Jedro

Zgolj za čas, ko tožnik ni delal zaradi nezakonitih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, je bil upravičen do nadomestila plače ob predpostavkah, ki so bile podane v času izdaje nezakonitih sklepov, oziroma na podlagi primerjave s povprečnimi dejanskimi zaslužki njegovih sodelavcev - voznikov. Po vrnitvi na delo pa je bil tožnik upravičen do plače po dejanskem delu oziroma glede na veljavne razporeditvene odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače iz naslova delovne uspešnosti oziroma stimulacije voznikov v bruto znesku 1,651.059,10 SIT za čas od 10.8.1998 do 7.2.2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto razlik in stroški postopka. Hkrati je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka. Ugotovilo je, da je bilo v zadevi Pd 169/96 v zvezi z zadevo Pdp 1543/96 v letu 1998 pred sodiščem že pravnomočno ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 8.2.1988 ni zakonito prenehalo in toženi stranki naloženo, da pozove tožnika nazaj na delo na delovno mesto ustrezno njegovi izobrazbi, znanju in delovni zmožnosti. V zadevi Pd 38/2003 je bilo za čas od 1.7.1991 do 10.8.1998 že pravnomočno odločeno tudi o plačilu nadomestila plače v višini, kot bi jo tožnik prejel, če bi delal, oziroma na podlagi primerjave s plačo primerljivih delavcev voznikov v tem obdobju. V zvezi s pozivom nazaj na delo na podlagi pravnomočne sodne odločbe je bilo ugotovljeno, da tožnik za delo voznika, za katero je imel v letu 1988 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni več delazmožen, zmožen pa je bil za dela v ekspeditu. Zato ga je tožena stranka s sklepom z dne 28.9.1998 začasno razporedila na delovno mesto delavca v ekspeditu, s tem, da obdrži plačo voznika. Dne 1.2.2000 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznika z osnovno plačo po III. tarifnem razredu za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije. Dne 14.12.2000 pa je tožena stranka tožniku izdala sklep o razporeditvi na delovno mesto proizvodnega delavca v II. tarifnem razredu, ki je postal dne 25.1.2001 dokončen in pravnomočen. Nekaj časa je tožniku obračunavala plačo po znižani obračunski osnovi delovnega mesta proizvodni delavec, dne 18.12.2003 pa potem tožniku poračunala in izplačala razliko do obračunske osnove plače voznika, s tem, da je tožniku s 7.2.2002 prenehalo delovno razmerje zaradi ugotovitve popolne nezmožnosti za delo. Ker tožnik v spornem obdobju ni opravljal del voznika, mu je tožena stranka utemeljeno obračunala in izplačala zgolj osnovno plačo voznika z rednimi dodatki, ne pa tudi plače iz naslova delovne uspešnosti oziroma stimulacije, ki je bila vezana izključno na dejansko opravljanje vožnje s tovornim avtomobilom.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati določbo razporeditvenega sklepa z dne 28.9.1998, da ostane tožnikova plača voznika nespremenjena. Sestavni del plače voznika je bila tudi stimulacija, ki je bila sicer res vezana na prevožene kilometre. Kolikor bi hotela ta del plače tožena stranka izključiti, bi morala to v razporeditvenem sklepu posebej navesti, vendar to ne bi bilo v skladu s predhodnimi dogovori o razporeditvi tožnika ob vrnitvi nazaj na delo. Tudi do vrnitve na delo je bilo tožniku obračunano in izplačano nadomestilo plače za delovno mesto voznika ob upoštevanju stimulacije na tem delovnem mestu, to pa izhaja tudi iz stališča v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 74/2004 z dne 23.4.2004. Podredno pa navaja, da je za njegovo slabo zdravstveno stanje, zaradi katerega ni bil zmožen za delo voznika, kriva tožena stranka, ki mu je pred tem nezakonito odpovedala delovno razmerje. Poleg tega tožnik navaja, da nezakonito niso bile upoštevane njegove navedbe, da mu je tožena stranka neutemeljeno obračunala nadomestilo plače za čas bolniškega staleža za meseca avgust in september 1998 brez upoštevanja stimulacije, namesto da bi upoštevala kot osnovo za obračun nadomestila plače izplačano nadomestilo iz prejšnjega obdobja, v katerem je bila upoštevana tudi stimulacija.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo - Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji ni določno opredelil katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče storilo. Zato s tega vidika revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ker je bilo pred sodiščem ugotovljeno, da je tožena stranka na podlagi Pravilnika o nagrajevanju voznikov tovornih vozil izplačevala posebno stimulacijo le glede na dejansko opravljeno delo voznika, to je glede na obiske strank s tovornim vozilom oziroma glede na dejansko opravljene vožnje, tožnik pa po vrnitvi na delo v letu 1998 zaradi zdravstvenih omejitev voženj ni opravljal, sodišče soglaša, da ni bil upravičen do stimulativnega dela plače, katerega izplačilo je bilo odvisno od dejansko opravljenih voženj. Tudi, če mu je tožena stranka v sklepu z dne 28.9.1998 zagotovila plačo voznika, čeprav ga je takrat začasno razporedila na delovno mesto delavca v ekspeditu, je takšno določilo sodišče pravilno razlagalo v tem smislu, da je bila tožniku zagotovljena le osnovna plača voznika z dodatki, ki niso bili vezani na neposredno opravljanje dela voznika, ne pa tudi dodatkov, ki so bili neposredno vezani na opravljanje tega dela. Do teh dodatkov bi bil, enako kot drugi vozniki, tožnik upravičen le, kolikor bi delo voznika tudi dejansko opravljal. Kolikor se tožnik sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi VIII Ips 74/2004 z dne 23.11.2004, sodišče ugotavlja, da je bilo v tej zadevi (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pdp 1657/2003-4 z dne 8.1.2004 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, št. Pd 38/2003-170 z dne 30.9.2003) odločeno o tožnikovem nadomestilu plače za čas vodenja sodnega spora o prenehanju delovnega razmerja. Zgolj za čas, ko tožnik ni delal zaradi nezakonitih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, je sodišče tožniku priznalo nadomestilo plače ob predpostavkah, ki so bile podane v času izdaje nezakonitih sklepov, oziroma na podlagi primerjave s povprečnimi dejanskimi zaslužki tožnikovih sodelavcev - voznikov. Po vrnitvi na delo pa je bil tožnik upravičen do plače po dejanskem delu oziroma glede na veljavne razporeditvene odločbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikove pritožbene navedbe, da mu je tožena stranka za mesec avgust in september 1998, ko naj bi bil v bolniškem staležu, obračunala in izplačala prenizko nadomestilo plače, štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi navedbe, da naj bi bila za tožnikovo slabo zdravstveno stanje in njegovo nezmožnost za delo voznika odgovorna tožena stranka, pomenijo navajanje novih dejstev oziroma poskus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker navajanje novih dejstev v reviziji ni dovoljeno (3. odstavek 370. člena ZPP), sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 398. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.