Jedro

Organ, ki zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, je dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo. To pa s sklepanjem po nasprotnem (argumentum a contrario) pomeni, da zavezanec za dostop do informacij javnega značaja prosilcu ni dolžan poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Zakonodajalec je torej določil izjemo od splošnega pravila, določenega v prvem odstavku 32. člena ZUS-1, kar pomeni, da ima tožba zavezanca zoper odločitev informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je po vložitvi tožbe, s katero izpodbija v uvodu navedeno odločbo Informacijskega pooblaščenca, vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za odložitev izvršitve te odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi prosilca A.A. in odločbo tožeče stranke v 1. točki izreka odpravila v delu, ki se nanaša na podatke o vrednotenju (točkovanju) parcel oziroma zemljišč v k.o. ... z vsemi obračunskim parametri, ki so potrebni za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2017, in sicer za parcelo št. 237/6 (objekt ...) in parcelo št. 935/1 (objekt ...), ter odločila, da mora organ prosilcu v roku 31 dni od prejema te odločbe iz elektronske baze NUSZ posredovati v elektronski obliki izpis "simulacija obračuna za leto 2017" za zgoraj navedena objekta tako, da so iz dokumenta razvidne vse kategorije (objekt, parcela, površina, tip objekta, oprostitev, mesec od do, vrednost točke, točke - namembnost in točke - skupaj). Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, ker meni, da zahtevana informacija predstavlja informacijo, ki v skladu s 5. točko prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) predstavlja podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka ali davčne tajnosti skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Iz tega razloga predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči o stvari tako, da prosilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločbo tožeče stranke.

2. Tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in predlaga, da sodišče z njo odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje sodne odločbe. Navaja, da bi se tožeči stranki oziroma davčnemu zavezancu, katerega davčni podatki bi se na podlagi izpodbijane odločbe morali razkriti, z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadela težko popravljiva škoda. Če začasna odredba ne bi bila izdana in bi se izpodbijana odločba izvršila, kasneje pa bi se izkazalo, da gre pri zahtevani informaciji vendarle za davčno tajnost, bi davčnemu zavezancu, katerega podatki bi bili razkriti, nastala škoda, ki je več ne bi bilo mogoče povrniti, tožeča stranka pa bi morala zaradi neupravičenega razkritja podatkov tudi odškodninsko odgovarjati. Glede na to tožeča stranka meni, da je zahteva za izdajo začasne odredbe utemeljena.

3. Tožena stranka v odgovoru na vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče le-to zavrne. Navaja, da po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, če zakon ne določa drugače. Zakon informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP) pa v 10. členu določa suspenzivni učinek tožbe takrat, kadar je tožbo vložil organ. Zato tožena stranka meni, da je predlog za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve v upravnem sporu brezpredmeten.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V slednjem primeru pa lahko tožnik vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tako sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

6. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Predmetni spor se nanaša na zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, ki jo je prosilec za dostop do informacij javnega značaja naslovil na tožečo stranko kot organ po 1. členu ZDIJZ. Tožeča stranka je prosilčevo zahtevo zavrnila, na njegovo pritožbo pa je Informacijski pooblaščenec odločbo tožeče stranke odpravil in prosilčevi zahtevi ugodil, kot je povzeto v 1. točki obrazložitve. Nato je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Glede tega pa tretji odstavek 10. člena ZInfP določa, da je organ, ki zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo. To pa s sklepanjem po nasprotnem (argumentum a contrario) pomeni, da zavezanec za dostop do informacij javnega značaja prosilcu ni dolžan poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Zakonodajalec je torej določil izjemo od splošnega pravila, določenega v prvem odstavku 32. člena ZUS-1, kar pomeni, da ima tožba zavezanca zoper odločitev informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek. Takšno ureditev narekuje sam predmet odločb informacijskega pooblaščenca, saj umik enkrat razkritih podatkov ni več mogoč. Izvršitev odločbe informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti bi po naravi stvari povzročila, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar je nedvomno lahko težko popravljiva posledica.

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot organ po določbah ZDIJZ zoper odločbo tožene stranke sprožila upravni spor, vložena tožba v upravnem sporu pa zadrži izvršitev te odločbe po samem zakonu. Izpodbijana odločba lahko torej učinkuje šele po pravnomočnosti, zato potreba za izdajo začasne odredbe ni izkazana.

8. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.