljevanju ZZVN) namreč nima določb, po katerih bi bilo mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati tudi sorodnikom osebe, nad katero je storjen prisilni ukrep.

Prvostopno sodišče se strinja s presojo tožene stranke. V razlogih izpodbijane sodbe citira določbe 1. in 2. člena ZZVN, po katerih je za izgnanca šteti osebo, ki je bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Po oceni prvostopnega sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, saj tožnici po izvedenem upravnem postopku ni uspelo dokazati, da bi bila neposredno izpostavljena vojnemu nasilju tako, da bi bila izgnana ali da bi pred vojnim nasiljem zbežala. Po mnenju prvostopnega sodišča odločitev prvostopnega upravnega organa, da tožnici status žrtve vojnega nasilja - izgnanke, kot družinskemu članu aktivnega udeleženca narodnoosvobodilnega boja, ki ga je okupator nasilno izgnal oziroma interniral v tujo državo, gre, je nepravilna in v nasprotju z ZZVN, saj iz nobene določbe tega zakona ne izhaja, da je status žrtve vojnega nasilja priznati tudi sorodniku osebe, nad katero je bil storjen prisilni ukrep ali nasilno dejanje.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično kršitev materialnega prava. Navaja, da izhaja iz družine, ki je med vojno živela v Podpeči, kjer so italijanske okupacijske oblasti zaradi organiziranega in oboroženega odpora izvajale represalije nad aktivnimi udeleženci odpora in nad njihovimi družinskimi člani.

Italijanski okupator je njeni družini spomladi leta 1942 podrl hišo, ker je to območje potreboval za postojanko, očeta interniral 11.9.1942, mater 27.4.1944 ter sestro 23.10.1944. Preostali otroci, med njimi tudi ona, so ostali v Sloveniji. Ker jih mati ni mogla preživljati, saj ni bila zaposlena, se je morala znajti sama in je v začetku maja 1942 odšla v B. k družini K., kjer je ostala do julija 1947. Zato, da se je lahko preživela, je pomagala pri kmečkih opravilih. Na dom se je ponovno vrnila šele, ko sta starša na novo postavila hišo. Od doma v letu 1942 vsekakor ni šla prostovoljno. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi prvostopno sodbo in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je sodišče navedlo za svojo odločitev.

Prvostopno sodišče je namreč presojalo izpodbijano odločbo, glede na predpise, ki so veljali v času izdaje te odločbe. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Tudi glede na dejansko stanje, ki ni bilo nepopolno ugotovljeno, je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in je zato pritožba neutemeljena.

Če tožnica meni, da je upravičenka za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na podlagi novele (ZZVN-D-Uradni list RS, št. 43/99), statusa in pravic žrtve vojnega nasilja na navedeni pravni podlagi ne more uveljavljati že v tem upravnem sporu, pač pa bo morala, če je še ni, v ta namen vložiti ustrezno zahtevo pri prvostopnemu upravnemu organu. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-1-14/00-8 z dne 7.12.2000 je razveljavljena določba 16. člena ZZVN-D, po kateri je bilo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja vložiti v prekluzivnem šestmesečnem roku od uveljavitve obravnavane novele ZZVN. To pa za tožnico pomeni, da rok za vložitev zahteve na navedeni pravni podlagi v njenem primeru še ni potekel. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.