Jedro

Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja, ki jasno in argumentirano odgovori na vprašanje o močnem poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja po letu 2003, utemeljeno zaključilo, da ob podpisu poravnave 17. 3. 2003, s katero mu je bila priznana prva škoda, ni bilo mogoče sklepati, da bo tožnik postal invalid I. kategorije in da bo v bodoče nesposoben za kakršnokoli pridobitno delo. Tožnik je zato upravičen do povrnitve nove škode, ki mu je nastala po letu 2003.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki IV izreka spremeni tako, da se znesek „1.884,48 EUR“ nadomesti z zneskom „2.786,78 EUR“, sicer se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko zavezalo k plačilu odškodnine v višini 22.454,37 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamično navedenih zneskov. Zavezalo jo je tudi k plačevanju mesečne rente v višini 147,21 EUR od 1. 3. 2014 dalje, dokler bodo za to obstajali pogoji, do vsakega 5. v tekočem mesecu, za tekoči mesec brezobrestno, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženki naložilo povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.884,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) še posebej pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da mu je bila iz naslova odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznana prenizka odškodnina. Glede na vse nadaljnje nepričakovano zdravljenje, hospitalizacije, preglede pri zdravniku in operacije, bi mu moral biti prisojen znesek v višini 6.000,00 EUR. Pojasnjuje razloge za podajo trditev in dokazov o pregledih po opravljenem prvem naroku ter v zvezi s tem zatrjuje pravočasnost predložitve. Pri tem opozarja tudi na psihično stanje, zaradi katerega je postal invalid I. kategorije. Prav psihično stanje je razlog, da ni mogel vsega navesti, pravočasno pa je predlagal izvedenca medicinske stroke. Tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja na prenizko prisojeni znesek, kar utemeljuje z vsemi ugotovitvami in navedbami sodišča, ki jih je sicer korektno povzelo. Pri tem opozarja, da je prisojena odškodnina le minimalno nižja od tiste, ki jo je vtoževal. Graja odločitev glede odškodnine za strah in v zvezi s tem opozarja na izredno velik sekundarni strah, ki ga je utrpel. Strah je bil dolgotrajen, saj je nadaljnje nepričakovano zdravljenje trajalo več let tako na psihološkem področju kot tudi na področju nog in hrbtenice. Poudarja, da strah človeka, ki ni več sposoben za delo in ne more služiti, postane izredno velik. Strah, kako bo v bodoče, je povsem realen; ustrezno ga je zatrjeval in v zvezi z njim tudi izpovedal. Meni, da mu gre tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti; šepa, zato mora uporabljati berglo, kar ga na nek način kazi, poleg tega pa je tudi izvedenec kirurg – travmatolog opozoril, da tako intenzivne spremembe anatomije ni bilo pričakovati. Pritožuje se tudi zaradi nepravilno prisojenih pravdnih stroškov. Za odškodninski zahtevek bi mu moralo biti priznano 100 točk več. Sodišče ni upoštevalo, da je bila vtoževana renta – v takih primerih pa je treba kot vrednost spornega predmeta, v skladu s 40. členom ZPP, za bodoče dajatve upoštevati seštevek dajatev za dobo petih let. Vtoževani znesek rente in tožbenega zahtevka skupaj znaša preko 27.000,00 EUR, zato je bilo pravilno priglašenih 700 točk, sodišče pa mu je prisodilo samo 500 točk oz. 200 točk premalo. Posebej opozarja na vloge ter glavne obravnave, za katere mu je bilo priznano premajhno število točk. Nepravilno je prisojen tudi uspeh, ki ne znaša le 58 %. Pri razsoji stroškov je namreč sodišče upoštevalo le končno postavljeni zahtevek, čeprav se je vrednost spornega predmeta tekom postopka spreminjala. Meni, da je v celoti uspel najmanj v 64 % in ne le 58 %.

3. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Sodišču očita pomanjkljivo dokazno oceno, ker je sodbo utemeljilo zgolj na izvedenskemu mnenju dr. K., prezrlo pa je listinske dokaze o tožnikovem zdravljenju pred letom 2003. Sodba zgolj povzema ugotovitve izvedenke, o teh dejstvih pa ne napravi ustrezne dokazne ocene ter jih ne presodi v luči ostalih izvedenih dokazov in ne sprejme ustreznih zaključkov. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti – zaradi pomanjkljive dokazne ocene so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, sodišče pa je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, saj je izvedenkino mnenje nepopolno. Ne drži ugotovitev izvedenke, da se je tožnik v obdobju pred 17. 3. 2003 obravnaval kot oseba s prilagoditveno motnjo, šele kasneje pa naj bi bilo ugotovljeno, da ima tudi organske motnje. Meni, da bi moralo sodišče postaviti drugega izvedenca psihiatrične stroke. Iz ustnega podajanja izvedenke K. izhaja, da ji diagnoze, ki so bile tožniku postavljene pred letom 2003, niso bile znane, čeprav je tožnikovo stanje pred tem letom bistvenega pomena za ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi katerega se lahko materialnopravno ugotovi, ali je prišlo do nove škode. Dejstvo, ki ga sodišče ne bi smelo prezreti, je, da so bili znaki organske cerebralne prizadetosti prisotni pred podpisom poravnave. Tega izvedenka ni upoštevala, zato so njene ugotovitve v očitnem in izrecnem nasprotju z zdravstveno dokumentacijo. Slabšanje tožnikovega kognitivnega funkcioniranja se ni pričelo po letu 2003, ampak že prej, še pred podpisom poravnave, zato nadaljnje slabšanje ni moglo biti nepričakovano in nepredvidljivo. Sodišče ni preverilo, zaradi katerih razlogov je bil tožnik hospitaliziran že v letu 2002 in v kakšnem stanju je bil takrat, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nerazjasnjeno je ostalo bistveno vprašanje tožnikovega duševnega stanja neposredno pred podpisom poravnave in s tem tudi trend razvoja njegovih duševnih težav. Pri ugotavljanju upravičenosti do odškodnine je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo; zmotno pa je odmerilo tudi višino odškodnine. Zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem ne predstavljajo nove škode – ob podpisu poravnave je bilo pričakovano, da bo tožnik še obiskoval kontrolne preglede pri psihiatru. Graja višino odmerjene odškodnine, ki je odmerjena previsoko. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da zatrjevane posledice ne predstavljajo nove škode. Vse te težave izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, datirane v letih 1999 do začetka 2003, in so bile že zajete v poravnavi z dne 7. 3. 2003. Glede višine materialne škode – izgube na dohodku in mesečne rente – graja odločitev sodišča, ki je izgubo izračunalo kar sámo. Meni, da je izračun razlike v dohodku, ki ga tožnik prejema sedaj kot invalid I. kategorije, in dohodkom, ki ga je prejemal kot invalid II. kategorije, nepravilen. Sodišče je razliko na podlagi obstoječih izračunov izvedenca – ki izhajajo iz drugačnega dejanskega stanja, izračunalo sámo. Opozarja, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, potrebnega za ugotovitev tožnikovega materialnega prikrajšanja. Izvedenec je bil v postopku angažiran in bi lahko brez dodatnih stroškov in zavlačevanja postopka izračunal dejansko tožnikovo izgubo. S tem, ko je sodišče o višini tožnikove izgube odločilo po prostem preudarku, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, nanjo pa je podal odgovor tožnik. V odgovoru prereka vse pritožbene navedbe toženke ter predlaga zavrnitev pritožbe, vključno s stroškovno posledico.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

O temelju zahtevka

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih toženka izpostavlja v zvezi s pomanjkljivo dokazno oceno. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče sodbo utemeljilo zgolj na izvedenskem mnenju dr. M. K., pri tem pa prezrlo listinske dokaze o tožnikovem zdravljenju pred letom 2003. Sodišče se je glede zdravstvenega stanja tožnika seveda moralo opreti na izvedensko mnenje dr. M. K., saj s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga. V svoji odločitvi je argumentirano podalo oceno, ki govori v prid popolnosti in prepričljivosti izvedeniškega mnenja; pojasnilo pa je tudi razloge za zavrnitev dokaznega predloga toženke po postavitvi novega izvedenca psihiatra. Tako iz zaslišanja izvedenke kot tudi iz pisnega izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka pri pripravi mnenja upoštevala listinske dokaze o tožnikovem zdravljenju pred letom 2003. V dopolnitvi izvedenskega mnenja podaja izvedenka kronološki potek tožnikovega psihiatričnega zdravljenja od prometne nesreče 31. 1. 1998 dalje. Tako je izvedenka prepričljivo pojasnila, na podlagi česa meni, da se je tožnikovo psihično stanje po 17. 3. 2003 poslabšalo, in zakaj je prišlo do takšnega poslabšanja. Opozorila je na pomembnost datuma, ko je bila pri tožniku z edinim možnim diagnostičnim postopkom – psihološkim pregledom – potrjena organska cerebralna prizadetost. Jasno je izpostavila, da je organsko cerebralno prizadetost v smislu disfunkcije, motenje spomina, koncentracije, upočasnjenega mentalnega procesiranja, depresivnosti, razpoloženjskih nihanj in resignacije nedvomno potrdil psihološki pregled z dne 15. 12. 2004. 7. Tako je zmoten pritožbeni očitek, da izvedenka dokaznih listin, na katerih je toženka temeljila svoje ugovore, v postopku ni upoštevala. Sodišče je izvedenkino nekoliko manj prepričljivo ustno podajo mnenja pripisalo časovni oddaljenosti samega zaslišanja od pisne izdelave mnenja (obdobje štirih let). Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Čeprav se toženka, kar je povsem normalno, ni spominjala izvidov izpred leta 2003, pa je, kot ugotavlja sodišče, podala izjave, ki so skladne z njenim mnenjem. Izpostavila je, da ima tožnik po letu 2003 drugačne psihične težave, kot jih je imel pred tem letom. Izrazitejše so ravno motnje na kognitivnem področju, ki zadevajo spomin, koncentracijo, zmožnost osredotočenja. Sodišče je tako na podlagi izvedeniškega mnenja, ki jasno in argumentirano odgovori na vprašanje o močnem poslabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja po letu 2003, utemeljeno zaključilo, da ob podpisu poravnave 17. 3. 2003 ni bilo mogoče sklepati, da bo tožnik postal invalid I. kategorije in da bo v bodoče nesposoben za kakršnokoli pridobitno delo. Takšen zaključek sodišča je argumentirano podprt, zato so pritožbeni očitki, ki jih pritožba naslavlja v zvezi z neupoštevanjem preostale listinske dokumentacije, neutemeljeni, saj iz mnenja izvedenke izhaja, da je glede nove diagnoze organske afektivne depresivne motnje pomemben datum, ko je bila organska cerebralna prizadetost potrjena, in ne ugotovljena.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi pritožbe o kompleksnosti obravnavanega vprašanja glede nepredvidljivosti in nepričakovanosti škode ter v zvezi s tem poudarja, da ravno zato ni mogoče ugotovitev o predhodnem obstoju znakov organske cerebralne prizadetosti izvajati zgolj iz posamičnih listinskih dokazil, marveč je treba upoštevati vse okoliščine. Tako je mogoče pritrditi ugotovitvi, da ob priznanju prve škode še ni bila znana nova škoda, ki jo zatrjuje tožnik; njenega nastanka pa glede na vse okoliščine, ki jih je izvedenka obširno nanizala v svojem mnenju in njegovi dopolnitvi ter ustnem podajanju, ni bilo mogoče predvideti.

9. Pritožba zmotno graja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra. Odgovori izvedenke na pripombe toženke so bili jasni in so odgovorili na njene pripombe. Sodišče je konkretizirano pojasnilo svojo odločitev za zavrnitev dokaznega predloga, ki ji v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. O višini nematerialne škode

10. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). To načelo po eni strani narekuje upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v drugih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče tožniku za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, po njeni širši in ožji individualizaciji, prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin oz. nevšečnosti, teži in naravi poškodbe ter pretrpljenemu strahu. Višja oz. nižja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih. Znesek v višini 5.000,00 EUR, ki ga je sodišče tožniku prisodilo za vtoževano odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je povsem ustrezen. Upoštevane so bile hospitalizacije v psihiatrični ustanovi, uživanje različnih zdravil z neugodnimi stranskimi učinki, številni psihiatrični pregledi. Tožnik je moral veliko počivati, mirovati, kar zanj ni bilo prijetno, saj je bil vajen aktivnega življenja, večkrat je bil v bolniškem staležu. Čeprav naj bi imel zdravniške preglede tudi zaradi težav s hrbtenico in nogami ter se v zvezi s tem sklicuje na dokazila, ki jih je prejel šele po prvem naroku, pa tudi na težave s spominom, kar mu je onemogočalo predložitev vse dokumentacije, pritožbeno sodišče meni, da ni razlogov za zvišanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Prisojeni znesek je ustrezen tudi v primeru, če se upoštevajo težave in pregledi, povezani v zvezi s hrbtenico in nogami. Tako je prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR primerna in ustrezna kriteriju pravične odškodnine. Predlog za njeno zvišanje, ki ga tožnik utemeljuje s škodo v zvezi s hrbtenico in nogami, pa ni utemeljen. Neutemeljen pa je tudi predlog za znižanje, saj toženka tega predloga ni ustrezno konkretizirala.

11. V primernem znesku je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je življenjsko aktivnost tožnika pravilno primerjalo s tisto ob podpisu poravnave in na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo njeno zmanjšanje. Dejstvo, da je priznana odškodnina minimalno nižja od zahtevane, in v zvezi s tem podano pritožbeno zatrjevanje o nepravičnosti, da se nekaj odšteje zgolj zato, da se odšteje, predstavlja neustrezen argument, ki ne more vzbuditi dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje. Toženka pa glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno meni, da so bile vse težave, ki jih zatrjuje tožnik, že zajete v poravnavi z dne 7. 3. 2003. O razlogih, ki govorijo nasprotno toženkinemu pritožbenemu zatrjevanju, pa je bilo že govora v delu glede temelja zahtevka.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, ki je tožniku iz naslova sekundarnega strahu prisodilo odškodnino v višini 500,00 EUR. Upoštevaje trditveno podlago, ki jo je tožnik podal v tožbi, je prisojeni znesek povsem ustrezen.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ni pogojev za priznanje odškodnine iz naslova skaženosti. Za takšno ugotovitev je imelo podlago v pojasnilu izvedenke, da so vse telesne spremembe, ki so tožniku nastale kot posledica poškodbe in kasnejših operativnih posegov, že opisane v izvedenskem mnenju dr. A. A. z dne 5. 7. 2001 in se po tem času niso več spreminjale. Tožnik je, zaslišan kot stranka, skaženost povezoval z brazgotinami, za katere pa je sodišče ugotovilo, da gre za stare brazgotine, do katerih je prišlo zaradi nezgode, zato mu iz tega naslova nove škode pravilno ni priznalo.

O materialni škodi

14. Pritožba toženke nekonkretizirano graja nepravilnost načina izračuna razlike v dohodku, ki ga tožnik prejema kot invalid I. kategorije, in dohodkom, ki ga je prejemal kot invalid II. kategorije. Sodišče je način izračuna tožnikove izgube zaslužka ustrezno pojasnilo; upoštevalo je ugovor toženke, da je tožnik upravičen do razlike v dohodku, ki ga prejema sedaj kot invalid I. kategorije, in dohodkom, ki ga je prejemal kot invalid II. kategorije. Pri izračunu je izhajalo iz obstoječih izračunov izvedenca, ki so bili sicer narejeni pod predpostavko, da je tožnik tik pred podpisom poravnave delal polni delovni čas. Ker je sodišče izhajalo iz parametrov, ki jih je pripravil izvedenec ter je pojasnilo način izračuna, toženka pa ni konkretizirano pojasnila nepravilnosti izračuna – zgolj sklicevanje, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja – ne more biti uspešno, je bilo treba njen pritožbeni očitek glede višine materialne škode zavrniti. Čeprav sodišče v sodbi kot podlago navaja 216. člen ZPP – odločanje po prostem preudarku, pa glede na dejstvo, da je izhajalo iz izračunov izvedenca ter da je konkretno pojasnilo metodologijo izračuna, ni mogoče govoriti o odločanju po prostem preudarku.

O stroških postopka

15. Pritožba tožnika pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prezrlo določbo 40. člena ZPP. Če se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, in renta sodi v okvir takšnih dajatev, se vzame kot vrednost spornega predmeta seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Ker sodišče temu določilu ni sledilo, je priznalo prenizko nagrado za odškodninski zahtevek – tožniku bi moralo priznati 600 odvetniških točk, kolikor jih je priglasil. Za pripravljalno vlogo z dne 3. 7. 2009 mu je priznalo 200 točk premalo, enako pa velja tudi za prvo glavno obravnavo 8. 7. 2009. Za vloge z dne 2. 9. 2010, 23. 6. 2011, 28. 9.2011 mu je prisodilo 100 odvetniških točk premalo, enako pa velja tudi za glavno obravnavo 19. 9. 2012. Sto odvetniških točk premalo je bilo prisojenih tudi za pripravljalne vloge z dne 30. 11. 2012, 10. 12. 2012, 28. 1. 2013, 5. 4. 2013, 21. 10. 2013 ter za glavno obravnavo z dne 15. 1. 2014. Enako velja tudi za pripravljalno vlogo z dne 14. 2. 2014 in za glavno obravnavo z dne 19. 2. 2014. Tožnik je tako upravičen do 9.020, in ne le do 7.220 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR znaša 4.140,18 EUR. Ob upoštevanju materialnih stroškov in potnih stroškov ter 22 % DDV pa stroški tožnika znašajo 5.137,66 EUR.

16. Upoštevaje prvo fazo postopka do zvišanja zahtevka je tožnikov uspeh 68 % (73 % po nepremoženjski škodi in 63 % glede rente), v drugi fazi postopka pa njegov uspeh znaša 58 %, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju obeh faz postopka je tožnikov skupni uspeh v pravdi 63 %, zato je upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 3.236,73 EUR. Toženka pa je glede na 37 % uspeh v pravdi upravičena do povračila stroškov v znesku 449,95 EUR. Po medsebojnem pobotanju pa je toženka dolžna tožniku povrniti 2.786,78 EUR pravdnih stroškov.

17. Tožnik je s pritožbo uspel le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, medtem ko toženka s pritožbo ni bila uspešna, odgovor tožnika na pritožbo pa tudi ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.