Jedro

Tožena stranka je tožniku kot vodji skladišča očitala, da je ponarejal poslovne dokumente podjetja (delovne naloge) in s tem ustvaril navidezni red v skladišču ter naklepno prirejal vse redne inventure, ter da ob prvem opažanju manjka v skladišču ni opozoril svojih nadrejenih, kar lahko predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del prvostopenjske sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 27. 8. 2010, kakor tudi za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 27. 8. 2010, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja skladišča z dne 21. 5. 2007 in aneksom k tej pogodbi z dne 1. 4. 2010, kot da mu delovno razmerje ni prenehalo in sicer do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do odločitve sodišča prve stopnje, prizna neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje tožniku obračuna mesečna nadomestila plač v višini 1.112,54 EUR bruto mesečno, od teh bruto mesečnih nadomestil plač obračuna in izplača pristojnim institucijam vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplača pripadajoče neto zneske mesečnih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo denarne odškodnine namesto reintegracije v višini 16.688,10 EUR. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja kršitev in znaki kaznivega dejanja; v 19. točki obrazložitve pa, da tožena stranka ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil tožnik, zaradi česar ni izkazan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi bilo tožnikovo ravnanje hudo malomarno, vendar pa tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo očitano, da bi iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, temveč mu je bilo očitano, da je naklepno poneverjal poslovne dokumente podjetja in s tem ustvaril navidezni red v skladišču in da je naklepno prirejal redne inventure. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil tožnik, zaradi česar odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni izkazan. Navedeno pomeni, da je predmet presoje zakonitosti izredne odpovedi lahko le še kršitev po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Za to kršitev je bistveno, da je dokazno ugotovljena predpisana oblika krivde (najmanj huda malomarnost) in da je tudi dokazano, katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je tožnik kršil ter da gre pri tem za hujšo kršitev delovne obveznosti. Iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, katere pogodbene obveznosti naj bi tožnik kršil, pač pa jih je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo in s tem širilo utemeljitev odpovedi. Iz izpodbijane odpovedi tudi ni razvidna stopnja krivde, ki naj bi jo tožena stranka očitala tožniku. Sodna presoja zakonitosti odpovedi je omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi. Sodišče v sodnem sporu ne more ugotavljati morebitnih drugih kršitev ali razlogov za odpoved, na katere se ni skliceval že delodajalec. Takšno stališče je že zavzela tudi sodna praksa (sodba VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007). Delodajalec mora kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Izpodbijana izredna odpoved ne izpolnjuje teh minimalnih zahtev obličnosti. Tožniku se poleg poneverjanja dokumentov, ki pa ne more biti predmet presoje zakonitosti odpovedi, saj tožena stranka ni izkazala zakonskih znakov kaznivega dejanja, očita, da ob prvem opažanju primanjkljaja v skladišču, na to ni opozoril svojih nadrejenih in da je s tem neposredno omogočil, da se je manjko skozi čas povečeval. Tožnik je za manjke v skladišču izvedel šele po izredni inventuri, ki je bila opravljena 13. 8. 2010. Prej tožnik za manjke ni vedel, saj se ta ob rednih inventurah niso pokazali. Sicer pa dejstvo inventurnega manjka, samo po sebi ne pomeni niti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Do inventurnega manjka lahko pride iz različnih razlogov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do oblike krivde, predvidene v drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Za izredno odpoved je potreben naklep oziroma huda malomarnost. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni ustrezno ukrepal ob vstopu nepooblaščenih oseb v skladišče, da je malomarno ravnal glede dajanja gesla drugim zaposlenim in glede evidentiranja blaga v programu, pritožba poudarja, da ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti. Tožniku bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivda pa ne omogoča izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče A.A. o tem, da tožnik svojemu delu ni bil dorasel, zaradi česar tožena stranka z njim ni bila zadovoljna. Takšna izjava kaže na to, da bi tožena stranka tožniku lahko kvečjemu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Z neupoštevanjem izpovedbe priče A.A. je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj je očitno, da tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, ki bi dopuščalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč le nesposobnost opravljanja dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker je nasprotje med tem, kar se v 9. in 19. točki obrazložitve navaja o znakih kaznivega dejanja, ki naj bi jih imela tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Med stališčem sodišča prve stopnje iz 9. točke obrazložitve (… iz predmetne izredne odpovedi izhaja kršitev in znaki kaznivega dejanja) in 19. točke obrazložitve (… toženka tekom tega postopka ni natančno utemeljila zakonskih znakov kaznivega dejanja …) ni nasprotja. Stališče v 9. točki obrazložitve pomeni zgolj to, da se izredna odpoved sklicuje na kršitve, ki naj bi imele znake kaznivega dejanja (kar je tudi res), stališče v 19. točki pa, da teh znakov tožena stranka niti med postopkom ni natančno utemeljila (kar implecitno pomeni, da tega ni storila niti v odpovedi). V nobenem primeru pa zaradi navedenih stališč ne bi mogla biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana samo, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi zadostuje, da je tožena stranka izkazala, da je podan razlog za odpoved iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Takšno odločitev pa je možno v celoti preizkusiti.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče A.A. o tem, da tožnik svojemu delu ni bil dorasel. Vendar pa navedeni del izpovedbe priče A.A. ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi nesposobnosti in tudi ne zaradi neurejenega stanja v skladišču, kot zavajujoče navaja tudi sodišče prve stopnje, temveč zaradi ponarejanja listin tožene stranke, da bi se prikril manjko in zaradi neobveščanja nadrejenih o manjku. Del izpovedbe priče, na katere se sklicuje pritožba bi lahko bil relevanten le v primeru, če bi si v dokaznem postopku pokazalo, da tožnik ni storil nobene od očitanih kršitev in je tožena stranka z izredno odpovedjo želela le prikriti, da se tožnika želi znebiti zaradi tega, ker je v resnici nesposoben. Vendar pa bi bila v takšnem primeru izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi tega, ker niso podani razlogi zanjo in niti ne bi bilo bistveno, iz kakšnih motivov je tožena stranka podala odpoved.

Pač pa so dejansko nejasni razlogi sodišča prve stopnje glede vprašanja, s katerimi ravnanji je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja in ali je pri tem ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožniku je bilo v odpovedi očitano dvoje: - da je poneverjal (pravilno ponarejal) poslovne dokumente podjetja (delovne naloge) in s tem ustvaril navidezni red v skladišču ter tako naklepno prirejal tudi vse redne inventure; - da ob prvem opažanju manjka v skladišču ni opozoril svojih nadrejenih.

Iz izpodbijane sodbe ni povsem jasno, ali sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik poneverjal delovne naloge. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da iz listinske dokumentacije (priloge B6, B7, B10 – B14) izhaja, da je tožnik nepravilno razpolagal z materiali v skladišču in nepravilno vodil dokumentacijo in da je ustvaril navidezni red v skladišču. Nepravilno vodenje dokumentacije in nepravilno razpolaganje z materiali pač ni isto, kot poneverjanje dokumentacije. Sodišče prve stopnje se tu povsem po nepotrebnem izogiba zavzeti jasno stališče, saj drugi del ugotovitve, to je, da je tožnik ustvaril navidezni red v skladišču, kaže na to, da ne gre za nekakšno nepravilno razpolaganje in nepravilno vodenje dokumentacije, temveč za prirejanje dokumentacije z namenom, da se ustvari tak videz. Te kršitve pa ni mogoče storiti drugače kot naklepoma. Celo v primeru, če bi bilo tožniku v zvezi z dokumentacijo očitano to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve, bi to dejanje tožnik lahko storil le naklepoma. Tožniku je bilo ob zagovoru povsem konkretno predočeno, da je „popravil“ naloge za dobavitelja A.B., ki dobavlja gume. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ponarejanjem dokumentacije, to je neutemeljenimi odpisi in storni blaga na delovne naloge sicer izvajalo dokazni postopek, vendar v izpodbijani sodbi glede tega ni napravilo jasne dokazne ocene. Tako je bilo tožniku na naroku za glavno obravnavo 18. 5. 2011 predočeno, da mu tožena stranka glede zgoraj navedenih podjetij (A., B., A.B.) očita, da je bil material pred inventuro premaknjen na delovne naloge, po opravljeni inventuri pa nazaj v skladišče, kjer pa ga dejansko ni bilo in da navedena podjetja tudi niso opravila naročil. Tožnik je na to odgovoril zgolj to, da nima komentarja, vendar pa je na istem zaslišanju trdil, da naj bi mu ravno A.A. naročil, da v kolikor bo v trgovini kakšen manjko, da ga naj napiše na drug nalog. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo s pomočjo razpredelnic – seznama skladiščnih gibanj pojasnila, kako je tožnik pri strankah A.B. s.p., C. d.o.o., B. d.o.o., A. d.o.o. uporabljal delovne naloge tako, da je na njih, za čas, ko se je izvajala inventura preknjižil rezervne dele in drugo blago iz skladišča tožene stranke, da se ob naključnih preverjanjih ne bi ugotovil manjko, blaga pa dejansko sploh ni bilo v skladišču tožene stranke. Tako je tožena stranka na primer prepričljivo pojasnila na podlagi česa izhaja, da je tik pred mesečno inventuro v juliju 2009 ravno tožnik opravil preknjižbo večjega števila blaga na delovne naloge za stranko A.B. s.p. in nato (po opravljeni inventuri) opravil preknjižbo nazaj na skladišče, pri čemer je bil ta podjetnik v resnici dobavitelj pnevmatik toženi stranki, tožnik pa je na ponarejenih delovnih nalogih prikazoval, da želi pnevmatike kupiti oziroma, da jih je celo dejansko odkupoval nazaj.

Sodišče izvedenih dokazov sploh ni ocenilo v tem smislu, ali je tožnik dejansko ponarejal poslovne dokumente tožene stranke, temveč se je zadovoljilo z (glede na izvedene dokaze) nejasno in dvoumno ugotovitvijo o nekakšnem nepravilnem vodenju dokumentacije. Posledica takšne nenatančne ugotovitve dejanskega stanje je tudi, da se je sodišče prve stopnje glede oblike krivde napravilo le pavšalni zaključek, da je izkazano, da je bilo tožnikovo ravnanje pri delu hudo malomarno. Navedeno lahko velja le glede druge očitane kršitve (neobveščanja nadrejenih o manjku v skladišču), nikakor pa glede prve očitane kršitve, to je ponarejanja delovnih nalogov. Pritožba sodišču prve stopnje zato utemeljeno očita, da ugotavlja, da naj bi bilo tožnikovo ravnanje hudo malomarno, čeprav mu je bil v izredni odpovedi glede poneverjanja listin očitan naklep. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu tudi v nasprotju sami s seboj, saj zgolj iz malomarnosti dokumentacije ni možno nepravilno voditi na tak način, da se ustvari navidezni red v skladišču, temveč je tožnik dokumentacijo lahko le naklepoma priredil tako, da ni izkazovala manjkov oziroma, da je bilo stanje pri napakah nula, kar je bilo po izpovedbi priče A.A. nemogoče. Zmotno je pritožbeno stališče, da zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje štelo, da odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni izkazan, ni možno presojati, ali tožnikovo ponarejanje poslovne dokumentacije, to je delovnih nalogov, pomeni odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Bistveno je, ali določeno ravnanje (v konkretnem primeru ponarejanje delovnih nalogov, tako da se je nanje pred inventuro preknjižilo rezervne dele in drugo blago iz skladišča, s čimer se je prekrilo, da je bilo blago odtujeno oziroma je izginilo, po končani inventuri pa storniranje teh nalogov in preknjižba blaga nazaj v skladišče) pomeni hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. Takšno ravnanje tožnika, v kolikor je dejansko podano, prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je (kakor je že razloženo zgoraj) lahko storjena le naklepoma. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR je temeljna obveznost delavca, kot ene od pogodbenih strank pogodbe o zaposlitvi, da vestno opravlja delo, za katero je sklenil pogodbo. Vestno opravljanje dela skladiščnika pa prav gotovo izključuje ponarejanje dokumentov, ki privede do tega, da se ob inventuri prikaže drugačno stanje od dejanskega.

V kolikor držijo očitki o ponarejanju dokumentov (delovnih nalogov), zaradi česar se ob inventurah ni pokazal manjko, ki je dejansko obstajal, potem je za sprenevedanje potrebno oceniti pritožbene navedbe, da tožniku ni mogoče očitati neobveščanja nadrejenih o manjkih, češ, da je za manjke izvedel šele po izredni inventuri 13. 8. 2010. Manjki se prej niso izkazovali ravno zaradi tožnikovega prirejanja delovnih nalogov.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka. To bi bilo tudi neracionalno, saj bi pritožbeno sodišče vse že izvedene dokaze moralo izvesti še enkrat, sodišče prve stopnje pa bo lahko prebralo zapisnika o njihovi izvedbi in nato o zadevi znova odločilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik ponarejal poslovne dokumente in s tem ustvaril navidezni red v skladišču, kar je vplivalo na ugotovitve ob inventurah in ali bi o opaženih manjkih mogel in moral opozoriti svoje nadrejene. V kolikor bo ugotovilo, da navedeno iz izvedenih dokazov izhaja, bo znova lahko zavrnilo tožnikov zahtevek, v kolikor bo pa ugotovilo, da tožena stranka očitkov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala, bo zahtevku ugodilo, saj je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi možno presojati le v okviru razlogov, ki so navedeni v sami odpovedi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.