Jedro

Sodišče je kršilo strankino pravico do izjave, ko je samo ugotavljalo sicer nesporna dejstva in na podlagi takšnih ugotovitev zaključilo o prepozno zahtevanem sodnem varstvu posesti, za kar je stranka izvedela šele ob sprejemu končne odločbe.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko ..., ... na strani ena sklepa in točko ... na strani ... sklepa, v kolikor se ta nanaša na motilno dejanje z dne 14. 11. 2009 ter v točki ... izreka razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev pod točko ..., ... in točko ... na strani dva sklepa, v kolikor se ta nanaša na motilno dejanje z dne 23. 4. 2010, zavrne in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 10. 2010 zavrglo tožbeni zahtevek (prav tožbo), s katerim je tožeča stranka pod točko ..., ... na strani ena sklepa in točko ... na strani dva sklepa zahtevala posestno varstvo skrajnega zahodnega dela zemljišča parc. št. ... k. o. G. pred motilnim dejanje, ki bi ga naj toženec storil 14. 11. 2009 in pod točko ..., … na strani dva sklepa in ... zahtevala posestno varstvo na isti nepremičnini pred motilnim dejanjem toženca, ki bi ga naj ta izvršil 23. 4. 2010 (v točki ... izreka očitno pomotno zapisano 23. 4. 201).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajala, da je tožeča stranka tožbo vložila v časovnih okvirih, kot jih določa 32. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da je odločitev oprlo na izpovedbo tožnika. Nerazumljivo je navajanje sodišča prve stopnje v razlogih, da je tožeča stranka v navedbah izpostavila, da je do motenja prišlo 14. 11. 2009, tožnik pa je zanj izvedel v popoldanskem času istega dne, tožba pa je vložena 14. 12. 2009. Tožnik ne razume, ali je sodišče tožbo zavrglo zato, ker je štelo, da je tožnik za motenje izvedel oktobra 2009 in ne tako, kot to trdi v tožbi ali zato, ker navaja, da je bila tožba vložena 14. 12. 2009. Če je štelo, da je tožba prepozna zato, ker je tožnik za motenje izvedel oktobra 2009, je odločitev procesno in materialnopravno napačna. Tožnikovih tožbenih trditev, da je za motenje izvedel 14. 11. 2009 v popoldanskem času, glede razširjenega zahtevka pa, da je za postavitev gradbiščne ograje na posestno mejo izvedel 23. 4. 2010, tožena stranka v odgovoru na tožbo ni prerekala oziroma ni zatrjevala, da je tožba vložena prepozno. Pravočasnost tožbe je tožena stranka oporekala šele na zadnjem naroku na kraju samem dne 20. 10. 2010. Tožeča stranka je na tem naroku napravila napako, ker je zmotno navajala, da je bilo motenje v oktobru. Če je sodišče to izpovedbo tožnika štelo za pomembno, bi moralo ob pravilni uporabi 285. člena ZPP preveriti izpovedbo tožnika, saj je ta nasprotovala dotedanjim navedbam tožnika. Tožeča stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da se bo sodišče pri presoji pravočasnosti tožbe oprlo izključno na izpovedbo tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo spoštovati odločitev Ustavnega sodišča RS, Up 954/05 v zvezi z razlago člena 285 ZPP ter razjasniti navedeno neskladje. Tožeča stranka je za potrebe te pritožbe pridobila nova dokazila, to je izpis dogodka – poročila, ki ga je izdala Policijska postaja Šentjur v zvezi z dne 14. 11. 2009 s strani tožnika prijavljenim dejanjem in kopijo uradnega zaznamka gradbenega inšpektorja z dne 22. 4. 2010, da je bil dne 20. 4. 2010 prijavljen začetek gradnje toženca. Ta dokazila prilaga tudi pritožbi.

Tožena stranka je na pritožbene trditve odgovorila, da so te neutemeljene in prepozne, saj sta bila oba dokumenta, na katera se v pritožbi sklicuje, poznana tožniku že ob vložitvi tožbe in ob obravnavi 20. 10.2010. Zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih (še zlasti) v sedmem odstavku na strani štiri izpodbijanega sklepa jasno zapisalo, da je tožbo v zvezi z motilnim dejanjem z dne 14. 11. 2009 zavrglo kot prepozno zato, ker je ugotovilo, da je tožnik za to motilno dejanje izvedel meseca oktobra 2009, tožbo pa je vložil meseca decembra 2009, kar je po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, kot ga določa 32. člen SPZ. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o nerazumljivosti razlogov oziroma podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilno je materialnopravno razlogovanje sodišče prve stopnje o prekluzivnosti rokov iz določbe 32. člena SPZ, v katerih lahko tožnik uveljavlja varstvo pred motenjem posesti in dolžnost sodišča, da ugotovi vloženost tožbe v časovnih okvirih te določbe po uradni dolžnosti (na podlagi določbe člena 180/III ZPP). Vendar pa je pri presojanju pravočasnosti uveljavljanega posestnega varstva sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz trditev strank in ki jih sodišče ugotavlja po pravilih, kot te določa ZPP v členih od 212 do 215. Tako v zvezi s pravnopomembnimi trditvami ene stranke, ki jih druga stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, ZPP v členu 214 določa, da se te štejejo za priznane, zato pa jih ni treba dokazovati, oziroma ugotavljati z izvajanjem dokazov. Kot je ugotovilo v razlogih izpodbijane odločbe že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v zvezi z motilnim ravnanjem z dne 14. 11. 2009 že v tožbi zatrjevala, da je toženec tega izvršil 14. 11. 2009, tožeča stranka pa je zanj izvedela še istega dne popoldan. Toženčev odgovor na tožbo in druge listine v spisu potrjujejo pritožnikove trditve, da tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti do konca zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 20. 10. 2010 teh trditev ni zanikala oziroma jim ni oporekala, na zadnjem naroku dne 20. 10. 2010, pa je za tem, ko je sodišče že izvedlo vse dokaze le navajala, da po izvedbi dokazov vztraja, da je bila tožba vložena prepozno. Zato pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je v končni odločbi, na podlagi izpovedbe tožnika (torej dokazne ocene dokaza z zaslišanjem tožnika, ki ga je sodišče izvedlo na zadnjem naroku za glavno obravnavo) ugotavljalo in ugotovilo, da je navedeno motilno dejanje bilo storjeno že meseca oktobra 2009, tožnik pa je zanj izvedel še isti dan ter na takšne ugotovitve oprlo tudi zaključek o prepozno zahtevanem sodnem posestnem varstvu (zaradi česar je takšen zahtevek tožnika tudi zavrglo), na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo sicer nesporna dejstva. S tem je kršilo tožnikovo pravico do izjave, saj je šele iz končne odločbe sodišča prve stopnje izvedel, da je sodišče sicer neprerekana dejstva štelo za sporna in kar bi zahtevalo njihovo dokazovanje, na slednje pa bi ga moralo sodišče prve stopnje glede na določbo člena 285 ZPP v okviru materialnoprocesnega vodstva opozoriti. O takšni kršitvi pravice do izjave kot eni od pravic, izhajajočih iz ustavne pravice do enakega varstva (člen 22 Ustave RS) se je izreklo že tudi Ustavno sodišče RS (razen v odločbi Up 954/05, na katero opozarja pritožnik v pritožbi, tudi v odločbi Up 312/03, objavljeni v Ur. l. RS, št. 87/05). Pritožbeni očitek o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje je tako utemeljen.

Niso pa utemeljeni takšni pritožbeni očitki v zvezi z motilnim ravnanjem, ki bi ga naj po tožbenih trditvah tožeče stranke tožena stranka storila 23. 4. 2010 in v zvezi s katerim je posestno varstvo tožeča stranka uveljavljala z razširitvijo tožbe dne 21. 5. 2010. Sicer skopim tožbenim trditvam tožnika v vlogi z dne 21. 5. 2010, s katerim je uveljavljal posestno varstvo v zvezi s tem motilnim dejanjem, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala časovne okoliščine tega nadaljnjega motilnega dejanja (da so po naročilu toženca najeti delavci najprej postavili gradbeno ograjo tako, da je tožena stranka v delu meje, ki meji med zemljiščema pravdnih strank, postavila dve ograji, dne 23. 4. 2010 pa je tožena (očitno prav tožeča) stranka ugotovila, da je tožena stranka ti dve ograji postavila na mesto, kjer je izvršilna poseg 13 smrek, ki so predmet prve tožbe), je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2010, s katero je odgovorila na to pripravljalno vlogo tožnika in nasprotovala razširitvi tožbe, nasprotovala s trditvami “da je ograja, na katero se sklicuje tožeča stranka, bila postavljena bistveno pred 23. 4. 2010, kot dokaz svojih trditev je predlagala med drugim tudi dokaz z zaslišanjem strank. Tožeča stranka je (v pripravljalni vlogi z dne 7. 8. 2010) takšnim trditvam tožene stranke nasprotovala s trditvami, da je tožena stranka postavila dve ograji, prvo še pred 23. 4. 2010 na posestno mejo, zaradi česar s takšno postavitvijo ni motila posesti tožnika, s postavitvijo druge nove ograje in premaknitvijo te na takoimenovano katastrsko mejo pa je motila posest tožnika, in zato varstvo tudi zahteva. Sicer pa je ugovarjala prekludiranosti navedb in dokazov tožene stranke v njeni vlogi z dne 7. 7. 2010. Dejstva v zvezi z zatrjevanim časom storitve drugega motilnega dejanja 23. 4. 2010 so tako med pravdnima strankama bila sporna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno (v skladu z določbo čl. 213 ZPP) ugotavljalo ta dejstva, na podlagi izvedenih dokazov in na podlagi izpovedbe samega tožnika, ki jo je ocenilo kot prepričljivo, pa tudi ugotovilo, da je bila ograja, v zvezi s postavitvijo katere je tožnik uveljavljal posestno varstvo z dne 21. 5. 2010 vloženo razširjeno tožbo, bila postavljena najkasneje meseca novembra 2009. Ker izpovedba stranke predstavlja dokaz, s katerim se sicer dokazujejo trditve strank, so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnika, da bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva (po členu 285 ZPP) zaradi nasprotnosti izpovedbe tožnika z njegovimi siceršnjimi trditvami moralo razjasniti ta nasprotja. V dotedanjih, zgoraj že povzetih navedbah tožnika glede navedenih časovnih okoliščin v zvezi z drugim motilnim ravnanjem, ni bilo neskladij, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 10. 2010 pa tudi ne izhaja, da bi na tem naroku tožeča stranka v zvezi s temi okoliščinami podajala kakšne navedbe. Zato pa so zmotni pritožbeni očitki o podanosti kršitve določbe člena 285 ZPP oziroma kršitve pravice do izjave tožnika v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje tako glede po tožeči stranki zatrjevanega časa storitve motilnega ravnanja kot časovnih okoliščinah, kdaj je tožnik zanj izvedel. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem zahtevanim posestnim varstvom tako za tožnika ni mogla predstavljati odločbe presenečenje, ker bi naj šele iz nje izvedel, da bi neprerekana dejstva moral šteti za sporna. Z ugotavljanjem, kdaj je bilo to drugo zatrjevano motilno ravnanje storjeno in kdaj je tožnik zanj izvedel, pa tudi ni bila kršena tožnikova pravica do izjave, saj je takšno možnost tožnik imel. Pritožbeni očitek o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma bistvene kršitve določbe 285. člena ZPP v tem delu je tako neutemeljen. Pritožbeno sklicevanje pritožnika na ugotovitve gradbenega inšpektorja in pritožbi priložen dokaz uradnega zaznamka inšpektorja glede na zgornje ugotovitve tako predstavljata v pritožbi prvič nedopustno zatrjevana nova dejstva in nov dokaz, saj bi tožeča stranka ob skrbnem pravdanju in varstvu svojih pravic že v postopku pred sodiščem prve stopnje lahko ta dejstva navedla in dokaz predložila. Sicer pa v pritožbenih trditvah tožeča stranka glede teh trditev in dokaza ni izkazala, zakaj teh pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti (člen 337/I ZPP).

Pritožbi tožeče stranke je tako pritožbeno sodišče ugodilo v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov zahtevek (prav tožbo) za varstvo posesti v zvezi z zatrjevanim motilnim dejanjem dne 14. 11. 2009 in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede te odločitve razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker sodišče prve stopnje razen dejstev v zvezi s pravočasnostjo vložene zahteve za sodno varstvo ni ugotavljalo nobenih drugih odločilnih dejstev, potrebnih za presojo tožnikovega zahtevka (ob teh pa tudi spornih dejstev v zvezi z zatrjevano dopustnostjo motilnega ravnanja in nedoločljivostjo zahtevka za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja), bi pritožbeno sodišče v primeru, da bi samo ugotavljalo vsa ta dejstva, kršilo ustavno pravico strank do pravnega sredstva (člen 25 Ustave RS).

Pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča v zvezi z zahtevanim varstvom posesti pred motilnim dejanjem, ki bi se naj potrditvah tožeče stranke zgodilo 23. 4. 2010, je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v odločitvi, ki se nanaša na to motilno ravnanje potrdilo (člen 353 ZPP). V zvezi s to odločitvijo pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP). Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (točka 5 izreka izpodbijanega sklepa) in o pritožbenih stroških je posledica delne razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje in v skladu s členom 165/IV in III ZPP.