Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z ugotovljenimi kršitvami ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, je vsaj preuranjena. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju kršitev, ki jih je storila tožnica 14. in 30. 9. 2017 ni upoštevalo, da se očitki v izredni odpovedi nanašajo na neopravljene obiske pri strankah in izkoriščanje službenega časa za opravljanje zasebnih aktivnosti in na dejstvo, da je tožnica v poročilih o opravljenih obiskih strank in pošt z dne 21. 9. in 6. 10. 2015 ter na kasnejših sestankih namenoma lažno prikazovala dejanske okoliščine oziroma je pri toženi stranki ustvarila zmotno predstavo o teh okoliščinah.

Pri ugotavljanju navodil delodajalca ni mogoče izhajati iz povsem ozkega tolmačenja sodišča prve stopnje, da naj pri toženi stranki (glede na izpoved B.B.) način dela ne bi bil določen, saj je treba izhajati iz vsebine dela tožnice oziroma njenega delovnega mesta. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica morala obiskovati stranke glede na plan in jim predstavljati poštne storitve ter nato poročati toženi stranki o opravljenem delu. Če delavec ne opravi svojega dela v celoti oziroma če delavec neupravičeno ne opravlja svojega dela v delovnem času, gre za kršitev navodil delodajalca, in s tem 34. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka, prvi odstavek III. točke, prvi odstavek IV. točke, V. in VI. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 16. 10. 2015 nezakonita (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 27. 10. 2015, temveč je trajalo do 9. 9. 2016, razen v obdobju od 4. 11. 2015 do 31. 5. 2016 ter v obdobju od 1. 6. 2016 do 9. 9. 2016, ko je trajalo polovični delovni čas (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 28. 10. 2015 do 3. 11. 2015 in za čas od 1. 6. 2016 do 9. 9. 2016, ko jo je dolžna prijaviti v zavarovanje za polovični delovni čas. Kar je zahtevanega več ali drugače (prijava v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih in za čas po 9. 9. 2016) je zavrnilo (III. točka izreka). Dalje je naložilo toženi stranki, naj tožnici za obdobje od 28. 10. 2015 do 3. 11. 2015 obračuna nadomestilo plače v višini kot če bi delala, za čas od 1. 6. 2016 do 9. 9. 2016 pa ji obračuna nadomestilo plače v višini, kot če bi delala za polovični delovni čas, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače od 11. v mesecu za plače predhodnega meseca do plačila. Kar je zahtevanega več ali drugače (vrnitev na delo, priznanje pravic in plačilo nadomestila plače do vrnitve na delo in za čas dela pri drugih delodajalcih ter zakonske zamudne obresti od 6. do 10. v posameznem mesecu), je zavrnilo (IV. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 17.508,48 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.628,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna priči A.A. povrniti potne stroške v znesku 12,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo očitke iz izredne odpovedi, saj je v 10. točki obrazložitve sodbe navedlo, da se tožnici očita, da 14. 9. in 30. 9. 2015 ni opravila vseh obiskov strank, ki jih je planirala za oba dneva, ter neupravičeno zadrževanje na lokacijah, ki nimajo povezave z njenimi delom oziroma izvajanje zasebnih aktivnosti v službenem delovnem času, ni pa povzelo dela obrazložitve odpovedi, ki je po njenem mnenju odločilen, to je, da je tožnica spravila oziroma poskušala spraviti v zmoto svojega delodajalca, da je vse delo, ki ga je planirala, tudi dejansko opravila. Trdi, da je bistvo vseh očitkov v izredni odpovedi ravno zavajanje delodajalca, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Graja dokazno oceno in navaja, da se je lahko delodajalec v kršitev tožnice prepričal le tako, da je angažiral detektiva. Pove, da je bilo za toženo stranko odločilno prav lažno poročanje v poročilu in na sestankih, kar so med postopkom potrdile tudi zaslišane priče B.B., C.C. in D.D.. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje drugih sodelavcev, ki so bili prisotni na sestankih, saj bi se lahko z njihovim zaslišanjem še dodatno prepričalo v to okoliščino. Nasprotuje razlagi sodišča glede tožničinega neopravljenega obiska z namenom predstavitve poštnih storitev 14. 9. 2015 v družbi E. d. o. o. Trdi, da se tožnica tam sploh ni oglasila, tudi ne kak drug dan v septembru, v zvezi s tem pa se sklicuje na izjavo F.F., poročila detektiva in izpovedi G.G. ter H.H.. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje glede tožničinega obiska kitajske restavracije I., da je ob obisku na naslovu ugotovila, da je restavracija zaprta. Sklicuje se na poročilo in izpoved detektiva J.J., da se tožnica 14. 9. 2016 ni zadrževala na tem naslovu, v poročilu in na sestanku pa je poročala, da je bila tam in da je opravila predstavitev poštnih storitev. Podobno uveljavlja glede ugotovitev o obisku trgovine K., v kateri tožnica tudi po lastni izpovedi ni predstavljala poštnih storitev, drugače pa je navedla v poročilu in na sestavku. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo, da je imela tožnica spornega dne prosti čas do naslednjega obiska in da je povsem življenjsko, da je ta čas izkoristila po lastni presoji. Navaja, da to ne drži, saj je tožnica namenoma zaradi druženja z možem šla na pot iz službene pisarne prezgodaj glede na prvi dogovorjeni sestanek ob 9h v družbi L. d. o. o. in bi lahko šla na pot vsaj uro kasneje. Opozarja, da takoj na začetku dneva ni mogoče govoriti o "vmesni luknji". Nenavadne in nedokazane se ji zdijo ugotovitve o postanku na domačem naslovu pred odhodom v M. zaradi (ponovne) malice. V zvezi z zadrževanjem in nakupom v trgovini 30. 9. 2015 zatrjuje, da si je tožnica za potrebe tega postopka priredila celotni konstrukt, kako opravičiti zadrževanje na lokacijah, na katerih ni opravljala delovnih nalog. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da tožnica ni kršila 34., 36. in 37. člena ZDR-1. Navaja, da bi tožnica glede na ustaljeno prakso morala v daljšem času med planiranimi obiski strank na okoliških poštah preveriti, ali imajo vse, kar potrebujejo. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi prič N.N., C.C. in D.D. ter na dejstvo, da tega tožnica ni zanikala. Nasprotuje izpovedi tožnice, da je večina okoliških pošt med 10.30 in 14.30 uro zaprta, saj so glede na izpoved priče D.D. večje pošte tudi tedaj odprte, obenem pa opozarja, da se je v baru O. zadrževala v jutranjem času, ko so vse pošte odprte. Meni, da je tožnica kršila 34. in 36. člen ZDR-1, saj se ni držala navodil in ni pravilno poročala o opravljenih obiskih in izpolnjevanju delovnih nalog. Trdi, da je tožnica kršila tudi 37. člen ZDR-1, saj zadostuje verjetnost nastanka škodne posledice, poleg tega je s tem, ko ni obiskala vseh planiranih strank, opustila možnost sklenitve pogodb o izvajanju poštnih storitev, s katerimi bi tožena stranka pridobila nove stranke, ter negativno vplivala na ugled tožene stranke. Navaja, da je izgubila zaupanje vanjo zaradi namernega lažnega poročanja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko uporabila milejši ukrep glede na kršitev tožnice. V zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 opozarja na novejšo prakso Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 134/2015 v zvezi z datumom razveze pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v celoti oziroma vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Podredno predlaga, naj se pogodba o zaposlitvi tožnice razveže 1. 12. 2015, ko so P.P., R.R. in S.S. podale izjave o tožničinem delovnem odnosu oziroma najkasneje 4. 3. 2016, ko je bila nadrejena B.B. seznanjena z vsemi naknadnimi kršitvami tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje glede denarnega povračila in v delu, v katerem sodišče tožnici ni priznalo razlike med plačilom, ki bi ga prejela po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki, ter plačilom, ki ga je prejela v obdobju od 4. 11. 2015 do 9. 9. 2016 pri delodajalcu T. d. o. o., se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da dosojeno denarno povračilo v znesku šestih plač ni primerno oziroma je bistveno prenizko glede na ugotovljene okoliščine. Sklicuje se na dejstvo, da je bila tožničina zaposlitev pri toženi stranki dejansko njena prva zaposlitev, trajala pa je skoraj 20 let. Sklicuje se na svoje dobre delovne rezultate. Trdi, da je bila v vsem obdobju tožena stranka z njo zadovoljna, nikoli zoper njo ni začela nobenega delovnopravnega postopka in ji je omogočila izobraževanje in izpopolnjevanje. Meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da bo glede na izobrazbo diplomirane ekonomistke in specifične delovne izkušnje in znanja ter trg dela zelo težko našla ustrezno zaposlitev. Slabe zaposlitvene možnosti utemeljuje z življenjem v ... regiji, v kateri je tudi plačilo za tovrstno delo bistveno nižje, kar bi posledično pomenilo dolgoročno manjše prihodke iz naslova plačila za delo. Pove, da se je sicer zaposlila v podjetju svojega partnerja, vendar na neustreznem delovnem mestu natakarice za zgolj minimalno plačo (300,00 EUR za polovični delovni čas), kar je zanjo izhod v sili zaradi zmanjševanja škode. Sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri povračila ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Dalje mu očita, da v zvezi z razlikami v plači, ki ji jih je prisodilo, ni upoštevalo načela popolne odškodnine, saj ji ni priznalo razlike v plači med plačo v višini, kot če bi delala, in prejeto plačo za polovični delovni čas. Sklicuje se na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1079/2011. Predlaga spremembo sodbe tako, da se obračunano denarno nadomestilo poviša na znesek 10 bruto plač tožnice in da se toženi stranki naloži, naj ji obračuna bruto plačo kot če bi delala, zmanjšano za plačo, ki jo je tožnica prejemala pri drugem delodajalcu, ter ji povrne stroške postopka. Podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v nov postopek s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 27. 10. 2015 na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), ker naj bi tožnica naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnica s tem, ko 14. 9. 2015 ni obiskala družbe E. d. o. o. in 30. 9. 2015 družbe U. d. o. o., ter s tem, ko se je med delovnim časom neupravičeno zadrževala na domačem naslovu ter v V. baru, kršila 33. člen ZDR-1. Zavzelo je stališče, da tožnici ni mogoče očitati kršitev 34., 36. in 37. člena ZDR-1, saj način dela pri toženi stranki ni bil določen, tožena stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi ji nastala škoda v zvezi z očitanimi kršitvami, iz izpodbijane izredne odpovedi pa ne izhaja, o katerih okoliščinah bi tožnica morala obveščati toženo stranko, pa je ni. Sklenilo je, da je v zvezi z ugotovljenimi kršitvami sicer podan razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je upoštevaje okoliščine, v katerih je do kršitev prišlo, zaključilo, da kršitve tožnice niso tako hude in resne, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je namreč, da se je na domačem naslovu med delovnim dnem 14. 9. 2015 neutemeljeno zadrževala 54 minut, 30. 9. 2015 pa 61 minut, kar upoštevaje polurni odmor za malico pomeni 24 oziroma 31 minut. Glede na navedeno in ker zaradi neobiska dveh kitajskih družb toženi stranki ni nastala materialna škoda, je zaključilo, da ugotovljena kršitev delovnih obveznosti ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama, in s tem ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, zaradi česar je bila podana izredna odpoved neutemeljena.

7. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z ugotovljenimi kršitvami ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, je vsaj preuranjena. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju kršitev, ki jih je storila tožnica 14. in 30. 9. 2017 ni upoštevalo, da se očitki v izredni odpovedi nanašajo na neopravljene obiske pri strankah in izkoriščanje službenega časa za opravljanje zasebnih aktivnosti in na dejstvo, da je tožnica v poročilih o opravljenih obiskih strank in pošt z dne 21. 9. in 6. 10. 2015 ter na kasnejših sestankih namenoma lažno prikazovala dejanske okoliščine oziroma je pri toženi stranki ustvarila zmotno predstavo o teh okoliščinah. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokazni postopek v zvezi s samimi sestanki oziroma drugimi aktivnostmi tožnice na delovna dneva 14. 9. in 30. 9. 2015, ni pa se posebej opredelilo do očitka v zvezi z razhajanji med dejansko izvedenim delom in pisnimi oziroma ustnimi poročili o delu. Tožena stranka pravilno opozarja, da je slednje pomembno za ugotovitev, ali je podan tudi drugi pogoj za veljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Za sklep, ali so tožničine kršitve tako hude in resne, da utemeljujejo tako izgubo zaupanja tožene stranke v tožnico, zaradi katere je upravičena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni nepomembno, kaj je tožnica o opravljenem delu oziroma uporabljenem času na delu ustno in pisno poročala toženi stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi naravo dela tožnice, ki je delala na terenu in v veliki meri samostojno, tako da je tožena stranka pri delu večinoma ni mogla neposredno nadzorovati, zato je pomembno, ali je tožena stranka lahko zaupala tožnici, da je ta opravila planirano delo oziroma da je dejansko opravila delo, za katero je kasneje poročala, da je bilo opravljeno.

8. V zvezi z očitki o tem, da je tožnica v obeh spornih dnevih v delovnem času kar nekaj časa namenila zasebnim aktivnostim, je utemeljena pritožbena graja, da je pomembno, ali gre za prosti čas med dvema obiskoma pri strankah ali pa za čas pred obiskom prve stranke. Tožena stranka poudarja, da pri tožničinem zadrževanju v V. baru ni šlo za prosti čas med dvema obiskoma oziroma za "vmesno luknjo", saj je imela tega dne tožnica prvi obisk z namenom predstavitve poštnih storitev šele okrog 9.00 ure zjutraj, na teren iz službene pisarne pa je šla uro prezgodaj. Drži tudi pritožbena navedba, da je v izredni odpovedi pri izračunu časa, ki ga je tožnica porabila za zasebne opravke, že upoštevala odmor za malico, dne 14. 9. 2015 je šlo za 88 minut, dne 30. 9. 2015 pa za 67 minut. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da se je tožnica na navedena dneva na domačem naslovu tekom celotnega delovnega dne neutemeljeno zadrževala 14. 9. 2015 skupno 54 minut, 30. 9. 2015 pa 61 minut, upoštevaje polurni odmor za malico pa je bilo takih postankov 24 oziroma 31 minut. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje izračunalo čas, za katerega je ugotovilo, da ga je tožnica na navedena dneva porabila za neslužbene namene, oziroma zakaj prihaja kar do 64- oziroma 36-minutne razlike glede na očitke v odpovedi.

9. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica z napravljenimi kršitvami kršila le 33. člen ZDR-1, ne pa tudi 34., 36. in 37. člena ZDR-1. Iz 34. člena ZDR-1 izhaja zahteva, da delavec upošteva zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V predmetni zadevi je v zvezi s tem odločilno, kakšna navodila za delo je tožnica v zvezi z delom na terenu imela in ali jih je kljub ugotovljenim kršitvam vseeno upoštevala. Pri ugotavljanju navodil delodajalca ni mogoče izhajati iz povsem ozkega tolmačenja sodišča prve stopnje, da naj pri toženi stranki (glede na izpoved B.B.) način dela ne bi bil določen, saj je treba izhajati iz vsebine dela tožnice oziroma njenega delovnega mesta. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica morala obiskovati stranke glede na plan in jim predstavljati poštne storitve ter nato poročati toženi stranki o opravljenem delu. Če delavec ne opravi svojega dela v celoti oziroma če delavec neupravičeno ne opravlja svojega dela v delovnem času, gre za kršitev navodil delodajalca, in s tem 34. člena ZDR-1. 10. V pritožbi tožena stranka vztraja, da je tožnica z ugotovljenimi opustitvami kršila tudi 36. in 37. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ta očitek zavrnilo na podlagi stališča, da tožena stranka ni navedla, o čem bi jo morala tožnica obveščati, ter da ji zaradi neoprave obiskov kitajskih družb ni nastala materialna škoda. Iz vlog tožene stranke izhaja, da tožena stranka šteje kot kršitev 36. člena ZDR-1 dejstvo, da je tožnica ni obveščala o tem, da ni opravila spornih obiskov pri strankah oziroma razlogov za neopravo obiskov. V zvezi s 37. členom ZDR-1 tožena stranka v pritožbi opozarja na škodo v obliki nesklenjenih novih poslov in škodo na ugledu tožene stranke, česar sodišče prve stopnje ni raziskovalo.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in posledično tudi pritožbi tožnice ugodilo in zadevo v izpodbijanem delu razveljavilo ter jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je utemeljen očitek tožene stranke, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti tudi z neobiskom drugih družb, kar tožena stranka zatrjuje v okviru graje dokazne ocene, ter koliko časa je tožnica na sporna dneva namenila neslužbenim opravkom (v celotnem trajanju in po odbitju 30-minutnih odmorov za malico). V zvezi s tem je bistveno tudi, od kod je tožnica krenila na pot in kdaj, ali je šlo za prosti čas med dvema dogovorjenima sestankoma ali pa je res šlo za čas pred prvim sestankom in ob tem držijo trditve tožene stranke, da je tožnica šla iz službene pisarne namenoma na pot prezgodaj. Moralo bo ugotoviti odločilno dejstvo, ali je tožnica zagrešila tudi očitano kršitev v zvezi s poročanjem o neopravljenih obiskih pri strankah ter v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami ugotoviti in obrazložiti, ali je podana (tudi) kršitev 34., 36. in 37. člena ZDR-1. Pri tem bo moralo upoštevati vsebino in naravo dela tožnice, zavzeta stališča v tem sklepu ter trditveno podlago obeh strank. Po tem, ko bo ugotovilo vsa navedena odločilna dejstva, bo sodišče prve stopnje moralo zavzeti in obrazložiti stališče, ali je bilo glede na naravo in težo ugotovljenih kršitev ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, torej ali je v zvezi s sporno izredno odpovedjo podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 12. Ker je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani ugodilni del sodbe, je pritožbeno sodišče posledično ugodilo tudi pritožbi tožnice zoper izpodbijani del zavrnilnega dela sodbe. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja še nekatera stališča v zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami. Če bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo moralo ponovno odločiti o datumu sodne razveze (ki ji tožnica v pritožbi ne nasprotuje) in o višini denarnega povračila namesto reintegracije. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na novejšo prakso Vrhovnega sodišča v zvezi z datumom razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakon v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča določa trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar predstavlja skrajni datum. Datum sklenitve novega delovnega razmerja z novim delodajalcem za polni delovni čas po prenehanju delovnega razmerja je lahko pomembna okoliščina za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze. Krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča pa ne vplivajo na datum sodne razveze (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 220/2014 in VIII Ips 148/2015). Tožnica pa v svoji pritožbi pravilno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje v primeru nezakonitosti odpovedi prisoditi za obdobje dela s krajšim delovnim časom od polnega pri drugem delodajalcu plačo kot bi delala pri toženi stranki, zmanjšano za prejeto plačilo pri drugem delodajalcu. Ker je delavec v primeru ugotovitve o nezakoniti odpovedi upravičen do popolne odškodnine, mu pripada razlika med zaslužkom pri drugem delodajalcu (tudi če je to za krajši delovni čas) in plačilom, ki bi ga dobil pri toženi stranki, če do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo. Pri določitvi višine denarnega povračila namesto reintegracije pa bo sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, moralo upoštevati kriterije po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, poleg že upoštevanih kriterijev (trajanja tožničine zaposlitve pri toženi stranki in njenih zaposlitvenih možnosti) še (ne)ustreznost tožničine zaposlitve na delovnem mestu natakarice ter okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bo presodilo, da so te takšne, da na to vplivajo. Ob tem bo moralo upoštevati v sodni praksi odmerjena denarna povračila namesto reintegracije v podobnih primerih.

13. Druge pritožbene navedbe v tej fazi postopka za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.