Jedro

Opredelitev zemljišča kot stavbnega (za zazidavo) v planih stanovanjske in komunalne graditve v času podržavljenja v smislu odločbe US št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 se lahko dokazuje z regulacijskimi plani kot prostorskimi akti, izdanimi na podlagi Građevinskega zakona (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 133/31), če v tistem času država še ni imela novih predpisov.

Izrek

Zadevi pod opr. št. U.. in U .. se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se nova zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. U . Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. ..z dne 23. 11. 2004 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (1) ugodila pritožbi drugotožeče stranke ter odpravila delno odločbo Upravne enote A, št. z dne 10. 7. 2003, s katero je le-ta prvotožeči stranki priznala odškodnino v višini 268.268,30 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za del podržavljene parcele št. .. k.o. S v izmeri 10.013 m2 ter plačilo odškodnine naložila drugotožeči stranki, ter sama odločila (2) da je prvotožeča stranka za to zemljišče upravičena do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 75.332,54 DEM in da se v preostalem zahtevek za odškodnino prvotožeče stranke zavrne. Tožena stranka v razlogih navaja, da je po njenem mnenju prvostopni organ nepravilno zaključil, da so podržavljena zemljišča po pravnem statusu stavbna ter nepravilno zanje priznal odškodnino na podlagi njihovega vrednotenja kot komunalno opremljenih nezazidanih stavbnih zemljišč. Kot podlago za svoj zaključek je prvostopni organ navajal "situacijski načrt iz leta 1937", iz katerega naj bi izhajalo, da je bilo predmetno zemljišče znotraj mestnih meja ter v območju, ki je po letu 1958 deloma spadalo v ožji mestni okoliš. Vendar pa se po odločbi Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 kot stavbna opredeljujejo zemljišča, če niso kot taka bila podržavljena ali če niso bila podržavljena na podlagi predpisa, ki bi jim namembnost spremenil v stavbna, le če so bila že v času podržavljenja določena za gradnjo v planih stanovanjske in komunalne izgradnje. Predmetna zemljišča pa so bila podržavljena kot kmetijska po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, prav tako pa tedaj tudi niso bila določena za gradnjo v urbanističnih načrtih, saj urbanističnih načrtov tedaj še ni bilo, kot je ugotavljal sam prvostopni organ. Zato je ta zemljišča treba vrednotiti kot kmetijska in sicer 6.013 m2 kot njivo 1 in 4.000 m2 kot igrišče oziroma v smislu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) kot "izboljšano komunalno opremljeno stavbno zemljišče".

Prvotožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe zakon ni bil pravilno uporabljen. V tožbi navaja, da ji je bila podržavljena parcela št. 163/2 njiva 1 v izmeri 16.530 m2 in igrišče v izmeri 4.000 m2, ki se je nahajala v območju mesta B in ki jo je kupila za izgradnjo oratorija; gradnjo je tudi začela pred začetkom 2. svetovne vojne, zgradila igrišče v izmeri 4.000 m2 in stavbo, ki pa je bila kasneje porušena, saj zemljiško-katastrski podatki parcele v času podržavljenja zgradbe na parceli ne izkazujejo. Tožeča stranka je med ostalimi prilogami v denacionalizacijskem postopku predložila tudi kopijo uradnega mestnega načrta, s katerim dokazuje, da je predmetna parcela v celoti ležala na območju mesta B. Ureditev mest - torej tudi določanje zazidljivosti mestnega zemljišča - se je v času ob podržavljenju urejala po pravilih Gradbenega zakona iz leta 1931, ki so se po Zakonu o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46) uporablja kot pravna pravila. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je prvostopni organ odškodnino pravilno priznal kot za podržavljeno stavbno zemljišče, saj meni, da je s predloženimi dokazili izkazala, da gre za mestno zemljišče, za kakršno se tudi po odločbi Ustavnega sodišča odškodnina odmerja v skladu z Navodilom. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo, ki je priznala odškodnino za predmetno zemljišče pretežno le kot za kmetijsko zemljišče, kot nezakonito odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Drugotožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila površino podržavljene parcele, za katero je priznala odškodnino po Navodilu kot za igrišče. Iz pripravljalne vloge prvotožeče stranke z dne 7. 12. 1998, ki jo je le-ta posredovala prvostopnemu organu, namreč izhaja, da del podržavljene parcele v izmeri 4.000 m2, ki je ob podržavljenju predstavljal igrišče, danes obsega med drugim parcelo št. 2800, za to parcelo pa prvostopna odločba izrecno navaja, da bo o njej odločeno v nadaljevanju postopka z drugo odločbo. S prvostopno odločbo je tako bilo odločeno le o denacionalizaciji dela igrišča v površini 2.463 m2 in ne o celotni površini igrišča. Del podržavljenega igrišča, ki se danes nahaja v parceli št. 2800, še ni bil predmet ugotovitvenega postopka pred prvostopnim organom, ne predmet njegovega poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve in ne njegove odločbe ter bi tožena stranka o odškodnini za to zemljišče z izpodbijano odločbo ne mogla odločiti. Tožeča stranka glede na to meni, da je zavezana za plačilo odškodnine le za 2.436 m2 igrišča, preostalo površino do skupne površine 10.013 m2, za katero je prvostopni organ priznal odškodnino, to je 7.577 m2 pa je treba vrednotiti kot kmetijsko zemljišče, in sicer po vrsti rabe kot njivo 1. Glede na to je izpodbijana odločba, ki je odločila drugače, nezakonita ter drugotožeča stranka sodišču predlaga, naj jo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na tožbo drugotožeče stranke pa tožena stranka ni odgovorila.

Prvotožeča stranka v odgovoru na tožbo drugotožeče stranke navaja, da je v denacionalizacijskem postopku predložila kopijo uradnega mestnega načrta, s katero je dokazala, da gre za mestno zemljišče, za katero se tudi po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-42/93 odškodnina odmerja po Navodilu. Drugotožeča stranka na tožbo prvotožeče stranke ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem postopku.

K točki 1 izreka: Odločitev temelji na 41. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), po katerem sodišče lahko s sklepom več pri njem odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, kajti v obravnavani zadevi tožeči stranki izpodbijata isti akt tožene stranke.

K točki 2 izreka: Tožbi sta utemeljeni.

Po presoji sodišča ima prvotožeča stranka prav, da je z dokazili, ki jih je predložila v denacionalizacijskem postopku, v skladu z razlogovanjem Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 mogoče izkazovati, da so bila zemljišča v času podržavljenja po pravnem statusu stavbna zemljišča. Prvotožeča stranka je v postopku predložila situacijski načrt Mestnega gradbenega urada B z dne 12. 8. 1937 in kopijo Uradnega mestnega načrta B za parcelo št. v k.o. S, prav tako z dne 12. 8. 1937, skupaj z dokumentom Mestnega poglavarstva B št. 12078/2749/1937 z dne 13. 8. 1937. Navedeni listini tudi po oceni sodišča (ki se tako strinja s prvostopnim organom) izkazujeta, da je sporna parcela, ki je predmet denacionalizacije, v času podržavljenja predstavljala del gradbeno reguliranega območja mesta B in ju je v smislu pravil Gradževinskega zakona (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 133/31), ki so se uporabljala v času podržavljenja sporne parcele (l. 1946) in ki so predvidevala urejanje prostora z regulacijskimi plani kot prostorskimi akti, po mnenju sodišča mogoče razlagati kot dokumenta, ki sta določala zazidljivost mestnega zemljišča in sta torej sporno zemljišče pravno opredeljevala kot stavbno. Navedena dokumenta ob taki oceni tudi ustrezata opredelitvi zemljišča kot stavbnega (za zazidavo) v planih stanovanjske in komunalne graditve v smislu cit. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994. Glede na to je po presoji sodišča nepravilna dokazna ocena tožene stranke glede pravnega statusa parcele, ki je predmet denacionalizacije, nepravilna pa je tudi njena odločitev (določitev odškodnine za zemljišče po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, Ur. list RS, št. 16/92, 21/92), ki na tej oceni temelji.

Tudi utemeljeno pa v tožbi ugovarja drugotožeča stranka, da bi tožena stranka ne mogla odškodnine za igrišče po Navodilu (Ur. list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US, 26/2000) določiti za celotno podržavljeno površino igrišča v izmeri 4000 m2, ki je predstavljalo del podržavljene parcele 163/2 v celotni površini 20.530 m2 (v preostalem delu po vrsti rabe njiva 1), glede na to, da je prvostopni organ, katerega odločitev je tožena stranka po odpravi njegove odločbe nadomestila s svojo odločbo, odločil le o denacionalizaciji dela podržavljene parcele, med drugim ne o delu podržavljenega igrišča, ki po sedanjem zemljiško katastrskem stanju predstavlja parcelno št. 2800. Ob tem ko se namreč drugotožeča stranka sklicuje na prvostopno odločbo, ki v obrazložitvi izrecno navaja, da odločba ne zajema denacionalizacije parcelne št. 2800, ter na pripravljalno vlogo prvotožeče stranke z dne 7. 12. 1998 in priloženi prikaz, iz katerega izhaja, da podržavljeno igrišče po sedanjem zemljiško katastrskem stanju predstavlja med drugim parcelo 2800, in so po ugotovitvi sodišča njegove trditve glede na spisno dokumentacijo točne, bi to pomenilo, da tožena stranka o denacionalizaciji celotnega igrišča ne bi mogla odločiti. Vendar pa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da odškodnino priznava med drugim tudi za (vseh) 4000 m2 igrišča (in za 6013 m2 preostale podržavljene parcele), pri čemer pa v obrazložitvi svoje odločitve v tem delu ne pojasni ter ne navede razlogov, zakaj ob odločitvi o denacionalizaciji le dela podržavljene parcele 163/2 njena odločitev obsega celotno površino podržavljenega igrišča. Ker mora obrazložitev po 2. odstavku 209. člena ZUP/86 obsegati razloge za odločitev, da je mogoč tudi preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe, je tožena stranka s tem ko odločbe ni obrazložila tako, kot to zahtevajo pravila procesnega zakona, bistveno kršila pravila postopka, kar je moglo vplivati na pravilnost odločitve v zadevi, zato je iz tega razloga njena odločba nezakonita.

Ker pred odločitvijo v zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ker je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ter ker so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbama ugodilo in zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.