Jedro

Pravica do povračila škode zaradi neutemeljeno odvzete prostosti ni odvisna od tega, ali je bil pripor odrejen zakonito ali nezakonito, temveč je za pravilno oceno utemeljenosti takšnega zahtevka odločilen le izid kazenskega postopka, to je ali je bila oseba, ki je bila v priporu oproščena obtožbe ali ne, oziroma ali je bil zoper njo postopek ustavljen.

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode. Vendar pa, če je zaradi odvzema prostosti tožniku nastala tudi druga premoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova fizičnih bolečin, nevšečnosti ter strahu v zvezi zdravljenjem, pa lahko zahteva tudi to odškodnino.

Zaslišanje izvedenca v primeru, ko mu je sodišče naložilo, da izdela pisno izvedensko mnenje, je nujno samo, ko ima stranka za izvedenca vprašanja, na katere izvedenec ni pisno odgovoril. Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se v celoti, pritožbi zoper sodbo pa delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 1.500,00 EUR nadomesti z zneskom 10.000,00 EUR ter izrek sklepa o stroških tako, da se znesek 7.190,24 EUR nadomesti z zneskom 6.915,52 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 28,29 EUR odmerjenih pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni, po poteku tega roka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku petnajstih dni tožniku plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je od 29. 2. 2012 dalje (I. točka izreka sodbe), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova premoženjske škode plačati znesek 577.009,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 1988 dalje ter znesek 332.334,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (II. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom o stroških je prvo sodišče tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 7.190,24 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik pravočasno izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Strinja se z zaključki sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za povzročeno nematerialno škodo, ne strinja pa se z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča o tem, kakšna naj bi bila v obravnavani zadevi t.i. primerna višina odškodnine. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh pravno relevantnih okoliščin, na katerih je tožnik gradil postavljeni zahtevek, temveč se je pri svoji odločitvi selektivno oprlo zgolj na nekatera dejstva. Ta dejstva v delu, ki govorijo o nematerialni škodi niso sporna, vseeno pa ne predstavljajo celotnega konkretnega dejanskega stanja, kar je pri presoji primerne višine odškodnine botrovalo tudi napačni uporabi materialnega prava. Naslovno sodišče je tožniku praktično odreklo odločitev o celotnem zahtevku oziroma je ta zahtevek nerazumljivo skrčilo zgolj na posamezna dejstva, čeprav bi moralo pri tem, vsaj v okviru presoje nedopustnih oziroma celo protipravnih ravnanj tožene stranke, upoštevati tudi druge navedbe tožnika, ki niti niso bile prerekane. Pritožnik se strinja z ugotovitvijo prvega sodišča, da je bil pripor, ki je bil uveden zoper njega, nedopusten in da je tožnik v tej posledici upravičen do pravične denarne odškodnine, vendar pri tem opozarja, da protipraven pripor oziroma nedopusten odvzem tožnikove prostosti nikakor ni edino dejstvo, ki ga je navedel v okviru zatrjevane protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je v svojih vlogah obširno pojasnil, da je bilo protipravno celotno postopanje kazenskopravnih organih tožene stranke v razmerju do tožnika, vključno s kazenskim postopkom, ki je sledil ekstradikcijskemu priporu, zato nikakor ni dopustno, da je prvo sodišče izmed vseh navedb izluščilo zgolj eno dejstvo, do ostalih pa se bodisi ni opredelilo, bodisi je obrazložitev v tem delu kontradiktorna. V izogib ponavljanju se tožnik pri opredelitvi protipravnih ravnanj tožene stranke oziroma njenih organov v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe, vseeno pa na tem mestu poudarja, da je bilo v predkazenskem in kazenskem postopku, ki se je vodil zoper tožnika, storjenih več nepravilnosti, s katerimi je tožena stranka nedopustno posegla v njegove ustavno zagotovljene pravice in ki posledično opravičujejo predmetni odškodninski zahtevek. Ekstradicijski pripor je bil uveden na podlagi mednarodne tiralice takratnega Zveznega sekretariata za pravosodje in upravo SFRJ, v kateri je bilo zapisano, da je tožnik utemeljeno osumljen kaznivega dejanja ropa, čeprav je bilo jasno, da to kaznivo dejanje ni bilo del obtožnice. Dne 27. 3. 1989 je namreč takratno Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani vložilo obtožnico, v kateri so tožniku očitali kaznivo dejanja grabeža po členu 142/II KZ in kaznivo dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po členu 133/II KZ. Takšna nenadna tožilska prekvalifikacija dejanja v tiralici v primerjavi z dejanjem, ki je bilo zapisano v obtožnici, postane razumljiva ob vedenju, da po mednarodnih pogodbah, sklenjenih med ZR Nemčijo, Švico in SFRJ, kaznivo dejanja grabeža ni omogočalo izročitve osumljenca, saj druge države, razen SFRJ, tega dejanja niso štele kot kaznivega. Organi tožene stranke so si torej v želji zagotoviti protipraven odvzem tožnikove prostosti preprosto izmislili kaznivo dejanje in s tem nemške organe zavedli v izvršitev protipravne tiralice. Pripor, ki je bil uveden zoper tožnika ne predstavlja v odškodninskem smislu protipravnega ravnanja zgolj zato, ker naknadno ni prišlo do obsodilne sodbe, temveč tudi ali predvsem zato, ker bi bil uvedeni pripor protipraven tudi v primeru, če bi bil tožnik naknadno dejansko obsojen. Pripor namreč ni bil odpravljen zaradi ugotovljene nedolžnosti ali zaradi naknadno odpadlega pripornega razloga, temveč zato, ker zanj sploh nikoli ni bilo pravne podlage, saj je temeljil na kaznivem dejanju organov tožene stranke (falsificiranju pripornega razloga). Opisano ravnanje predstavlja samostojno protipravno dejanje organov tožene stranke, ki dodaja nov moment sami prepovedani posledici (protipraven odvzem prostosti). Teh dejstev naslovno sodišče sploh ni prisojalo, čeprav jim tožena stranka ni oporekala, kar pomeni, da je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva do te mere, da posega v pravico stranke do pravnega sredstva. Poudariti je, da tudi falsificiranje razlogov za dosego ekstradicijskega pripora za tožnika ni edino protipravno dejanje tožene stranke. Tožena stranka oziroma njeni organi so tožnika med sodno obravnavo dne 26. 2. 1992 vklenili in nasilno odvedli iz sodišča, o čemer so obširno pisali številni mediji. Za takšno ravnanje ni bilo nikakršne pravne podlage, še najmanj v ZKP, saj namreč ni mogoče šteti, da se osumljenec izogiba organom pregona v času, ko se udeležuje naroka na sodišču. V skladu s kazensko procesno zakonodajo je namreč prisilna privedba skrajni ukrep, ki se ga lahko organi poslužijo zgolj v taksativno in restriktivno določenih primerih, še toliko bolj pa je pri tem omejena uporaba prisilnih sredstev privedbe. Tudi ta okoliščina je pomembna z vidika protipravnosti celotnega predkazenskega in kazenskega postopka organov tožene stranke. V zvezi s protipravnostjo ravnanja organov tožene stranke je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da v nobenem trenutku trajanja predkazenskega ali kazenskega postopka zoper tožnika ni obstajala t.i. begosumna nevarnost, ki bi opravičevala odredbo o prisilni privedbi oziroma izdaji mednarodne tiralice. Nobena konkretna okoliščina namreč ni kazala, da se tožnik ne namerava udeležiti postopka, ki je bil voden zoper njega. Tožnik je že dne 3. 4. 1988 uradno prijavil bivališče v tujini na naslovu v I., prva preiskava zoper njega pa je bila uvedena šele dne 17. 10. 1988, zato je jasno, da tožnik v tujino ni odšel zato, ker bi želel pobegniti, saj v času selitve sploh še ni mogel vedeti, da bodo zoper njega sploh uvedeni postopki. Sodišče bi moralo ob upoštevanju tožbenih navedb o čudnih okoliščinah izdaje tiralice in odvzema prostosti ter glede vklepanja tožnika na sodišču presojati, ali je postopek zoper tožnika tekel skladno s takrat veljavno zakonodajo in prakso. V posledici takšnega postopanja je v izpodbijani sodbi nerazjasnjeno ostalo ključno vprašanje, to je vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke, na katerem tožnik gradi tisti del zahtevka, ki se ne nanaša na škodo zaradi protipravnega odvzema prostosti. Večinski del tožbenega zahtevka temelji na dejstvu, da je predmetni kazenski postopek omejeval tožnikovo pravico do prostega gibanja, ki je posledično pripeljala do nastanka vtoževane materialne in nematerialne škode. Prvo sodišče s tem v zvezi sicer navede, da ne sprejema navedb tožnika o tem, da je bilo tožniku ustno naložena obveznost rednega javljanja policiji v Švici, vendar je tudi glede tega zaključka poudariti, da je presplošen in ne dosega kriterijev obrazložitve. Sodišče namreč takšen sklep sprejme na podlagi navedbe, da slovenska ureditev ustne odredbe ne omogoča, in pavšalnega sklepanja o tem, kakšne naj bi bile ureditve evropskih držav glede tovrstnih omejitev gibanja. Praksa evropskih sodišč glede odredb o javljanju na policijskih postajah nikakor ni splošno znano dejstvo, kot to navaja prvo sodišče, pri čemer pa v tem delu sploh ni jasno, katera sodišča ima prvo sodišče v mislih. V kolikor gre namreč za sodišča EU je potrebno pojasniti, da Švica ni del te zveze, ter da kazensko pravne ureditve med članicami niso niti harmonizirane, še manj unificirane, zato teh ureditev zagotovo ne gre jemati kot splošno znane. Prvo sodišče bi moralo pojasniti, ali ureditev konfederacije Švice omogoča sodišču, da ustno naloži udeležencu kazenskega postopka, da se javlja na policijski postaji. Sodišče tudi ni izvedlo zaslišanja postavljene izvedenke psihiatrične stroke. Pavšalna trditev izvedenke, da mnenju nima kaj dodati, ne zadošča za oprostitev udeležbe izvedenke na naroku. V posledici navedenega bi prvo sodišče moralo ravnati skladno z določbo 248. člena ZPP, ali pa postaviti novega izvedenca, ki bi bil pripravljen odgovoriti na zastavljena vprašanja oziroma na podane pripombe. Tožnik je večkrat poudaril, da izvedenka ne more podati dokončnega mnenja le na podlagi kratkega in splošnega razgovora, temveč bi morala tožnika glede na vse okoliščine tega primera temeljito pregledati. Sodišče se ne bi smelo opreti na konkretno mnenje izvedenke oziroma ga vsaj ne bi smelo tako nekritično sprejemati, zato tožnik, v izogib ponavljanju, v celoti vztraja pri svojih pripombah na mnenje 10. 11. 2010, ki naj se s tem štejejo kot del pritožbe. Prvo sodišče tudi ni obrazložilo višine prisojene odškodnine, saj iz obrazložitve ni razviden postopek objektivizacije in individualizacije te odškodnine. Prisojena odškodnina je izrazito prenizka, saj ne upošteva vseh dejanskih in osebnih okoliščin tožnika. Tožnik opozarja še na dejstvo, da je v bistveno podobnem primeru že bilo odločeno o odškodninskih posledicah ravnanj tožene stranke v primeru R. L., ki je bil kot soobdolženec vključen v isti kazenski postopek kot tožnik in je v priporu prestal enajst mesecev. Po pravnomočnosti oprostilne sodbe v letu 1996 je zoper toženo stranko vložil primerljiv odškodninski zahtevek in mu je bila dodeljena odškodnina v višini 126.000,00 DEM.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev. Materialnopravno podlago glede temelja odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi predstavljajo določila 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP. Zaradi samega vodenja kazenskega postopka tožnik od tožene stranke ne more utemeljeno vtoževati plačila kakršnekoli odškodnine, pa čeprav se je kazenski postopek nato končal z oprostilno sodbo. Poudarja, da so bile okoliščine v zvezi s tožnikovimi podatki o bivanju v tujini že razčiščene v kazenskem postopku in ugotovitve upoštevane v odločitvah glede obstoja pripornih razlogov oziroma pogojev glede razpisane tiralice, tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi pred sodiščem druge stopnje, sodniške odločitve v zvezi s tem pa tako ne morejo biti podlaga za tožnikove trditve, da mu je bila zaradi njih povzročena škoda. Posebna ureditev glede zastaranja pravice zahtevati odškodnino velja samo glede neupravičenega odvzema prostosti, ne pa tudi glede drugih dejanj, ki jih tožnik očita toženi stranki. Zatrjevana škoda zaradi drugega domnevnega protipravnega ravnanja organov tožene stranke se ne more vezati na pravico zahtevati povrnitev le-te zaradi neupravičenega odvzema prostosti na podlagi določb ZKP. Druga zatrjevana domnevno protipravna ravnanja organov tožene stranke je treba obravnavati ločeno in šteti zastaralne roke od tedaj, ko so bila dejansko izvršena. Tožena stranka je tudi glede ravnanja organov za notranje zadeve z dne 26. 2. 1992 izrecno ugovarjala zastaranje. Sodišče je glede trditev o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki jih je tožnik konkretiziral v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2008, v zvezi z ugovorom zastaranja pravilno presodilo, da je glede vseh ostalih vtoževanih postavk premoženjske in nepremoženjske škode tožbeni zahtevek tožnika že zastaral, sej je glede vseh drugih postavk, razen glede škode zaradi neupravičenega odvzema prostosti, potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 352. člena OZ oziroma prvega odstavka 376. člena ZOR.

Zoper sklep o stroških je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Pojasnjuje, da je zoper sodbo z dne 29. 2. 2012, s katero je prvo sodišče odločalo o glavni stvari, vložil pritožbo. Glede na napačno odločitev sodišča o glavni stvari je posledično napačen tudi izpodbijani sklep, saj temelji na napačni predpostavki, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu neutemeljen. Prvo sodišče bi moralo pri obračunu stroškov upoštevati dejstvo, da je tožnik po temelju uspel. Pri izračunu stroškov postopka pa je treba upoštevati, da je bil tožnik s sklepom z dne 14. 12. 2005 oproščen plačila stroškov predmetnega postopka in sicer predujmov za stroške prič, izvedencev, ogledov, sodnih oglasov ter stroškov prevajanja listin. Omenjena oprostitev je bila tožniku odobrena zaradi njegovega šibkega finančnega stanja, katerega neposredni vzrok so bili prav dogodki, na temelju katerih tožnik v konkretnem postopku vtožuje povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode.

Pritožba zoper sklep je v celoti, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, glede temelja zahtevka je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, ki se je pri opredelitvi protipravnih ravnanj tožene stranke skliceval na svoje dosedanje navedbe ter glede pripomb na izvedeniško mnenje na vsebino pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2010 dodaja, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in sodišče zato ne more preizkusiti navedb, ki jih stranka ni navedla v pritožbi (Lojze Ude: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, stran 323 in naslednje).

Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je bil s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pr 633/88 z dne 14. 11. 1988 zoper tožnika uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja grabeža v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Dne 28. 1. 1989 je preiskovalni sodnik Temeljnega sodišča v Ljubljani zoper tožnika odredil pripor iz razloga begosumnosti z obrazložitvijo, da tožnikovo bivališče ni znano in je bila istega dne zoper tožnika odrejena tudi mednarodna tiralica. Dne 9. 9. 1989 je bil tožnik aretiran v Nemčiji in pripeljan v pripor, kjer je prebil 45 dni. Po izpustitvi iz pripora in po prihodu v Švico mu je bil dne 28. 6. 1999 ustno odrejen hišni pripor in obveznost javljanja pristojnim organom v Švici. Dne 26. 2. 1992 je tožnik prišel na glavno obravnavo na sodišče v Ljubljani, kjer so ga na podlagi mednarodne tiralice aretirali. Tiralica je bila isti dan preklicana. Kazenski postopek v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem se je končal s pravnomočno oprostilno sodbo v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. K 58/1969 z dne 3. 7. 1996. Tožniku je zaradi celotnega predkazenskega in kazenskega postopka ter dejanj, ki so ga spremljale nastala materialna škoda in sicer: - zaradi izgube posla in propada podjetja S. v višini 146.052,41 EUR; - zaradi zaplembe premoženja v višini 146.052,41 EUR; - zaradi onemogočanja razpolaganja in upravljanja z lastnimi nepremičninami v višini 264.040,02 EUR; - ter zaradi stroškov zdravljenja v tujini v višini 20.864,63 EUR. V času trajanja kazenskega postopka, mu je nastala tudi nematerialna škoda zato je iz naslova prestanega strahu zahteval odškodnino v višini 41.729,26 EUR, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v višini 146.052,41 EUR, iz naslova razžalitve dobrega imena in časti odškodnino v višini 41.729,60 EUR ter zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in omejitve gibanja, zaradi česar mu je bila okrnjena njegova svoboda in bil storjen grob poseg v njegovo osebno integriteto, odškodnino v višini 41.729,26 EUR.

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga tožnikovega tožbenega zahtevka oziroma odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora v določilu 542. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP. Gre za posebej urejen primer odškodninske odgovornosti države za škodo, ki je bila povzročena z neutemeljenim priporom. Po določbi prvega odstavka 542. člena ZKP ima tisti, ki je bil v priporu, ni pa bil zoper njega uveden kazenski postopek, ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali pa je bila obtožba zavrnjena, pravico do povrnitve škode. Pravilno je tudi nadaljnje izhodišče prvega sodišča, da je odgovornost države v tem primeru objektivna in protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka za odgovornost države. Pravica do povračila škode zaradi neutemeljeno odvzete prostosti namreč ni odvisna od tega, ali je bil pripor odrejen zakonito ali nezakonito, temveč je za pravilno oceno utemeljenosti takšnega zahtevka odločilen le izid kazenskega postopka, to je ali je bila oseba, ki je bila v priporu oproščena obtožbe ali ne, oziroma ali je bil zoper njo postopek ustavljen. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja, to je, da je bil tožnik v priporu 45 dni in da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo. Tudi, če bi prvo sodišče ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke pri odreditvi pripora in izdaji mednarodne tiralice, se v konkretnem primeru tožnikov pravni položaj v ničemer ne bi spremenil, saj, kot je bilo že navedeno, za takšne primere tožena stranka odgovarja objektivno. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da ima načeloma priprti pravico do povrnitve škode takoj, ko mu je škoda nastala, ne glede na izid postopka, vendar je v konkretnem primeru prvo sodišče, kot je bilo že navedeno, presojalo odgovornost države po 1. točki 542. člena ZKP, kar pomeni, da tožniku protipravnosti države ni bilo potrebno dokazovati, kar je posledično njegov pravni položaj olajšalo.

Ker v ZKP ni določb o nepremoženjski škodi zaradi neutemeljeno odvzete prostosti in odškodnini zanjo, se v sodni praksi o teh vprašanjih presoja po kriterijih 179. čl. OZ oz. v konkretnem primeru 200. čl. ZOR. Na odmero odškodnine vpliva trajanje pripora, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, narava kaznivih dejanj za katerega je bil oškodovanec obtožen ter medijska odmevnost zadeve. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik ves čas pripora doživljal hud strah, nemoč in negotovost ter izgubo kontrole nad lastnim življenjem, bal se je tudi smrti, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča tem okoliščinam prvo sodišče dalo premajhno težo. Prav tako je pomembna okoliščina, ki vpliva na višino odškodnine tudi močna medijska odmevnost zadeve ter dejstvo, da je tožnik pripor prestajal v tujini. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato pravična odškodnina iz tega naslova, odškodnina v višini 10.000,00 EUR, kar ustreza približno višini deset povprečnih neto plač v Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako odmerjena odškodnina je induvidualizirana, ker odraža vse posebnosti tožnikovega primera, hkrati pa je v pravilnem razmerju tudi z odškodninami, ki se v podobnih primerih priznavajo (primerjaj denarne odškodnine v primerljivih zadevah II Ips 382/95, II Ips 106/99, II Ips 552/96, II Ips 722/93, II Ips 76/93). Zadeva na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi, kjer je soobdolženi R. L. prejel odškodnino v višini 126.000,00 DEM, z navedeno zadevo ni primerljiva, saj je R. L. v priporu prestal enajst mesecev.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo še na stališče sodne prakse, po katerem pomenijo duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode. Vendar pa, če je zaradi odvzema prostosti tožniku nastala tudi druga premoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in iz naslova fizičnih bolečin, nevšečnosti ter strahu v zvezi zdravljenjem, pa lahko zahteva tudi to odškodnino. Vendar v obravnavani zadevi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pripor pri tožniku ni pustil trajnih posledic, zato tožnik do odškodnine za dodatno škodo ni upravičen. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika, medicinske dokumentacije, mnenja izvedenca medicinske stroke dr. R. ter mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ocenilo, da ni vzročne zveze med zatrjevanimi boleznimi tožnika in ravnanjem organov tožene stranke in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na utemeljeno in argumentirano obrazložitev sodišča prve stopnje, ki ga pritožbena pavšalna izvajanja ne omajajo.

Na podlagi prvega odstavka 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec, da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, ali pa naj ga poda tudi pisno pred obravnavo. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istim ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Čeprav je pravilno ustno zaslišanje izvedenca, v praksi prevladuje pisna izdelava izvedeniškega mnenja. Sodna praksa pa je tudi enotna v stališču, da je zaslišanje izvedenca v primeru, ko mu je sodišče naložilo, da izdela pisno izvedensko mnenje, nujno samo, ko ima stranka za izvedenca vprašanja, na katere izvedenec ni pisno odgovoril. Ker je v konkretnem primeru izvedenka dr. M. K. v dopolnitvi izvedeniškega mnenja prepričljivo in jasno odgovorila na zastavljena vprašanja tožnika, bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Tožnik kršitve dokaznega postopka na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni uveljavljal in ker v pritožbi ne zatrjuje, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat, pritožbeno sodišče izvajanj v smeri te kršitve ne more upoštevati.

Poleg neutemeljenega pripora v trajanju 45 dni je tožnik zatrjeval, da mu je bila svoboda za obdobje treh let in treh mesecev omejena z odreditvijo hišnega pripora in z obveznostjo javljanja pristojnim organom. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik s stopnjo prepričljivosti tega dejstva ni dokazal. Prvo sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedbi tožnika, saj iz njegove izpovedbe izhaja, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, da v zatrjevanem obdobju ni bil ves čas v kraju bivanja v L., saj je izpovedal, da „so se pri njem pojavili civilni agentje zveznega pravosodja, da je z njimi odletel v Caracas, da je od njih pridobil ponarejene dokumente na drugo ime, ki jih nikoli ni uporabljal, ker ni hotel storiti kaznivega dejanja“. Tudi če se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da švicarska zakonodaja dopušča možnost ustne odreditve hišnega pripora, pa bi, kljub temu, morala obstajati dokumentacija na podlagi katere je bil tožniku ustno odrejen hišni pripor za zatrjevano obdobje. Navedene dokumentacije tožnik ni predložil, prav tako pa tudi ni predlagal, da sodišče opravi uradne poizvedbe na pristojne organe v Švici. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da je glede tega zatrjevanega dejstva že sama trditvena podlaga tožnika nasprotujoča. V pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2003 tožnik navaja, da bi se moral na podlagi ustnega ukaza švicarske policije javljati policiji v L. ves čas nekaj let trajajočega ekstradicijskega postopka, medtem ko iz tožbene trditvene podlage izhaja, da naj bi mu preiskovalni sodnikTemeljnega sodišča v L. v Švici dne 28. 6. 1990 odredil hišni pripor in obveznost javljanja pristojnim organom, v vlogi v vlogi z dne 5. 10. 2008 pa navaja, da se je moral tedensko javljati švicarski policiji v L., preko njih pa federalni policiji v B. ter da je bilo tožniku dano ustno navodilo s strani višjega sodnika v K., ZRN, gospoda Z., kot tudi s strani sodnika pri Okrožnem sodišču v Kantonu T., v L., Švica. Zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da so mu švicarski organi rekli, da ga ne bodo izročili, vendar da ne sme iz Švice, lahko je le v L. ter da se je moral dnevno javljati ter da je to trajalo približno pol leta. Pritožbeno sodišče tako sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da mu je bila svoboda v Švici omejena za obdobje treh let in treh mesecev. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita in popolna, pa tudi logična in življenjsko sprejemljiva. Z grajo dokazne ocene tožnik ne more uspeti.

Tožnik v pritožbi poudarja, da je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala ne le v v zvezi s priporom, temveč tudi v zvezi s kazenskim in predkazenskim postopkom, ki se je zanj končal z oprostilno sodbo.

Dejstvo, da je bil nekdo v predkazenskem oz. v kazenskem postopku oproščen obtožbe, ne pomeni, da so bila dejanja tistih, ki so vodili postopek že zgolj zato nepravilna in nezakonita. Namen kazenskega postopka je, da se ugotovi, ali je oseba, zoper katero se postopek začne, storila očitano kaznivo dejanje in ali je zanj odgovorna, zato sam tek predkazenskega oz. kazenskega postopka oziroma delovanje organov oblasti v okviru teh postopkov ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi v njem obtoženo osebo opravičevalo do povrnitve škode. Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka ni pravno priznana škoda po 542. členu ZKP. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je tožnik duševno trpel tudi zaradi uvedbe in samega poteka kazenskega postopka, vendar pa ti dve okoliščini nista pravno odločilni.

Pritožbena zatrjevanja, da je bila odreditev pripora in kasnejša izdaja mednarodne tiralice nepotrebna in neutemeljena, zato na temelj prisojene odškodnine ne vpliva, saj je država, kot je bilo to že navedeno, za to vrsto škodnega dogodka objektivno odgovorna, drugače pa je z zahtevkom, ki ga tožnik veže na protipravno voden kazenski postopek, kjer navaja, da je bil zaslišan v stanovanju, da je bila opravljena hišna preiskava, da je bil izsiljevan tako doma kot v Švici. V tem delu pa se odgovornost države ugotavlja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Za utemeljenost zahtevka po 26. členu Ustave RS je torej treba dognati, ali gre za protipravno ravnanje in ali obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo. Tega dela tožbenega zahtevka tožnik ne konkretizira in ne pove v čem naj bi bilo naklepno oziroma malomarno ravnanje delavcev organov tožene stranke, zaradi česar v tem delu tožbeni zahtevek ni sklepčen. Tožnik konkretno izpostavi le dogodek z dne 26. 2. 1992, kjer navaja, da so ga tega dne nasilno aretirali in odpeljali v prostore UNZ, pri tem pa sam izpove, da so ga organi za notranje zadeve dne 26. 2. 1992 aretirali na podlagi mednarodne tiralice ter ga odpeljali na pijačo na Prešernovo. Trditev pritožbe, da so tožnika pri tem vklenili, je pritožbena novota v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, ki bi bila dopustna le pod pogojem, da bi tožnik izkazal, da te trditve brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, in ker tožnik tega v pritožbi ni izkazal, pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe ni moglo presojati.

Pritožbeno sodišče pa tudi sicer pritrjuje obširnim in pravno pravilnim razlogom prvostopnega sodišča glede zastaranja pravice zahtevati odškodnino, ko gre za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS ter glede nepodane vzročne zveze med zatrjevanimi dogodki (izven neutemeljenega pripora) in nastalimi posledicami .

Na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo in odškodnino zvišalo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Glede na priloženi stroškovnik in upoštevajoč potrebne pravdne stroške znašajo pravdni stroški tožeče stranke 9.468,00 EUR, potrebni pravdni stroški tožene stranke, kateri višini tožnik ni oporekal, pa 7.190,24 EUR. Kot dodano merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov drugi odstavek 154. člena ZPP predpisuje „upoštevanje v vseh okoliščinah primera.“ V konkretni pravdi je tožnik po temelju uspel le glede zahtevka glede odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora, zaradi katerega pa glede temelja posebni stroški niso nastali, zato je sodišče odmerilo stroške upoštevajoč kriterij doseženega uspeha v pravdi. Tožnikov uspeh po višini je 1,65 % zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 156,23 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa je glede na uspeh v višini 98,35% upravičena do povrnitve stroškov v višini 6.915,52 EUR. Po pobotanju je torej tožnik dolžan toženi stranki povrniti 6.915,52 EUR pravdnih stroškov. Res je bil tožnik oproščen plačila stroškov pravdnega postopka in sicer predujmov za stroške prič, izvedencev, ogledov, sodnih taks ter stroškov prevajanja listin, vendar pa je oproščena stranka, ki je izgubila pravdo, obsojena, da mora povrniti stroške nasprotni stranki, saj je bila oproščena le tistih stroškov, ki bi jih morala predhodno sama nositi, ne pa tistih, ki jih mora glede na izid pravde plačati svojemu nasprotniku.

Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o pritožbenih stroških upoštevalo drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. V pritožbi je bil sporen znesek 909.343,55 EUR, tožnik pa je uspel z zneskom 8.500,00 EUR. Pritožnikovi stroški znašajo 2.500 odvetniških točk, 2% materialnih stroški, 20 % DDV, skupaj 1.396,78 EUR. Glede na pritožbeni uspeh 0,93% je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 28,29 EUR, in sicer v roku petnajstih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za izpolnitev.