Jedro

Toženka je v ugovoru, ki je edina vloga, katero je vložila med postopkom pred sodiščem prve stopnje, pavšalno navedla, da je predlog za izvršbo neutemeljen in ni skladu z dejanskim stanjem odprtih terjatev. K tem navedbam je predlagala dokaz z zaslišanjem svojega direktorja in direktorice projektov. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ravnalo je pravilno. Zatrjevane postopkovne kršitve bi sodišče prve stopnje (morda) zagrešilo le, če bi zavrnilo dokaz k navedbam, s katerimi bi toženka konkretizirano oporekala tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.792,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 630,00 EUR od 25. 9. 2019 do plačila, od zneska 1. 162,20 EUR pa od 28. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 413,33 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Svojo odločitev je oprlo na sledeča pravna odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki sklepali pogodbe o prevozu oseb, s katerimi se je tožnica zavezala, da bo po naročilu toženke potnike prevažala na določene kraje, (2) da je tožnica vložila tožbo zaradi plačila (a) dne 2.8.2019 opravljenega prevoza udeležencev Kongresa društva ... in (b) avgusta 2019 opravljenega prevoza večjega števila potnikov na relaciji Brnik-Ljubljana, (3) da je za ta dva prevoza tožnica toženki izdala dva računa in sicer _R 2019025236_ z dne 13. 9. 2019 za 1. 162,20 EUR, ki je zapadel 27. 2. 2019 in _02419013679_ z dne 16. 9. 2019 za 630,00 EUR, ki je zapadel 24. 9. 2019, (4) da je toženka vtoževana računa prejela in ju zavedla v svojih poslovnih knjigah, (5) da toženka izdanima računoma ni ugovarjala niti ju ni plačala ter med drugim, (6) da toženka na dopolnitev tožbe, v kateri je tožnica navedla pravkar povzeta dejstva, ni odgovorila.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

3. Proti tej sodbi je toženka pravočasno vložila laično pritožbo. V njej je nasprotovala _tožbenemu zahtevku_, rekoč, da ni utemeljen, ker ni skladen z dejanskim stanjem odprtih terjatev (I. točka pritožbe). Vsi dokazi niso bili upoštevani, poleg tega pa je prišlo do bistvene kršitve temeljne pravice obojestranskega zaslišanja. Navedla je tudi, da ponovno predlaga zaslišanje dodatnih oseb, vpletenih v izvedbo projekta in sicer direktorice marketinga pri toženki (II. točka). Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj zasliši njeno direktorico marketinga.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

5. V odgovoru na pritožbo je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovor na pritožbene navedbe_

7. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (8. točka obrazložitve), mora po določilu 212. člena ZPP vsaka stranka navesti dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek ali mu nasprotuje ter predlagati dokaze k tem dejstvom. Drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženka na dopolnitev tožbe, v kateri so navedena dejstva, povzeta 2. točki te obrazložitve, ni odgovorila. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno ravnalo, ko je v dopolnitvi tožbe navedena dejstva štelo za priznana.

8. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka v ugovoru, ki je edina vloga, katero je vložila med postopkom pred sodiščem prve stopnje, pavšalno navedla, da _je predlog za izvršbo neutemeljen in ni skladu z dejanskim stanjem odprtih terjatev_ (9. točka obrazložitve). K tem navedbam je predlagala dokaz z zaslišanjem svojega direktorja A. A. in direktorice projektov B. A. 9. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Ravnalo je pravilno. Zatrjevane postopkovne kršitve bi sodišče prve stopnje (morda) zagrešilo le, če bi zavrnilo dokaz k navedbam, s katerimi bi toženka konkretizirano oporekala tožbenemu zahtevku. Vendar pa tega ni storila. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba kršitev postopkovnih določil. 10. V preostalem delu pritožnica s svojimi zgoraj povzetimi navedbami (3. točka te obrazložitve) uveljavlja pritožbeni razlog razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je zgoraj pojasnjeno, pa v SMV z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga ni mogoče uspeti.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka tožnice**

11. Tožnica je na pritožbo odgovorila. V njej je med drugim navedla, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. S temi pritožbenimi navedbami pa ni odgovorila na pritožbo1. Pa tudi sicer v tej evidentno enostavni zadevi pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo šteje za nepotrebno vlogo, s katero se le po nepotrebnem obremenjuje pritožbeni postopek in povečujejo pravdni stroški. Zato je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej povzetek pritožbenih navedb v 3. točki pritožbe.