Jedro

Samo, če so podani opravičeni razlogi, kar je dejansko vprašanje in (kumulativno), če je utemeljen pritožbeni razlog zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče opravi obravnavo, na kateri lahko spremeni prvostopenjsko oprostilno sodbo v obsodilno sodbo.

Izrek

A. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožena:

A. A., sin B. B. in C. C., rojene D., rojen ... v ..., EMŠO ..., stanujoč Ulica ..., Slovenec, državljan R Slovenije, po poklicu steklar, samski, brez otrok, s končano osnovno šolo in srednjo šolo, prejemnik okoli 800,00 EUR plače mesečno, lastnik osebnega avtomobila Audi A6, brez drugega premoženja, preživlja se s priložnostnimi deli v domačem podjetju, nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti in

E. E., sin F. F. in G. G., rojen ... v ..., EMŠO ..., stanujoč Ulica ..., Slovenec, državljan R Slovenije, s končano osnovno šolo in ekonomsko gimnazijo, samski, brez otrok, brez dohodkov in premoženja, brezposeln, lastnik osebnega avtomobila znamke Peugeot 206, nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti, spoznata za kriva, da sta 25. 11. 2011 okoli 20.20 ure v bližini trgovine ..., A. A. prodal substance, ki so razvrščene kot prepovedana droga, E. E. pa neupravičeno zaradi prodaje kupil in hranil take substance s tem, da je A. A. za neugotovljeno ceno prodal E. E. zavitek s 96,70 g konoplje, ki jo je E. E. kupil za nadaljnjo prodajo uživalcem drog, pri čemer je konoplja z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razglašena za mamilo, katerega promet in hrambo prepoveduje Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami.

S tem sta storila vsak po eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obtožencema se na podlagi 57. člena KZ-1 izrečeta pogojni obsodbi, v katerima se vsakemu po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ob uporabi druge alineje 50. člena in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 določita kazni po 8 (osem) mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obtoženca, vsak v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne storita novega kaznivega dejanja.

Na podlagi 56. člena KZ-1, se obtožencema v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeni kazni zapora všteje čas pridržanja in sicer obtoženemu A. A. od 25. 11. 2011 od 20.20 ure do 26. 11. 2011 do 14.15 ure, obtoženemu E. E. pa od 25. 11. 2011 od 20.20 ure do 26. 11. 2011 do 11.40 ure.

Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 se obtoženemu E. E. odvzame zasežena droga, 96,70 g konoplje.

Po prvem odstavku 95. člena ZKP sta obtoženca dolžna plačati vsak polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter vsak naknadno odmerjeno sodno takso, po prvem odstavku 97. člena ZKP, stroški postavljenega zagovornika obtoženemu E. E. bremenijo proračun.

B.

Na temelju 498. člena ZKP se E. E. odvzame zaseženih 0,94 g konoplje, A. A. pa 0,08 g zasežene konoplje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in E. E. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storila vsak po eno kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. V odločbi o stroških je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP je obtožencema iz razloga splošne varnosti odvzelo prepovedano drogo – konopljo.

2. Zoper sodbo je vložila pritožba državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožnica je predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca spoznata za kriva kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in da se jima v pogojni obsodbi določita vsakemu kazen po osem mesecev zapora s preizkusnima dobama dve leti, obtoženemu E. E. naj pritožbeno sodišče odvzame zaseženo drogo, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obtoženih E. E. in A. A. Predlagala sta, da se pritožba državne tožilke kot neutemeljena zavrne in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeni senat je najprej ocenjeval, ali naj o pritožbi odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave (prvi odstavek 379. člena ZKP). Na pritožbeni seji, ki je bila 9. 4. 2019, je pritožbeni senat sklenil, da se v obravnavani zadevi opravi obravnava. Obravnava pred sodiščem druge stopnje se opravi le izjemoma. Izhodišče za presojo, ali se opravi obravnava, je določeno v prvem odstavku 380. člena ZKP. Skratka, obravnava pred pritožbenim sodiščem se opravi izjemoma, ko je potrebno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti samo nekatere nove dokaze ali pa ponoviti nekatere izmed številnih dokazov, ki so bili izvedeni že v prvostopenjskem postopku. Izpolnjen pa mora biti še nadaljnji (kumulativni) pogoj, da so za to podani tudi upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi je namreč prvo sodišče tudi v novem sojenju, tako kot prvič, izdalo oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP (izvršitvena oblika prodaje po oceni prvega sodišča ni bila dokazana). Ker pa je dejanje datirano v leto 2011, pa je tudi zaradi tako izrazitega časovnega odmika in nenazadnje tudi zaradi zahteve o sojenju brez nepotrebnega odlašanja, smotrno po oceni pritožbenega senata, da se ponovijo že pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi na enak način, kot je to storil predsednik sodečega senata (neposredno zaslišanje prič oziroma branje njihovih izpovedb ter dokazovanje z listinsko dokumentacijo). Prav tako pa je po vsebini pritožnica utemeljevala samo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Pritožbeno sodišče je na obravnavi na dveh narokih v mejah preizkusa prvostopenjske sodbe in v okviru pritožbenih navedb, kot je že pojasnjeno, ponovilo iste dokaze, kot jih je sodišče prve stopnje. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je višje sodišče presodilo, da je pritožba državne tožilke utemeljena, zaradi česar je oba obtoženca spoznalo za kriva na podlagi obtožnice državnega tožilstva.

6. Na obravnavi pred sodiščem druge stopnje se obtoženi E. E. ni zagovarjal. Svojega zagovora ni podal tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje. Obtoženi A. A. je zanikal, tako kot doslej, očitek po obtožbi, da bi E. E. izročil PVC vrečko, v kateri je bila kasneje zasežena in ugotovljena konoplja kot prepovedana droga. Razlog, da je zapeljal s svojim vozilom poleg vozila Peugeot, v katerem je bil obtoženi E. E., je bil njun predhoden dogovor, da se na tem mestu sestaneta. A. A. je pojasnil, da je želel od E. E. kupiti en joint, v ta namen mu je že izročil 10 EUR, takoj zatem pa sta pristopila oba kriminalista, zato obtoženi E. E. A. A. ni uspel izročiti zavitka konoplje. Kasneje se mu je E. E. na Š. tržnici opravičil in to vpričo več oseb. E. E. mu je povedal, da ga je v predkazenskem postopku lažno obremenil in to zaradi napeljevanja policista H. H. To izjavo E. E. sta slišala tudi I. I. in J. J. Na Š. tržnici je bila takrat navzoča tudi K. K., ki je bila v času storitve kaznivega dejanja E. E. partnerka in je tovrstno E. E. opravičilo K. K. prav tako slišala.

7. Pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov na obravnavi pritrjuje pritožbi državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

8. Kvalificirana obramba obtoženega A. A. je bila ves čas postopka, tako v predkazenskem, kakor tudi v kazenskem postopku usmerjena v iskanje razbremenilnih dokazov. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da bi morala policija opraviti hišno preiskavo, kjer sta v času storitve kaznivega dejanja stanovala E. E. in K. K. Prav tako bi policija konec koncev glede na obrambne vloge zagovornikov obtoženega A. A. v predkazenskem postopku smela ugotavljati ali so na plastični vrečki, ki je bila zasežena, prstni odtisi kateregakoli od obtožencev, A. A. ali E. E., kakor tudi, če so bile najdene biološke sledi. Vendar pa po presoji pritožbenega senata to ne pomeni, da je zaradi tega razvrednoten personalni dokaz, in sicer izjavi dveh policistov L. L. in H. H., ki sta neposredno zaznala prehod vrečke iz Audija v Peugeota. Drugače povedano, obtoženi A. A. je izročil E. E. plastično vrečko, za katero je preiskava kasneje ugotovila, da so bili v vrečki posušeni deli rastline konoplje, ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razglašena za mamilo. Tudi sicer kritična presoja dejstev na podlagi dokaznih virov, ki jih je izpostavila kvalificirana obramba obtoženega A. A., pokaže, da vendarle ni tako konsistentna, kot to poskuša prikazati. Na obravnavi je pritožbeni senat ugotovil, glede na intervencijo zagovornika obtoženega A. A., da zagovornik niti ne upošteva zagovora takrat še osumljenega A. A., ki ga je podal v predkazenskem postopku. Iz intervencije obrambe izhaja, da je obtoženi A. A. izročil E. E. en bankovec za 10 EUR, da ničesar ni prejel od obtoženega E. E., ker je še pred kakršnokoli predajo zavitka, po katerega naj bi prišel A. A., intervenirala policija. Osumljeni A. A. je bil zaslišan na policiji. Na tem naroku je bil navzoč kot zagovornik odvetnik M. M. Izjava, ki jo je dal A. A. v predkazenskem postopku, se zato na podlagi določbe 148.a člena ZKP šteje kot veljaven dokazni vir. Takrat pa je obtoženi A. A., nenazadnje takoj po storitvi kaznivega dejanja, povedal drugače, kot se je zagovarjal kasneje. Izjavil je, da je E. E. izročil bankovec za 20 EUR, E. E. pa mu je vrnil 10 EUR in da je nato prišla že policija. V kazenskem postopku pa je povedal, da je E. E. izročil 10 EUR, da bi od njega kupil 1 g trave, vendar pa od E. E. ni ničesar prejel, ker je že posredovala policija. Sprememba je po oceni pritožbenega senata vendarle pomembna in se prilagaja izjavama L. L. in H. H., ki sta povedala, da je voznik Audija (A. A.) izročil sopotniku v Peugeotu (E. E.) PVC vrečko, ničesar pa E. E. A. A. Tako se pokaže, da je A. A. izjava prilagojena navedbam L. L. in H. H., ne sicer glede predmeta, ampak glede izročitve nečesa in da naj bi to storil samo A. A., ne pa tudi E. E. Pritožbeni senat se je soočil s prepričljivima izjavama obeh policistov, da sta videla, kako je A. A. izročil PVC vrečko in je seveda velika razlika o velikosti obeh predmetov (vrečka, bankovec) tako, da pritožbeno sodišče glede tega vprašanja predaje droge A. A. E. E. ne dvomi, tako kot tudi sicer ni dvomilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (točka 13 obrazložitve).

9. Ko je bila K. K. zaslišana pred pritožbenim senatom, se praktično dogodka izpred osmih let ni spomnila. Bolj pomembna za presojo verodostojnosti pa je izjava I. I. I. I. je bil v tem kazenskem postopku zaslišan najprej kot obdolženec v fazi preiskave, kasneje pa kot priča. Ne glede na to, da je bil zaslišan v svojstvu dveh različnih udeležencev (obdolženi oziroma priča) pa pritožbeni senat vendarle ugotavlja, da I. I. ni konsistenten, tako kot to skuša prikazati A. A. obramba. Ko je bil zaslišan kot obdolženec je povedal, da praktično ni ničesar zaznal, vse do intervencije policije. Ves čas se je ukvarjal s prenosnim telefonom in svoji materi napisal sporočilo, kdaj pride domov. V A. A. avtomobilu ni opazil nobene vrečke s konopljo. Prav tako ni mogel nič konkretnega povedati o „korespondenci“ med A. A. avtomobilom in vozilom, v katerem sta bila E. E. in K. K. Ko pa je bil zaslišan kot priča, je prav tako samo od sebe začel navajati, da je tipkal po telefonu in da na dogajanje ni bil pozoren. Bi pa opazil, če bi A. A. iskal kakšen predmet v avtomobilu in bi videl, če bi A. A. izročil vrečko s 100 g konoplje. Tudi I. I. je okrivil policista H. H., ki ga je nagovarjal, da naj ovadi oziroma obremeni A. A., vendar pa takšne izjave, ko je bil zaslišan kot obdolženec (list. št. 148 – 150), I. I. ni podal, kar je nelogično, čeprav je v zagovoru kot obtoženec opisoval dogodek iz Š. tržnice in opravičevanje E. E. A. A. ter H. H. nagovarjanje, da naj E. E. A. A. ovadi.

10. Razprava, ali je E. E. H. H. ovadil A. A., pa je pravzaprav brezpredmetna, kajti obtoženi E. E. se v tem kazenskem postopku ni zagovarjal in tudi sicer v kazenskem spisu ni nobenega procesno veljavnega dokaza, ki bi takšno dejansko stanje, ki ga zatrjuje obramba oziroma obtoženi A. A. dokazovala, še manj pa prepoznano zatrjevana lažna E. E. ovadba, ki je v spisu ni, niti ni mogoče sklepati na krivo ovadbo iz drugih v spisu ugotovljenih dejstev.

11. Že v prvostopenjskem sojenju je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženi E. E. kar redni uživalec konoplje, pri čemer pa je tudi A. A. povedal, da je občasno zlorabljal tovrstno drogo. Nenazadnje, ko je bila opravljena hišna preiskava pri obtoženemu A. A., je policija zasegla sicer zanemarljivo majhno količino konoplje (0,08 g), za katero je obtoženi A. A. povedal, da jo je kupil od nekih prijateljev, ki pa jih ni želel identificirati. Nenazadnje je tudi iz I. I. izjave razvidno, da je bil obtoženi A. A. vpleten vsaj minimalno v zlorabo droge, glede na A. A. izjavo I. I., da se bo ustavil pri trgovini V., kjer naj bi od E. E. kupil en „joint“. Te (ugotovljena A. A. posest konoplje in interes nakupa konoplje) okoliščine pa vendarle vpletajo obtoženega A. A., najmanj kot indične v izvršitev kaznivega dejanja.

12. Tudi pritožbeni senat se je na obravnavi prepričal o verodostojnosti navedb L. L. in H. H., ki sta iz neposredne bližine videla, kako je voznik Audija izročil sopotniku v Peugeotu plastično vrečko, kar je seveda več kot bankovec, za katerega zatrjuje A. A., da ga je dal E. E. in da sta kriminalista pristopila k obema avtomobiloma, na njun poziv pa je E. E. izročil predmet, ki mu ga je dal obtoženi A. A. 13. Marihuana je bila v plastični vrečki vakuumsko zapakirana, zato je tudi logično, da kakšnega vonja po konoplji v Audiju policija ni zaznala, ga pa je v vozilu Peugeota, za katerega je bilo ugotovljeno, da se je v njem nahajal E. E., ki je bil po navedbah bivše njegove partnerke K. K., uživalec konoplje. Ker pa sta to vozilo uporabljala K. K. in E. E., pa je seveda tudi logična posledica zaradi daljšega zadrževanja uživalca droge v takšnem avtomobilu, da je zaznan tudi vonj po konoplji.

14. Pritožbeni senat se je še nadalje ukvarjal glede na odgovor na pritožbo zagovornika obtoženega A. A., da je policija neenako obravnavala vse štiri pridržance v predkazenskem postopku (A. A., E. E. in K. K.). Očita se policiji, da je neutemeljeno in brez dejanske podlage odpravila pridržanje K. K. in da so bile napake tudi v zvezi s samim policijskim delom v kritični noči, ko je policija kasneje tudi izdala odločbe za pridržanje A. A., E. E. in I. I. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da če policist ugotovi, da ni ustrezne dejanske podlage za pridržanje, mora takšno osebo seveda takoj odpustiti, kar je bil primer K. K. in zato pritožbeno sodišče povsem zavrača insinuacijo zapisano v odgovoru na pritožbo o neenakem obravnavanju A. A. napram K. K. Policija je v predkazenskem postopku ugotovila določena dejstva, neposredno zaznala izmenjavo PVC vrečke, da sta bila v neposrednem kontaktu obtožena A. A. in E. E., da količina droge ni bila nezanemarljiva, zato so tudi nadaljnji policijski ukrepi, po presoji pritožbenega senata bili povsem zakoniti in legitimni.

15. Sodišče prve stopnje je v 13. točki kot nosilno dejstvo za izrek oprostilne sodbe ugotovilo, da obtoženi E. E. v denarnici, ki je bila predmet začasnega zasega, ni imel denarja, A. A. pa ni imel ne denarja, ne denarnice. V razlogih se je sodišče sicer sklicevalo na listovne številke, vendar pa je po podatkih spisa razvidno, da so pravzaprav oštevilčene redne in ne listovne številke, kar je sicer do neke mere nepregledno, vendar pa je iz poimenovanj listin, na katere se sodišče sklicuje, razbrati kateri listinski dokaz je sodišče prve stopnje uporabilo. In ker je očitek v obtožbi A. A., da je prodal, E. E. pa kupil zaradi nadaljnje prodaje in ker policija ni zasegla denarja, je zato prvo sodišče, kot je bilo že navedeno, oba obtoženca obtožbe oprostilo.

16. Takšen dokazni sklep utemeljeno graja državna tožilka v pritožbi, izpostavil pa ga je tudi v končni besedi državni tožilec. Količina konoplje, čeprav je bila predmet predaje oziroma izročitve med dvema osebama, ki sta bila v preteklosti najmanj prijatelja, kasneje pa še vendarle znanca, je tolikšna, da po splošnih izkustvih dosega vrednost približno 1.000 EUR. Povsem logično je pritožnica izpostavila, da obtoženi A. A. tolikšne količine droge ni izročil E. E. brez plačila. Ni odločilno dejstvo, ali je pri storilcih za takšno izvršitveno obliko, ki je opisana v predlaganem krivdoreku obtožnice, denar zasežen in da se opravi istočasno nakup in prodaja. Kaznivo dejanje je dokončano z izročitvijo droge drugi osebi za plačilo. Če je izostal dokaz (zasežen denar oziroma posest gotovine pri enem oziroma drugem obtožencu), pa prav vrednost konoplje in sama količina dokazuje sama po sebi, da je bilo dejanje izvršeno na ta način, da je obtoženi A. A. prodal nekaj manj kot 100 g konoplje, prav tako pa je v nadaljevanju tudi logični sklep, da je bila ta droga namenjena nadaljnji prodaji. V tistem času je bil obtoženi E. E. po navedbah K. K. odvisnik od droge in je izkustveno še nadalje utemeljen sklep, da je E. E. poznal tudi uživalce tovrstne droge in takšna količina je, tudi po presoji pritožbenega senata, tako kot je to pravilno opozorila tudi pritožnica, namenjena za nadaljnjo prodajo. Dejansko stanje je zato na podlagi izvedenih dokazov na obravnavi pred pritožbenim senatom popolno in celovito ugotovljeno, vse pa v okviru dejstvenega opisa kaznivega dejanja v odločbi o krivdi. Prav tako, glede na to, da v času storitve kaznivega dejanja v kakšnih osebnih pristnih prijateljskih odnosih obtoženca nista bila, skratka bolj znanca, je tudi nelogično, da bi obtoženi A. A. „podaril“ tovrstno količino konoplje obtoženemu E. E. in da bi na ta način obtoženi A. A. storil kaznivo dejanje z izvršitvijo, da je „kako drugače neupravičeno dal v promet“ prepovedano drogo. Zato je edini logični zaključek, da je bil med obema obtožencema pravzaprav odlog plačila zasežene konoplje, glede na to, da kakšnih posebnih prihodkov v času storitve kaznivega dejanja obtoženi E. E. ni imel in da bi šele z nadaljnjo prodajo odmerkov konoplje potem kupnino za drogo izročil obtoženemu A. A. 17. Kriminalistična preiskava je ugotovila, da je bila obtoženemu E. E. zasežena konoplja droga (Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog), zato so sklepno obema obtožencema dokazani vsi objektivni znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 18. Po oceni pritožbenega sodišča detektivske poizvedbe, ki jih je opravila Detektivska agencija Ž. (list. št. 345 in naslednje), niso razbremenilne za obtoženega A. A., prav tako pa ne potrjujejo insinuacije zlorab policijskega postopka. V detektivskih poizvedbah so samo neka sklepanja, pri čemer zatrjevana dejstva niso podprta s personalnimi dokazi, s tistimi, ki pa so navedeni, pa so osebe, ki jih je detektivka oziroma detektiv spraševal samo na splošni ravni (primeroma oba sta mamilaša, vendar podrobnosti ne poznajo ipd.). Tudi pritožbeni senat se je ukvarjal z vprašanjem delovnega naloga za policista L. L. in H. H., ki je v prilogi B 21. Obramba A. A. je nakazovala, da naj bi H. H. in L. L. vedela za sestanek med A. A. in E. E., informacijo pa naj bi H. H. posredovala prav K. K. Že v prvostopenjskem postopku, kakor tudi z dokazovanjem listinske dokumentacije na obravnavi, trditev o prijateljstvu med H. H. in K. K. ni bila potrjena. V zvezi z delovnim nalogom obeh policistov pa je razvidno, da je bilo njuno delovanje najmanj na območju občine Novo mesto oziroma Policijske postaje Novo mesto oziroma tako, kot je povedal policist H. H., da lahko tudi na območju celotne države v primeru, da bi bila tovrstna intervencija policije potrebna. Med splošnimi nalogami je v 2. točki zapisano, da je delo po akcijah tudi „diler“, kar sta H. H. in L. L. pojasnjevala z odkrivanjem kaznivih dejanj v zvezi s prepovedano drogo.

19. Na obravnavi je obtoženi A. A. zatrjeval določene okoliščine srečanja s policistom H. H. v Kranjski Gori, ki pa jih v takšnem obsegu, kot jih je opisoval A. A., H. H. ni potrdil. Presoja zagovornikov obeh obtožencev v odgovoru na pritožbo, kakor tudi opozorila na naroku obravnave pred pritožbenim senatom so tako neutemeljena za oba obtoženca.

20. Obravnavano kaznivo dejanje sta obtoženca izvršila z direktnim naklepom kot obliko krivde. Kot uživalca drog (občasno ali bolj pogosto) je lahko že na tem spoznanju mogoče napraviti utemeljen sklep in zaključek, da sta vedela, da sta tako prodaja, kakor tudi nakup zaradi nadaljnje prodaje kaznivo dejanje. Na to kaže tudi njuno nočno srečanje, čeprav je obtoženi A. A. stik z obtoženim E. E. povezoval kot naključje, ko se je vračal proti domu. S samim načinom predaje prepovedane droge, in to kar precejšnje količine in sprejemom ter da je obtoženi E. E. več kot očitno poznal odjemalce oziroma uživalce konoplje, pa je na dlani, da sta dejanje tudi hotela storiti v okviru in obsegu dejstvenega opisa kaznivega dejanja.

21. Obtožencema so dokazani vsi znaki kaznivega dejanja, ki sta ga izvršila obtoženi A. A. s prodajo, obtoženi E. E. pa z nakupom nadaljnje prodaje. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora. Ob ugotovitvi, da obtoženca doslej nista bila obravnavana kot storilca kaznivih dejanj, je zato pritožbeno sodišče na tej podlagi presodilo, da je za oba obtoženca podana pozitivna prognoza iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1. Sodišče jima je izreklo vsakemu pogojno obsodbo. Zaradi časovnega odmika storitve kaznivega dejanja, pa je ocenilo, da je primerna določena kazen zapora osmih mesecev (uporaba omilitvenih določb). Upoštevane so tudi ostale osebne okoliščine, ki so spisovno izkazane (zaposlitev obeh obtožencev).

22. Kazniva dejanja povezana z drogo niso nezanemarljiva, zato bosta vendarle morala obtoženca pozitivno prognozo dokazovati v preizkusni dobi dveh let. Opozorilo pa velja tistemu obtožencu, da če v preizkusni dobi stori novo kaznivo dejanje, da si bo sam sebi pripisal posledice morebitnega preklica te pogojne obsodbe in posledično tudi izreka določene kazni zapora.

23. Predmet kaznivega dejanja je bila droga, zato je sodišče druge stopnje na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 obtoženemu E. E. izreklo varnostni ukrep odvzema njemu zasežene konoplje (96,70 g).

24. Obtoženca sta bila spoznana za kriva, zato morata plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi sodno takso, ki jo bo po pravnomočnosti tega kazenskega postopka odmerilo sodišče prve stopnje. Na temelju prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da so nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil postavljen obtoženemu E. E., bremenijo proračun.

25. 0,94 g konoplje, ki je bila zasežena E. E. in 0,08 g konoplje, ki je bila zasežena A. A., ni bila predmet dejstvenega opisa kaznivega dejanja , zato je sodišče druge stopnje na podlagi člena 498 ZKP iz razloga splošne varnosti obtožencema odvzelo zaseženo prepovedano drogo.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema overjenega prepisa te sodbe. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrožnemu sodišču v Novem mestu, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba je pravočasno vložena, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti.