Jedro

V postopku razrešitve in razporeditve delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, delodajalec ne krši določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (pravica enakega obravnavanja), če na sejo pritožbenega organa ne vabi delavca. Navedeni člen ustave ureja le razmerje med posameznikom in državnim organom in drugimi nosilci javnih pooblastil pri izvrševanju teh pooblastil. Za tako kršitev bi šlo le v primeru, če bi imelo delovno razmerje javnopravno naravo, delovna razmerja delavca v gospodarskih družbah pa so zasebnopravna razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 12.8.1994, s katerim se je odločalo o ugovoru zoper sklep o razrešitvi PPO tožnika A.A. in o ugovoru zoper razvrstitev v plačilni razred. Tožnik je dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 19.819,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Po mnenju pritožnika mu zaradi kršenja pravil o vročanju ni bila dana možnost, da že v predhodnem postopku varuje svoje pravice in koristi iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji nepravilno upoštevalo določila ZPP glede vročanja vabila, kljub temu, da ima toženec sprejeto podjetniško pogodbo in v njej točno določen način vročanja. Prav tako pa ni slediti sodišču prve stopnje in razlogom v sodbi, da je toženec izpeljal postopek spremembe pravilnika o organizaciji in sistemizaciji v skladu s 7. členom pravilnika in v skladu s 1. členom kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Po mnenju pritožbe pa je izdal sklep o razrešitvi tudi nepristojni organ, saj izpodbijani sklep o razrešitvi ni moč šteti za pismeni odpravek sklepa delavskega sveta o razrešitvi. Sporni sklep je izdal v.d. direktor, čeprav tega pooblastila ni imel glede na določilo 4. alinee 37. člena statuta. Ker je sklep o razrešitvi istočasno po vsebini tudi sklep o razporeditvi, ki bi ga po 22. členu Podjetniške pogodbe moral izdati vodja splošnega sektorja. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je o vloženi pritožbi odločalo že dvakrat. Prvič je s sodbo opr.št. Pdp 789/97 z dne 2.9.1999 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je že prvič soglašalo z zavzetim stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v spornem primeru, ko tožnik sicer ni bil pravilno vabljen na sejo pritožbenega organa, zaradi česar tudi ni bil prisoten na seji, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. V konkretnem primeru je šlo le za izvršitev sklepa delavskega sveta kot organa upravljanja z dne 13.6.1994 o ukinitvi delovnega mesta vodja delovnih enot in vodja PIS in AOP. Delovna mesta vodij enot niso bila več opredeljena kot dela s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Zato je v.d. direktor tožene stranke povsem utemeljeno izdal sklep o razrešitvi in razvrstitvi delavca v plačilni razred. Po zaključku pritožbenega sodišča niso bile bistveno prizadete tožnikove pravice, zato tudi ni razloga, da bi zaradi kršitve predhodnega postopka pri delodajalcu sodišče prve stopnje razveljavilo dokončni sklep. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo, revizijsko sodišče pa je s sklepom opr.št. VIII Ips 284/99 z dne 6.6.2000 reviziji tožnika ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče v izpodbijani sodbi, ne da bi razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje v skladu z 2. odst. 362. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), spremenilo dejansko stanje s tem, ko je v razlogih svoje sodbe povzelo, da je bil tožnik seznanjen z obravnavo pred drugostopenjskim organom dne 12.8.1994. S tem pa je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ki jih je treba v skladu z določbo 1. odst. 354. člena ZPP/77 obravnavati kot bistvene, ker so lahko vplivale na zakonitost sodbe. Revizijsko sodišče pa tudi ni soglašalo z obrazložitvijo drugostopne sodbe, da opustitev pravil vročanja ni pravno pomembna. Pravila o vročanju v delovnih razmerjih (npr. določba 103. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) zagotavljajo delavcu pravico do navzočnosti na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor, s čemer se mu tudi omogoči varovanje njegovih pravic in koristi. Zato so po mnenju revizijskega sodišča pravila vedno pomembna, pri čemer se lahko ugotavlja, ali je bila njihova kršitev v posamičnih primerih bistvena ali ne. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče pa je tudi pri ponovni obravnavi utemeljenosti tožnikove pritožbe prišlo do enakih materialno pravnih zaključkov kot prvič, saj se je strinjalo z razlogi in argumenti sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil predhodnega postopka pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče je pri ponovnem odločanju odpravilo s strani Vrhovnega sodišča RS očitano relativno kršitev pravil postopka po 1. odst. 354. člena ZPP/77 tako, da je pri ponovni presoji zakonitosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo le iz nje izhajajočo dejansko podlago. Sicer pa je vztrajalo pri svojih že zavzetih argumentiranih stališčih, tako glede narave kršitve pravil postopka v postopku varstva pravic pri toženi stranki, kot tudi glede zakonitosti postopka pri sprejemanju sprememb pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Tudi glede vloge sindikata pri sprejemanju in spreminjanju akta o sistemizaciji je pritožbeno sodišče zaključilo, da nesodelovanje sindikata ne more uveljavljati delavec v individualnem delovnem sporu, ko izpodbija dokončni sklep o razrešitvi v posledici ukinitve delovnih mest s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Aktivno vlogo morajo pokazati sindikati že pri samem sprejemanju in spreminjanju pravilnika in v kolikor delodajalec sindikatu tega ne zagotovi, ima pravico sprožiti kolektivni delovni spor po 6. točki 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Tožnik je ponovno vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, opr.št. Pdp 1114/2000 z dne 29.6.2000, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr.št. VIII Ips 247/2000 z dne 25.9.2000 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju revizijskega sodišča pomeni nevabljenje delavca na pritožbeno sejo kršitev osnovne pravice "imeti možnost dati izjavo in biti slišan". Po mnenju revizijskega sodišča gre vedno za absolutno bistveno kršitev postopka, če delavcu zaradi opustitve vabila ni bilo mogoče izkoristiti zakonsko dane pravice, da je navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor in se izjaviti o dejstvih pomembnih za odločitev. Po mnenju revizijskega sodišča to velja, ne glede na vrsto postopka pri delodajalcu, torej ne glede na to ali gre za disciplinski, ali pa kakšen drug postopek v zvezi z uresničevanjem delavčevih pravic in obveznosti. Pri problemu vabljenja ne gre za vprašanje pravilnosti odločanja, ampak samo za vprašanje poštenosti postopka. Navedeno stališče revizijskega sodišča je po zaključku pritožbenega sodišča v primerjavi z razlogi revizijskega sklepa, s katerim je sodišče prvič razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, bistveno strožje glede narave kršitve postopka. Kot izhaja iz razlogov prejšnjega sklepa, je revizijsko sodišče izrecno zavzelo stališče, da se lahko ugotavlja, ali je kršitev pravil vabljenja v posamičnem primeru bistvena ali ne, kar pa pomeni, da je s tem opredelilo to kršitev za relativno kršitev pravil postopka. Sedaj se je revizijsko sodišče izrecno postavilo na stališče, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ne glede na vrsto postopka in pri tem citiralo sodbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. VIII Ips 19/94 z dne 5.9.1995, v kateri je tako stališče zavzela sodna praksa glede nevabljenja delavca v disciplinskem postopku. Po mnenju revizijskega sodišča že sama opustitev vabila, tudi, če z ničemer ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, samo da prepreči možnost obravnavanja, pomeni tako hudo kršitev, da jo je treba (in jo zakon kot tako tudi obravnava) obravnavati kot absolutno (7. točka 2. odst. 354. člena ZPP/77) in pri tem stališču izhaja tudi iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP. Po stališču revizijskega sodišča Ustava Republike Slovenije v 22. členu določa pravico do enakega obravnavanja tako pred sodišči, kot tudi pred drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Načelo enakega obravnavanja pa med drugim pomeni, da se strankam v postopku omogoči uveljavitev in varstvo njihovih interesov. V zvezi z navedeno razlago ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS) pa pritožbeno sodišče poudarja, da je revizijsko sodišče v razlogih sklepa na strani 3, zadnji odstavek, napačno povzelo vsebino citirane določbe Ustave RS. Ta določba dejansko določa pravico enakega obravnavanja pred sodišči, ne pa pred vsemi drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, kot to napačno povzema revizijsko sodišče, ampak zagotavlja enako obravnavanje le pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz dikcije citiranega člena ustave jasno izhaja, da se ne nanaša tudi na postopke v okviru delodajalca. Ne samo z gramatikalno razlago omenjenega člena, ampak tudi s teleološko, ki določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga citirano pravno določilo ustave ima, je mogoče zaključiti, da 22. člen Ustave RS zagotavlja pravico do izjave le pred sodnimi in drugimi državnimi organi, ne pa pri organih delodajalca, saj ta pravica omogoča človeku v razmerju do države, torej tudi kot stranki v postopku pred sodiščem, položaj subjekta in s tem preprečuje, da bi se človek v postopku pred državnimi organi spremenil v objekt državnega odočanja. Navedeni člen torej ureja razmerje med posameznikom in državnimi organi ter drugimi nosilci javnih pooblastil pri izvrševanju teh pooblastil. Za tak primer odločanja bi na področju delovnih razmerij lahko šlo, če bi imelo delovno razmerje javnopravno naravo. Delovna razmerja delavcev v gospodarskih družbah pa so zasebnopravna razmerja. Zato pritožbeno sodišče meni, da v postopku varstva pravic delavcev ni mogoče govoriti o kršenju te ustavne pravice, še zlasti ne, ker delavec lahko eventualne pomanjkljivosti v zvezi s postopkom sanira v sodnem postopku, ko sproži individualni delovni spor. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je tožena stranka gospodarska družba - delniška družba in ne nosilec javnih pooblastil oz. državni organ in ko ne gre za disciplinski postopek, v katerem se delavcu očita storitev hujše kršitve delovne obveznosti in mu mora biti zagotovljena pravica do obrambe, ampak gre za postopek v zvezi z razrešitvijo delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v posledici ukinitev teh del in to s strani vodstva družbe. Glede na navedeno pritožbeno sodišče vztraja pri svojem zavzetem in argumentiranem stališču, strinja pa se tudi z ostalimi razlogi sodišča prve stopnje glede pristojnosti organa, ki je sprejel sklep o razrešitvi. Vendar pa je upoštevajoč razloge revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.