Jedro

Tožnik je revizijo zoper odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 161/91 z dne 20.6.1991, vložil 27.6.1997, to pomeni, da je bila vložena daleč po dovoljenem roku in jo je zato že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo po določbi prvega odstavka 389. člena ZPP. Zato tožnik ni mogel uspeti s pritožbo zoper tak sklep, neutemeljena pa je tudi njegova revizija.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo kot prepozno revizijo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 20.6.1991 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Kranju z dne 7.11.1990. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep drugostopenjskega sodišča je tožnik neposredno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložil laično revizijo. V reviziji je navajal, da je do odločitev v izpodbijanih odločbah prišlo zaradi ponareditev zapisnikov in drugih aktov, zaradi kriminalnih dejanj policije, tožilstva in sodišč, on sam pa je bil zaradi nepoznavanja predpisov izigran. Zato je predlagal, da se njegovemu zahtevku ugodi, predvsem pa, da se mu, ker je brez ustreznih denarnih sredstev, zagotovi ustrezna pravna pomoč (taka prošnja je tudi v vlogi, naslovljeni na predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije g. mag. Mitja Deisingerja, z dne 29.1.1998).

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Nižji sodišči sta svoja sklepa pravilno oprli na določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). To je predpis, ki je uvedel institut revizije v delovne spore, saj je prejšnja normativna ureditev ni poznala. Ker je šlo za novo izredno pravno sredstvo, je zakon omogočil, da se je lahko vložilo revizijo tudi zoper vse odločbe, ki so postale pravnomočne do uveljavitve tega zakona, če je šlo za spor zaradi sklenitve ali prenehanja delovnega razmerja ali zaradi razporeditve na drugo delovno mesto (prvi odstavek 73. člena). Vendar je zakon časovno omejil možnost vložitve take revizije na rok dvanajstih mesecev od uveljavitve zakona (drugi odstavek 73. člena). Ker je zakon začel veljati 13.5.1994, je ta rok potekel 13.5.1995. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik revizijo zoper odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, z dne 20.6.1991, vložil 27.6.1997, to pomeni, da je bila vložena daleč po dovoljenem roku in jo je zato že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo po določbi prvega odstavka 389. člena ZPP. Zato tožnik ni mogel uspeti s pritožbo zoper tak sklep, neutemeljena pa je tudi njegova revizija.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).