Jedro

Določbe drugega odstavka 307. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da sme sodišče odrediti pripor samo na tistem naroku za glavno obravnavo, glede katerega je bilo za obtoženca vabilo v redu izkazano.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega A.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je zagotovitve navzočnosti na glavni obravnavi zoper obtoženega A.Č. s sklepom z dne 15.2.2008 na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor, ki bo trajal, če ne bo prej odpravljen do objave sodbe, najdalj pa en mesec, teči pa bo začel od dneva in ure, ko bo obtožencu odvzeta prostost. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in obtoženčeve zunajzakonske partnerke C.I. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obtoženega A.Č. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je bil pripor zoper obtoženca odrejen, ne da bi bili za to izkazani zakonski pogoji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevana kršitev zakona ni podana in je zato zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Obtoženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega A.Č. v zahtevi navaja, da je bil pripor zoper obtoženca neutemeljeno odrejen, ker je bil ta na glavni obravnavi že zaslišan, na vseh nadaljnjih narokih pa je bil navzoč njegov zagovornik, tako da bi lahko sodišče zadevo „pravilno“ zaključilo. Poudarja, da sojenju v obtoženčevi nenavzočnosti ni nasprotoval in zato ni bilo razloga za preložitev glavne obravnave samo zaradi ponovnega vabljenja obtoženca.

Ni točna navedba v zahtevi, da je bil obtoženi A.Č. na glavni obravnavi zaslišan. Predsednik senata je na glavni obravnavi dne 8.11.2007, ki je bila opravljena v obtoženčevi nenavzočnosti, prebral zapisnik o obtoženčevem zaslišanju v preiskavi, česar pa s procesnega vidika ni mogoče enačiti z neposrednim zaslišanjem obtoženca na glavni obravnavi. Obtoženec ni samo subjekt kazenskega postopka, ampak je glede na veljavno procesno ureditev tudi dokazno sredstvo. Sodišče mora vsa za razsojo odločilna dejstva ugotoviti po resnici in popolnoma, zato mora v različnih fazah postopka v okviru materialno procesnega vodstva skrbeti, da se zadeva vsestranska razišče. Kakor je razvidno iz zapisnika z dne 8.11.2007, je sodišče glavno obravnavo preložilo na dan 13.12.2007 tudi zato, ker je ocenilo, da je treba na njej zaslišati obtoženega A.Č. Nobenih procesnih ovir ni, da sodišče, ko po izvedenih dokazih na glavni obravnavi, na kateri obtoženec ni bil navzoč, spozna, da je zaslišanje obtoženca nujno, zaradi izvedbe tega dokaza preloži glavno obravnavo. Presoja, katere dokaze bo izvedlo, spada v domeno sodišča, zato vložnik z navedbami, da obtoženčevo zaslišanje ni bilo nujno, zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more spodnesti.

Vložnik tudi navaja, da obtožencu vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno in da zato o pravilni vročitvi ni mogoče govoriti. Poudarja, da sodišče zato ne bi smelo odrediti prisilnih sredstev, niti „privoda“, sploh pa ne pripora zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu natančno povzelo kronologijo neuspešnih poskusov, da bi zagotovilo obtoženčevo navzočnost na glavni obravnavi. Ugotovilo je, da je bil obtoženec poučen, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo bivališča ter je bil opozorjen na posledice, če ne bo tako ravnal, pa je prebivališče spremenil, ne da bi o tem obvestil sodišče. Obtožencu je bilo vabilo na glavno obravnavo za dne 10.5.2007 v redu vročeno, pa se je ni udeležil, niti svojega izostanka opravičil, odredbe za privedbo pa so bile neuspešne do 26.9.2007, ko je bil obtoženec priveden na glavno obravnavo, ki pa je sodišče zaradi odsotnosti obtožene O.Z. ni moglo opraviti. Sodišče je obtoženca takrat tudi seznanilo, da bo glavna obravnava dne 8.11.2007 in ga opozorilo na posledice neupravičenega izostanka, vendar se obtoženec glavne obravnave ni udeležil, svoje odsotnosti pa ni opravičil. Po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, ki jo je opravilo v obtoženčevi nenavzočnosti, je sodišče ocenilo, da je obtoženčevo zaslišanje nujno in ga zato vabilo na glavno obravnavo dne 14.12.2007, vendar obtoženec vabila ni dvignil. Tudi odredba za privedbo na glavno obravnavo dne 15.2.2008 ni bila uspešna, saj policisti obtoženca niso našli.

Po drugem odstavku 307. člena sme senat odrediti pripor zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, če se obtoženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP. Iz take formulacije je razvidno, da je obtoženčevo obstrukcijsko obnašanje, s katerim poskuša ovirati učinkovito izvedbo kazenskega postopka, razlog za pripor. Na ta način sodišče preprečuje nedisciplinirano obnašanje obtoženca in utrjuje svojo avtoriteto. Sodišče mora v položaju, ko je mogoče isti cilj doseči z več ukrepi, izbrati tistega, ki je za obtoženca najmilejši (načelo sorazmernosti), kar pa ne pomeni, da mora pred odreditvijo pripora sukcesivno uporabiti vse milejše ukrepe. Zoper obtoženca, ki se izmika priti na glavno obravnavo, se praviloma ti ukrepi stopnjujejo tako, da sodišče na glavni obravnavi, o kateri je bil obtoženec v redu obveščen, odredi, da se obtoženca privede, če pa tudi privedba ni uspešna, nato zaradi zagotovitve obtoženčeve navzočnosti sodišče odredi pripor.

V obravnavani zadevi je bilo vabilo za obtoženca na glavno obravnavo dne 8.11.2007 v redu izkazano, pa nanjo ni pristopil. Dejstvo, da je bila glavna obravnava opravljena v obtoženčevi nenavzočnosti, z vidika presoje pravilnosti izkazanega vabila, ne spreminja ničesar. Pogoji za odreditev pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, so ob izkazanih okoliščinah, da se je obtoženec postopku izmikal, nastopili, potem ko obtoženec za izostanek z glavne obravnave ni navedel opravičenih razlogov. Samo zaradi tega, ker se sodišče v procesnem položaju, ko so bili podani pogoji za odreditev pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, ni (takoj) odločilo za uporabo najtežjega osebnostnega omejevalnega ukrepa, ampak je obsojenca še vabilo in nato zaradi njegovega izmikanja v skladu s prvim odstavkom 194. člena ZKP odredilo tudi privedbo, ki pa je bila tudi neuspešna, še ni mogoče pritrditi stališču, da pripora v poznejši fazi postopka, potem ko z milejšimi ukrepi obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi ni moglo zagotoviti, ne bi smelo odrediti. Ugotovljene okoliščine je treba presojati v medsebojni povezanosti, pri čemer je pomembno, da je bil obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen, pa nanjo ni prišel, iz ugotovljenih dejstev pa je razvidno, da se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Ni pa mogoče določbe drugega odstavka 307. člena ZKP razlagati tako, da sme sodišče odrediti pripor samo na tistem naroku za glavno obravnavo, glede katerega je bilo za obtoženca vabilo v redu izkazano, saj praviloma sodišče poskuša doseči to navzočnost z odreditvijo privedbe na naslednji narok in šele če ta ni uspešna, odredi pripor. Presoja s tega vidika po oceni Vrhovnega sodišča kaže, da je bila odreditev pripora zoper obtoženega A.Č. zakonita.

Navedbe zagovornika, da je obtoženec dne 18.4.2008 prišel v njegovo pisarno in da ga je takrat seznanil, da mu sodišče poskuša vročati vabila, da sta se dogovorila, da bo obtoženec pristopil na naslednjo glavno obravnavo, če ga bo zagovornik o njenem razpisu obvestil, v ničemer ne morejo omajati zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa. Glede enakega očitka v pritožbi je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da ni pojasnil, čemu tega ni storil že v dosedanjem postopku, v katerem se je izkazalo, da je moralo sodišče prve stopnje številne glavne obravnave preložiti prav zaradi obtoženčeve odsotnosti.

Vložnik zakonitosti pravnomočnega sklepa ne izpodbija z vidika dejstva, da je sodišče sklep o odreditvi pripora sprejelo na glavni obravnavi dne 15.2.2008, pisni odpravek pa izdelalo šele 16.4.2008, odpravilo pa še dva dni pozneje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obtoženega A.Č., ni podana, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.