4. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 478/2002 z dne 19. 6. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1465/2000 z dne 23. 4. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo pritožniku prisodilo odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve prvostopenjske sodbe dalje, ker je štelo, da sta bila višina in obseg škode ugotovljena že v času prvega sojenja. Višje sodišče je višino odškodnine znižalo. Pri odločanju je izhajalo iz okoliščin in vrednostnih meril v času ponovnega sojenja na prvi stopnji, zato je pritožniku zamudne obresti prisodilo od dneva izdaje druge prvostopenjske sodbe dalje. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo.

2.Pritožnik meni, da sta mu bili z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine kršeni pravica do enakega varstva pravic pred sodiščem in pravica do sodnega varstva. Prepričan je, da mu zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine pripadajo od dneva izdaje prve sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču očita, da ni zavzelo stališča do svojih predhodnih odločitev, na katere se je skliceval v reviziji, in v njegovo škodo odločilo drugače, kot je odločalo v vsebinsko istovrstnih primerih (II Ips 419/98 in II Ips 633/2000). Odločitev naj bi oprlo na stališče, da je bila odškodnina opredeljena po vrednostnih merilih, kakršna so bila ob zadnjem sojenju, kar naj bi bilo v izrecnem nasprotju z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do njegove revizijske navedbe, da bi mu vsaj od zneska 800.000 SIT (kolikor je bil za toženo stranko pred pravdo nesporen znesek odškodnine) pripadale zakonske zamudne obresti od prve prvostopne odločitve.

B.

3.Kršitev pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) pritožnik utemeljuje z očitkom Vrhovnemu sodišču, da ni zavzelo stališča do svojih predhodnih odločitev, na katere se je skliceval v reviziji. Vendar s tem očitkom, ki po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pritožnik kršitve pravice do sodnega varstva ne more utemeljiti. Ta pravica namreč zagotavlja meritorno odločitev, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Pritožnikov očitek pa je neutemeljen tudi z vidika 22. člena Ustave, iz katerega izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do njih opredeli. Pritožnik se je namreč v reviziji (ki jo je priložil ustavni pritožbi) zgolj pavšalno skliceval na "tozadevne odločitve Vrhovnega sodišča", iz katerih naj bi izhajalo, da lahko sodišče v primeru ponovnega sojenja o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo prisodi tožniku zamudne obresti že od prve prvostopenjske sodbe dalje, če se razmere, od katerih je odvisna višina odškodnine, med prvim in drugim sojenjem niso spremenile. V zadevi II Ips 1/96, na katero je pritožnik v reviziji posebej opozoril, se Vrhovno sodišče s spornim vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Do pavšalnih navedb in do navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene, pa se sodišče ni dolžno posebej opredeljevati.

4.Prav tako ne drži pritožnikova trditev, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegovo revizijsko navedbo o začetku teka zamudnih obresti od zneska 800.000 SIT. Pojasnilo je, da je v skladu s sodno prakso odločitev, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine (del katerega je tudi znesek 800.000 SIT) tečejo od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 9. 3. 2000 dalje.

5.Ustavne pritožbe pritožnik tudi ne more utemeljiti z očitkom, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev oprlo na stališče, ki je v izrecnem nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča. Vrhovno sodišče je presojalo odločitev sodišča druge stopnje, ki je o višini odškodnine odločilo na podlagi okoliščin ob ponovnem prvostopenjskem sojenju.

6.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bile lahko relevantne tudi pritožnikove navedbe, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev v drugih enakih primerih. Vendar pritožnik te kršitve s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 419/98 z dne 31. 3. 1999 in št. II Ips 633/2000 z dne 22. 8. 2001 ni izkazal, saj se zadevi razlikujeta od pritožnikovega primera. V obeh citiranih primerih je bilo v ponovnem sojenju ugotovljeno, da višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ustreza razmeram v času prvega sojenja. V obravnavanem primeru pa je Višje sodišče odškodnino znižalo, ker je ocenilo, da je tudi glede na razmere ob ponovnem sojenju še vedno previsoka.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger