Jedro

Tožnica bi morala imeti že v upravnem postopku možnost navajati, da naj bi bila izjava dana pod pritiskom. Tako pa je ostalo še vedno nerešeno vprašanje, kdo je v upravnem postopku podpisal pooblastilo odvetnici. Nedvomno iz zapisnika centra za socialno delo zares izhaja, da je tožnica dala izjavo, da je pritožbo vložila njena mati, vendar pa v upravnem sporu navaja, da je bila ta izjava dana pod pritiskom. Sodišče tako ugotavlja, da ne samo, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ampak je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60340-85/2017/5 z dne 20. 10. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo A.A. zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-3694/2017-15 z dne 23. 8. 2017. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica podala zahtevo za začetek postopka usmerjanja B.B. Prvostopenjski organ, to je Zavod Republike Slovenije za šolstvo, je izdal odločbo, s katero je odločil, da se deklica usmeri v prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom in se s 1. 9. 2017 vključi v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje. Zoper odločbo je mati po pooblaščenki odvetnici C.C. vložila pritožbo. Pritožbeni organ je s strani Zavoda RS za šolstvo prejel zapisnik Centra za socialno delo, v katerem je tožnica pod kazensko in materialno odgovornostjo podala izjavo, da pritožbe ni vložila ona, ampak njena mati A.A., ki je v njenem imenu podpisala pooblastilo za odvetnico. Tožnica je izjavila, da se s prvostopenjsko odločbo strinja. Tožena stranka navaja, da lahko pritožbo zoper odločbo o usmeritvi, izdano na prvi stopnji, vložijo le starši ter starejši mladoletnik. Ob upoštevanju izjave matere, ki izhaja iz zapisnika centra za socialno delo, je tožena stranka ugotovila, da je bila pritožba vložena s strani babice A.A., ki je neupravičena oseba in je bilo potrebno zaradi tega pritožbo zavreči. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je iz pritožbe razvidno, da jo je vložila tožnica, to je mati in zakonita zastopnica B.B. Iz pritožbe je razvidno, katero stranko zastopa odvetnica, to pa ni B.B., ampak je tožnica. Če je pri toženi stranki nastal dvom o pristnosti pooblastila, bi morala postopati v skladu s 56. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se lahko stranki naloži, da predloži overjeno pooblastilo ali da pooblastilo ustno na zapisnik. Tožena stranka je kršila določbe ZUP. Sklicuje se namreč na zapisnik Centra za socialno delo, v njem pa je nezakonito pridobljena izjava tožnice. Center za socialno delo ni stranka v tem postopku, socialna delavka pa je prekoračila svoja pooblastila, ker ni pooblaščena za sprejemanje izjave na zapisnik v tem postopku. Po navedbah tožnice jo je socialna delavka poklicala, da se bo oglasila pri njej na domu zato, da bo umaknila pritožbo. Zapisnik je bil narejen na domu tožeče stranke, izjavo pa je tožnica podpisala pod velikim pritiskom, pod prisilo s strani socialne delavke. Postopanje socialne delavke je bilo nemoralno dejanje in je v nasprotju tudi z ustavo in prisilnimi predpisi. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz zapisnika, ki je bil sestavljen na domu tožnice, postopek pa je vodila ga. D.D., razvidno, da je bila tožnica opozorjena na kazensko in materialno odgovornost v primeru krive izjave. Kot je izhajalo iz zapisnika, se tožnica strinja s prvostopenjsko odločbo in želi, da se pritožba, ki jo je vložila odvetnica C.C., v celoti umakne, ker je bila pri odvetnici mama tožnice in ne ona. Pritožbo je vložila mama, čeprav tožnica tega ni želela. Tožnica ni bila pri odvetnici in se nista slišali po telefonu. Na pooblastilu odvetnice, ki je vložila pritožbo, je podpis B., kar je priimek tožnice. V pritožbenem postopku ni imela tožena stranka nobenega razloga, da bi dvomila v verodostojnost tako podane izjave, ki je bila podana pred uradno osebo. Sicer pa se podpis na zapisniku razlikuje od tistega, ki je na pooblastilu odvetnici za vložitev pritožbe. Ugotavljanje, kdo je dejanski pritožnik, je nepotrebno v tem primeru, ker je oseba, ki bi lahko bila vlagatelj pritožbe, to je zakonita zastopnica, na zapisnik izjavila, da umika pritožbo. V izogib dvomom pa tožena stranka predlaga zaslišanje uradne osebe, ki je vodila postopek pri centru za socialno delo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

4. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da postopek ugotavljanja ogroženosti po zakonu, ki ureja preprečevanje nasilja v družini in ga je vodila uradna oseba centra za socialno delo, nima nobene zveze s postopkom, ki ga je vodil Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Tožnica je zapisnik podpisala pod velikim pritiskom s strani socialne delavke. Tožnica se je strinjala, da se hčerko usmeri v prilagojeni izobraževalni program, ne pa s tem, da je hčerka tudi med tednom v zavodu, saj bi lahko obiskovala Osnovno šolo. Če pa bo sodišče odločilo, da bo zaslišalo socialno delavko, pa tudi tožnica predlaga svoje zaslišanje in bo lahko povedala, da jo je socialna delavka poklicala, da se bo oglasila pri njej na domu zato, da bo umaknila pritožbo in da je izjavo podala pod njenim pritiskom.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da zgolj dejstvo, da je tožnica podala izjavo v postopku ugotavljanja ogroženosti družine, torej v drugem upravnem postopku, nikakor ne pomeni, da je njena izjava nezakonito pridobljena.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da je socialna delavka prekoračila svoja pooblastila, ker ni bila pooblaščena za vodenje postopka in s tem tudi za sprejemanje izjave na zapisnik v tem postopku. Res je, da je bila pri odvetnici mama tožnice, vendar jo je ona prosila, naj gre k odvetnici zaradi pritožbe. Odvetnica je zato mami dala pooblastilo za tožnico, da bi ga ona podpisala. Tožnica še poudarja, da je odločbo, da gresta hčerki v zavod, prejela šele po tem, ko sta bili hčerki že odpeljani in se čez en teden nista vrnili domov.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrgla pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, ker naj je ne bi vložila tožnica, ki bi v tem postopku bila upravičena oseba, pač pa naj bi jo v resnici vložila njena mama, ki pa v tem postopku ni upravičena oseba za vložitev pritožbe. Sodišče ugotavlja, da je sporno vprašanje, kdo je podpisal pooblastilo odvetnici. Iz upravnega spisa, konkretno iz pritožbe, je razvidno, da naj bi tožnica preko odvetnice C.C. vložila pritožbo, iz pooblastila pa je razvidno, da tožnica E.E. pooblašča odvetnico C.C. za zastopanje, pod pooblastilom pa je podpis „B.“ z malimi tiskanimi črkami. Vendar pa je tožena stranka pri svoji odločitvi izhajala iz zapisnika centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da je tožnica dala izjavo, da pritožbe ni vložila ona, ampak njena mati. Pri tem pa, kot ugotavlja sodišče, niti iz upravnega spisa niti iz izpodbijanega akta in navedb strank ni razvidno, ali je bil pred izdajo sklepa o zavrženju pritožbe zapisnik poslan tožnici, da bi se izjasnila do njegove vsebine. Ker ključni dokument, na katerem temelji izpodbijani akt – zapisnik centra za socialno delo – ni bil pred izdajo izpodbijanega akta poslan tožnici, da se do njega izjasni, je imela tožnica šele v upravnem sporu možnost navajati, češ da naj bi bila tista izjava dana pod pritiskom.

9. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZUP organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je namreč treba, preden se izda odločba, strankam dati možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP se v vsakem primeru šteje, da je šlo za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

10. Po mnenju sodišča niso bili dani pogoji, da je tožena stranka pritožbo zavrgla, ne da bi dala tožnici prej možnost, da se izjasni do zapisnika, na podlagi katerega temelji izpodbijani akt. Tako pa se šele v upravnem sporu razčiščuje dejansko stanje, ki bi moralo biti v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku. Tožnica bi namreč morala imeti že v upravnem postopku možnost navajati, da naj bi bila izjava dana pod pritiskom. Tako pa je ostalo še vedno nerešeno vprašanje, kdo je v upravnem postopku podpisal pooblastilo odvetnici. Tožnica sicer v pripravljalni vlogi pravi, da je bila pri odvetnici njena mama, vendar pa, da je odvetnica mami dala pooblastilo za tožnico, da bi ga ona podpisala. Nedvomno iz zapisnika centra za socialno delo zares izhaja, da je tožnica dala izjavo, da je pritožbo vložila njena mati, vendar pa v upravnem sporu navaja, da je bila ta izjava dana pod pritiskom. Sodišče tako ugotavlja, da ne samo, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ampak je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11. Razen tega se sodišče tudi strinja s tožečo stranko, da bi bilo potrebno ravnati v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUP, ki določa, da če je pooblastilo v obliki zasebne listine, pa nastane dvom o njegovi pristnosti, se lahko naloži, naj se predloži overjeno pooblastilo ali da pooblastilo ustno na zapisnik. To pomeni, da bi morala tožena stranka, če je dvomila v pristnost pooblastila, zahtevati overjeno pooblastilo ali pa povabiti tožnico in odvetnico, da bi se razčistil dvom o pristnosti pooblastila.

12. Glede na vse navedeno je bila v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev določb postopka, hkrati pa je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo iz procesnih razlogov in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, se do vseh navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

13. Obe stranki sta s predlogom za zaslišanje tožnice ter socialne delavke smiselno predlagali razpis glavne obravnave. ZUS-1 daje upravnemu sodišču izrecno pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v obravnavani zadevi gre prav za tak primer. Na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. S tem v zvezi želi sodišče poudariti, da je namen upravnega spora kontrola zakonitosti upravnih aktov, medtem ko mora biti dejansko stanje v celoti ugotovljeno že v upravnem postopku. Iz navedenega razloga sodišče meni, da bi bilo potrebno že v upravnem postopku, če bi se izkazalo, da je to potrebno, tudi na podlagi zaslišanj socialne delavke, tožnice, njene mame oziroma drugih oseb ugotavljati, kako je bilo dejansko s podpisom pooblastila in kdo je želel, da se vloži pritožba.

14. Sodišče v ta postopek ni posebej pritegnilo A.A. kot stranko z interesom, ki naj bi po stališču tožene stranke vložila pritožbo, saj ima skladno s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 položaj stranke tista oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. V konkretnem primeru pa, tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je pritožbo vložila A.A. (do česar se sodišče ne opredeljuje), odprava akta, s katero je bila pritožba zavržena, v nobenem primeru ne more biti v njeno škodo.

K točki II izreka:

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.