Jedro

Cena del je lahko določena od zneska enote dogovorjenih del ali v skupnem znesku za celoten objekt, kar je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati njene pritožbene stroške v znesku 1.461,07 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 182804/2010 z dne 11. 1. 2011 v 1. in 3. odstavku razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 56.898,21 EUR zakonskih zamudnih obresti od 29. 8. 2009 od zneska 12.314,10 EUR in od dne 1. 10. 2010 od zneska 44.584,11 EUR dalje. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovljenega dokaznega postopka in dopolnjeni oceni dokazov ugotovilo, da sta stranki gradbene pogodbe, ceno del določili v skupnem znesku za celoten objekt (skupaj dogovorjena cena - 654. člen OZ). Pri ugotavljanju ali je šlo morebiti za dogovor o ceni na enoto, ali za dogovor o skupaj dogovorjeni ceni ali za dogovor o klavzuli ključ v roke, je treba predhodno opredeliti ali gre pri strankinih navedbah in uporabi teh izrazov za pravne ali dejanske trditve. Na dejanske trditve je sodišče vezano, na pravne trditve pa ne. Pri uporabi omenjenih pojmov gre za navajanje takoimenovanih pravno kvalifikatornih dejstev oziroma pravnih pojmov. Tožena stranka je sicer med postopkom uporabljala izraz “na ključ”, med razlaganjem pomena tega izraza pa je navajala trditev, da je s tožnikom dogovorila izgradnjo objekta do tretje gradbene faze za fiksno določeno ceno in posebej doplačilo za dodatno naročena dela, kar vse ustreza zakonskemu stanju iz prvega odstavka 659. člena OZ, ki opredeljuje vsebino te klavzule z zavezo izvajalca, da izvede vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega objekta. Opis oziroma dejstva o vsebini dogovora o ceni pa je sodišče prve stopnje pravno okvalificiralo kot dogovor “o skupaj dogovorjeni ceni”. Sodišče je verjelo toženki, da je naknadno izdan predračun izražal resnično vsebino ustnega dogovora o ceni gradbe, to je takoimenovani “skupaj dogovorjeni ceni” za izvedbo zgradbe po osnovnem načrtu, katero je toženka tožniku v celoti plačala z zneskom 60.000,00 EUR, dne 18. 2. 2008 na račun predplačila, pred pričetkom gradnje ter še s plačilom dodatnih del v znesku 19.986,00 EUR, ki jih je prav tako plačala pred zaključkom gradnje. S tem je postala prejšnja ponudba tožnika - dopisane cene na PPD - vključno z zapisom, da se končni obračun opravi po končanih delih in meritvah opravljenih del - brezpredmetna in tožniku ni mogoče prisoditi vtoževane terjatve na podlagi take ponudbe, ker je bil kasneje dosežen drugačen sporazum, to je z vsebino, kot je izražena v predračunu z dne 10. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da stranki nista sklenili pisne gradbene pogodbe in da je tožnik gradbeno knjigo in popise del izpolnil po zaključeni gradnji in to za potrebe tega pravdnega postopka. Tako je zaključilo na podlagi izpovedbe priče D. O., ki je povedala, da tožnik ni vodil gradbenega dnevnika, vse skupaj ji je dal v podpis veliko časa po končanih delih. Tožnik zahteva še plačilo računov št. 17/2009 z dne 14. 8. 2009 in št. 12/2010 z dne 10. 8. 2010 na podlagi trditve, da je bila gradbena pogodba sklenjena s klavzulo “cena po enoti mere”. Ker pa je sodišče prve stopnje primarno verjelo toženi stranki, da je bil med strankama sprejet dogovor o “skupaj dogovorjeni ceni” za naročeni objekt, vprašanje točne količine porabljenega materiala ni bilo več odločilno in zato tudi ni bilo potrebno dopolnjevanje izvedenskega mnenja v tej smeri. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnik ne more utemeljevati tožbenega zahtevka niti z institutom neopravičene obogatitve, ki se uporablja le v primeru, kadar stranka prejme korist brez pravne podlage, prav tako ni uporabilo določbe drugega odstavka 642. člena OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Tožnik v pritožbi še naprej vztraja, da je s toženko bil dogovorjen, da se uporabi obračun na podlagi cen, ki jih je zapisal v projektantski popis, ki ga je prejel od tožene stranke in pa da se obračun opravi po dejansko izvedenih količinah, na podlagi cen v projektantskem popisu. Vse to je tožnik kronološko opisal. Za pritožnika je nesporno, da pravdni stranki nista sklenili gradbene pogodbe v pisni obliki, sporno pa je ostalo, glede na trditveno podlago pravdnih strank ali je bila v ustno sklenjeni pogodbi dogovorjena klavzula glede cene “ključ v roke”, kot je to vseskozi zatrjevala tožena stranka, ali obračun po dejansko “izvedenih delih - cena na enoto”, torej ali je bilo doseženo soglasje o bistveni sestavini pogodbe, to je cena oziroma o njenem načinu obračunavanja. Tožnik v tem postopku ne vtožuje samo plačila gradbenih del, ki jih je opravil po projektantskem popisu, ampak tudi plačilo za dodatna dela, ki jih je naročila toženka. Dejstvo je, da dodatna dela niso bila nikjer popisana in niso navedena na nobeni listini, ki bi jo prejel tožnik od toženke. Ker med strankama ni bilo pisne pogodbe, so toliko bolj pomembne listine, iz katerih se da tudi ugotoviti, kakšen je bil dogovor med strankama in da ni šlo za dogovor “o skupaj dogovorjeni ceni”. Takšna listina je nedvomno potrdilo o plačilu zneska 19.286,00 EUR z dne 13. 6. 2008. Na tej listini je bistven zapis, da toženka s plačilom zneska 19.286,00 EUR zmanjšuje svojo obveznost do tožnika, kar pomeni, da se je zavedala, da s tem plačilom do tožnika ni v celoti izpolnila svojih obveznosti, saj bi v nasprotnem primeru zapisala, da je njen dolg v celoti poplačan. To listino je toženka sama pripravila. Tožnik je pojasnil, da je predračun z dne 10. 1. 2008 izdal toženki na njeno prošnjo, ker ga je potrebovala za potrebe pridobitve kredita. Predračun je bil narejen za potrebe bančnega kredita, kar izhaja iz PPD in, da skupaj znesejo vsa dela 82.408,00 EUR. Na predračunu tudi ni navedeno, da gre za fiksne cene. Prav tako iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je vrednost posameznih del, ki jih je izvedel tožnik bistveno večja, kot pa je navedeno v predračunu. Sodišče ni pridobilo dokaza z uradnimi poizvedbami pri A. d.d. Ljubljana. Tožnik je bil tisti, ki je zaupal toženki, da potrebuje predmetni predračun za potrebe najetja bančnega kredita Dopis z dne 18. 2. 2008 in potrdilo z dne 13. 6. 2018 sta listinski dokazili, ki dovolj zgovorno potrjujeta, da je trditev tožnika resnična. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bila kleparska dela v PPD posebej specificirana, nikjer pa niso bila zajeta kot dodatna dela. Za ta dela je toženka neupravičeno obogatena, ker niso bila zajeta v predračunu. Prav tako je tožnik vodil gradbeni dnevnik in obračunske liste ravno zaradi tega, da bo lahko opravil obračun po dejansko izvršenih delih kot je bilo dogovorjeno. Tudi, če knjiga ni vodena tako, da bi vsebovala skice, pa je izvedenec potrdil, da so dela, kot so zapisana, bila opravljena in jih je lahko tudi ocenil in potrdil kot skladne. Bistvena razhajanja so samo pri količinah tamponov. Izvedenec ni izvedel sondacije tampona, čemur je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo. Dogovor med pravdnima strankama ni bil sklenjen kot dogovor na ključ. Ta klavzula tudi ni zapisana v tožnikovem predračunu, kar še dodatno nakazuje, da dogovora o skupaj dogovorjeni ceni med strankama ni bilo. Sodišče ne bi smelo verjeti izpovedi toženke, kar dokazujejo njene nasprotujoče si izjave. Tožnik si parcele pred izdajo predračuna ni ogledal. Predračun je sestavil po tistem, ko je prejel projektantski popis, ne da bi sploh si ogledal parcelo, in zato ni mogel podati ponudbe po klavzuli na ključ oziroma o skupaj dogovorjeni ceni. Bistveno je tudi, da dodatna dela in spremembe niso bile navedene v projektantskem popisu, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga je tožnik prejel od toženke. Tožnik ni mogel že pred izvedbo del oceniti, da bo podstrešje premalo osvetljeno. Iz vseh toženkinih nasprotujočih si trditev je edini logičen zaključek ta, da je toženka izkoristila tožnikovo zaupanje z njenim pojasnilom, da rabi predračun za potrebe pridobitev bančnega kredita in sedaj na podlagi tega predračuna poskuša prikazati sklenitve pogodbe na ključ. Dejstvo je, da tožena stranka ni predložila nobenega čvrstega in prepričljivega dokaza, da je s tožnikom sklenila dogovor na ključ oziroma da je bil med strankama sklenjen dogovor o skupaj dogovorjeni ceni. Neplačana dela dejansko predstavljajo vrednost več kot tretjine celotno izvedenih gradbenih del. Sodišče bi moralo uporabiti določbo člena 642 OZ glede izvedbe dodatnih gradbenih del, ki niso bila zajeta v projektantskem popisu. Obrazložitev sodišča, da sta se pravdni stranki tudi glede dodatnih del dogovorili po klavzuli o skupaj dogovorjeni ceni pa se ne da preizkusiti in je nelogična in neprepričljiva. Z izdanim predračunom tožnik ni podal novo ponudbo za izvedbo del. Pritožnik na koncu meni, da iz listin, opisanih neskladij in nelogičnosti izpovedi toženke izhaja, da je bil predračun z dne 10. 1. 2008 izdan zgolj za potrebe najetja kredita. To dokazujejo tudi evidentne okoliščine iz predračuna in teka dogodkov in sicer nižja cena kot pa v PPD. Predračun ne zajema vseh potrebnih in kasneje izvedenih del. Na predračunu ni klavzule skupaj dogovorjena cena, na popisu PPD je tožnik jasno navedel, da se obračun opravi po dejansko izmerjenih količinah. Vodenje gradbenega dnevnika in obračunskih listov, spremljanje in podpisovanje gradbenega dnevnika in obračunskih listov s strani toženke in nadzornice in ugotovitve po sodnem izvedencu (bistveno razhajanje le glede tampona), kažejo na nepravilno odločitev sodišča. Vse navedene okoliščine nedvomno dokazujejo in vodijo do edinega logičnega in izkustvenega zaključka, da je predračun z dne 10. 1. 2008 bil fiktiven, narejen za potrebe pridobitve kredita in da ne predstavlja nove ponudbe tožnika toženki. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tako po mnenju pritožbe zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, glede pritožbenega očitka tožeče stranke, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo, da naj bi tožena stranka potrebovala predračun tožeče stranke v višini 60.000,00 EUR zgolj za potrebe najetja kredita, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri banki d.d. najela kredit v višini 203.000,00 švicarskih frankov ter, da je bil kredit zavarovan z vknjižbo hipoteke. Zato ne vzdrži nikakršne kritične presoje pritožbena navedba tožeče stranke, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, ki ga je tožeča stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2012, v navedbah pod točko V, da naj se izvede dokaz z uradnimi poizvedbami pri A. d.d. Ljubljana ter, da gre pri neizvedbi tega dokaza za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka se na neizvedbo dokazov tudi ni sklicevala na 286. b člen ZPP, zato v pritožbi ne more uveljavljati navedenega očitka. Dejansko stanje je bilo glede kredita v celoti popolno ugotovljeno, zato je potrebno v tem delu pritožbo tožeče stranke v celoti zavrniti. V dokaznem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, kar izhaja iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča in sicer, da je bilo med pravdnima strankama jasno, da cena 60.000,00 EUR iz predračuna predstavlja ceno za celoten objekt po načrtu, tožeča stranka je morala plačati denar vnaprej, zato si je obdržala navedeno ceno. Ta predračun zajema vsa dela in sicer zemeljska dela, betonska dela, zidarska dela, tesarska dela ter krovska dela. Tožeča stranka je dne 4. 2. 2008 tudi izdala avansni račun št. 1/2008, ki ga je dne 4. 2. 2008 tožena stranka v celoti plačala in sicer v višini 60.000,00 EUR, ki je bil nakazan na podjemnika A. L.. Dejstvo, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo je, da mora dogovor o ceni dokazati tožeča stranka, tako z vidika materialnega in procesnega dokaznega bremena, kar bi vsekakor tožeča stranka najlažje storila s predložitvijo podpisane pisne pogodbe. Ker pa le-te tožeča stranka ni predložila, je na tožeči stranki dokazno breme, da naj bi šlo za fiktiven oziroma navidezen predračun z dne 10. 1. 2008, za kar pa dejansko tožeča stranka ni predložila prepričljivih argumentov in dokazov. Tožena stranka je nakazala 60.000,00 EUR, kar je visok znesek, to pa je storila zato, da si je s plačilom tega zneska obdržala dogovorjeno ceno, še predno so bila dela opravljena. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni uspela dokazati, da je bila dogovorjena klavzula “cena na enoto”, dokazno breme pa je nesporno na tožeči stranki. V skladu s 654. členom OZ je cena del lahko določena v merski enoti dogovorjenih del ali v skupnem znesku za celoten objekt. Dejstvo je, da je tožeča stranka pripravila predračun z dne 10. 1. 2008, ki nesporno predstavlja ponudbo, tožena stranka pa je to ponudbo sprejela, kar pomeni veljavno sklenitev pravnega posla in dogovor o ceni, pri tem je tožeča stranka izdala tudi avansni račun, ki je bil dne 4. 2. 2008 s strani tožene stranke v celoti plačal v višini 60.000,00 EUR. Tožeča stranka želi v pritožbi izpodbiti verodostojnost izpovedi tožene stranke, kar pa glede na pritožbene navedbe tožeče stranke ne vzdrži kritične presoje. Dejstvo je, da je tožena stranka verodostojno izpovedala, kako je celoten posel potekal, prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno verjelo toženi stranki in sicer, da preračun izraža resnično vsebino ustnega dogovora o ceni gradbe ter, da tožena stranka nikoli ni pristala in se dogovorila na način določanja cen s pripisom le-teh na PPD, temveč je tako od tožeče stranke kot tudi od ostalih potencialnih izvajalcev, od katerih je zahtevala predračun oziroma pripravo ponudbe zahtevala, da se upošteva predračun s ceno “na ključ” oziroma ceno za celotno delo, torej fiksno ceno za storitev gradnje objekta do III. gradbene faze s predhodnim dvigom terena za en meter. Tožena stranka je to vedela glede na bližnji hudournik in glede na nivo nižje ceste. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je predračun z dne 10. 1. 2008 zajel vse postavke, ki jih je predhodno zajemal tudi PPD. Zato sta se tudi za dodatno dogovorjena dela pravdni stranki dogovorili za dodatno enotno ceno in sicer gre za spremenjeno izvedbo zaradi garaže, nadstreška, spremenjene strehe in škarpe. Ta dela dela je tožena stranka v višini 19.286,00 EUR plačala in to na roke tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je potrebno voditi gradbeni dnevnik in sicer pri vseh gradnjah, za katere je izdano gradbeno dovoljenje in sicer v skladu s prvim odstavkom 10. člena Pravilnika. Drugi odstavek 10. člena navedenega Pravilnika o načinu označitve in o organizaciji ureditve gradbišča, o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del in kontroli gradbene konstrukcije na gradbišču pa je poleg gradbenega dnevnika določil, da je potrebno voditi tudi knjigo obračunskih izmer, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del in pri vseh gradnjah za trg. Sodišče je na podlagi dodatnih dokazov pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni vodila gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer po postopku in na način kot to določa pravilnik. Priča je izpovedala, da ji je bila knjiga obračunskih izmer dana v pregled in podpis šele dobro leto po zaključku del tožeče stranke in da ji je prvič bil predočen obstoj te knjige oziroma obračunskih listov, kar nesporno potrdijo tudi navedbe tožene stranke, da sta bila gradbeni dnevnik in knjiga obračunskih izmer pripravljeni za potrebe tega postopka. Zato ne vzdržijo presoje navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi, da je skrbno vodila gradbeni dnevnik in obračunske liste. Priča v konkretnem primeru, tekom gradbenega izvajanja in nadzora gradbe objekta, ki ga je naročila tožena stranka, ni dobila v podpis nobenih obračunskih listov. Zato so v celoti neutemeljene in protispisne navedbe tožeče stranke, da naj bi dokumente ter gradbeni dnevnik in obračunske liste pripravljala sproti. Sodni izvedenec je navedel, da je gradbena knjiga sicer napisana na 45 listih, vendar je nepopolna, gre zgolj za zapis količin, ki so zaračunane, smisel gradbene knjige pa je v tem, da so količine prikazane s skico in izmerami, zato da bi se lahko količine naknadno preverile, kar se iz konkretnih zapisov ne da opraviti. Pritožba ne izpodbija pričanja priče D. O.. Po mnenju tožene stranke je prvostopno sodišče tudi pravilno navedlo, da je vezano na dejanske trditve tožene stranke, ne pa tudi na pravne trditve, pri tem je tožena stranka vseskozi zatrjevala, da se je s tožečo dogovorila za izgradnjo objekta do III. gradbene faze, za fiksno določeno ceno in še posebej za doplačilo za dodatno naročena dela ter, da opis tožene stranke in dejstva o vsebini dogovora o ceni lahko sodišče pravno kvalificira samo kot dogovor o “skupaj dogovorjeni ceni”, saj na pravno kvalifikacijo dejstev, oziroma pravnih pojmov, to je uporabo izraza “ključ na roke”, sodišče ni vezano. Zato je potrebno v tem delu pritožbo tožeče stranke v celoti zavrniti. Tožena stranka še meni, da je upravičena do pritožbenih stroškov, katere v nadaljevanju tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dogajanja med pravdnima strankama v zvezi s sporno gradbeno pogodbo, ki pa ni bila sklenjena v pisni obliki je sodišče ugotavljalo na podlagi predložene listinske dokumentacije in izpovedi pravdnih strank ter na podlagi zaslišanja prič. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in je nato v nadaljevanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da je naknadno izdani predračun izražal resnično vsebino ustnega dogovora o ceni gradbe, takoimenovani “skupaj dogovorjeni ceni” za izvedbo zgradbe po osnovnem načrtu, katero je toženka tožniku v celoti plačala v znesku 60.000,00 EUR dne 18. 2. 2008 na način predplačila, pred pričetkom gradnje in še s plačilom dodatnih del v znesku 19.286,00 EUR, kar je plačala prav tako pred zaključkom gradnje in je s tem postala prejšnja ponudba tožnika na dopisane cene na PPD, da se končni obračun opravi po končnih delih in meritvah opravljenih del brezpredmetna in tožniku ni mogoče prisoditi vtoževane terjatve na podlagi take ponudbe, ker je bil kasneje dosežen drugačen sporazum, to je v vsebini, kot je izražena v predračunu z dne 10. 1. 2008. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožnik zaradi procesnih pravil nosil dokazno breme za svoje trditve in za zahtevek, zaradi njegove profesionalne udeležbe na trgu pa je njegova dolžnost tudi poskrbeti za predpisano dokumentacijo v pisni obliki. V konkretnem primeru je pričel z deli pred podpisom pisne gradbene pogodbe, ostalo gradbeno dokumentacijo pa je vodil nepopolno in z veliko zamudo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni zmogel dokaznega bremena v tej zadevi in sicer da je bila med pravdnima strankama dogovorjena klavzula, da naj bi se cena določila od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto), temveč je sledilo trditvam tožene stranke, da sta se dogovorila za klavzulo “o skupnem znesku za celoten objekt”; skupaj dogovorjena cena (vse po prvem odstavku 654. člena OZ). V zvezi z zatrjevanji tožene stranke se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do njenih navedb, da je šlo pri izvajanju del za klavzulo “ključ v roke”. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je vezano na dejanske trditve, na pravne trditve pa ne in je te navedbe sodišče prve stopnje pravno opredelilo, da se je s tožnikom dogovorila za izgradnjo objekta do III. gradbene faze za fiksno določeno ceno (in posebej za doplačilo za dodatno naročena dela), ker pa ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz prvega odstavka 659. člena OZ, ki opredeljuje vsebino te klavzule z zavezo izvajalca, da izvede vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta, ker v konkretnem primeru ni šlo za izgradnjo objekta v celoti in tako, da bo primeren za uporabo. Tožena stranka je svoj opis vsebine dogovora o ceni za izgradnjo objekta do III. gradbene faze napačno označila z izrazom “na ključ”, na kar pa sodišče ni vezano. Strankin opis, oziroma dejstva o vsebini dogovora o ceni, je zato sodišče lahko samo pravno kvalificiralo kot “dogovor o skupaj dogovorjeni ceni” (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo, da predračun z dne 10. 1. 2008 ni fiktiven in da je le-ta izražal vsebino ustnega dogovora o ceni gradbe po klavzuli “skupaj dogovorjena cena”, saj je ta znesek tožniku v celoti plačala dne 18. 2. 2008, na način predplačila, pred pričetkom gradnje in na podlagi enake klavzule je plačala še dodatno delo v znesku 19.286,00 EUR, katera je prav tako plačala pred zaključkom gradnje. S tem je postala prejšnja ponudba tožnika in pripisane cene na PPD vključno z zapisom, da se končni obračun opravi po končanih delih in meritvah opravljenih del - brezpredmetna in tožniku ni mogoče prisoditi vtoževane terjatve na podlagi take ponudbe, ker je bil kasneje dosežen drugačen sporazum, to je z vsebino kot je izražena v predračunu z dne 10. 1. 2008. 6. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo, da predračun z dne 10. 1. 2008 ni bil sestavljen za potrebe najetja kredita. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da najeti kredit močno presega predračunsko vrednost 60.000,00 EUR in zato ni najti nobene logične utemeljitve v trditvah tožnika, da naj bi toženka pogojevala zapis predračuna v višini 60.000,00 EUR izključno za potrebe pridobitve bančnega kredita. Pravilno je v tej zvezi sodišče prve stopnje zapisalo, da je bilo na tožniku dokazno breme, da gre za fiktiven, oziroma navidezen predračun z dne 10. 1. 2008, vendar za to tožnik ni ponudil prepričljivih argumentov. V predračunu z dne 10. 1. 2008 je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje zajel vse postavke, ki jih je predhodno zajemal tudi PPD (zemeljska dela, betonska dela, zidarska dela, tesarska dela ter krovska dela). Tožnik je zahteval v tej pravdi še plačilo računov št. 17/2009 z dne 14. 8. 2009 in št. 12/2010 z dne 10. 8. 2010 na podlagi trditev, da je bila gradbena pogodba sklenjena s klavzulo “cena po enoti mere”. Ker pa je sodišče primarno verjelo toženi stranki, da je bil med strankama sprejet dogovor o “skupaj dogovorjeni ceni” za naročeni objekt, vprašanje točne količine porabljenega materiala ni bilo več odločilno in zato tudi ni bilo potrebno dopolnjevanje izvedenskega mnenja v tej smeri. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni sproti vodil gradbenega dnevnika in popisnih listov, da je le-te izpolnil za potrebe tega pravdnega postopka naknadno. Tožnik tudi pri zajemanju plačanih opravi ni sledil povsem zaporedju listov v gradbenem dnevniku, zato se pritožnik neupravičeno sklicuje na to, da je tožnik vestno vodil gradbeni dnevnik in obračunske liste. Izvedeni dokazni postopek je dokazal, da temu ni tako in je odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi materialno pravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov verjelo toženki, da naknadno izdani predračun izraža resnično vsebino ustnega dogovora o ceni gradbe, tako imenovano “skupno dogovorjeno ceno” za izvedbo zgradbe po osnovnem načrtu, katere je toženka tožniku v celoti plačala v znesku 60.000,00 EUR dne 18. 2. 2008 na način predplačila pred pričetkom gradnje, plačilo dodatnih 19.286,00 EUR je opravila prav tako pred zaključkom dodatne gradnje. S tem je postala prejšnja ponudba tožnika, to je dopisane cene na PPD, vključno z zapisom, da se končni obračun opravi po končnih delih in meritvah opravljenih del, brezpredmetna. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo za prepričljivejšo izpoved in navajanja tožene stranke od tožnika in zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje preveč sledilo navedbam tožene stranke, pritožbeno niso utemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi je pravilna in temelji na rezultatu dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in vsakega dokaza posebej (8. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno materialnopravno ocenilo predračun za gradnjo stanovanjske hiše za dne 10. 1. 2008 skupaj z avansnim računom št. 1/2008 kot dokaz za dogovor o “skupaj dogovorjeni ceni”. Pritožbene navedbe, da bi naj iz dopisa z dne 18. 2. 2008 izhajalo drugače, niso utemeljene. Pravnega zaključka sodišča prve stopnje to ne more omajati, kajti tudi dopis z dne 18. 2. 2008 se sklicuje na predračun, ki je bil izdan pred izdajo tega dopisa tožene stranke. Pravilno v odgovoru na pritožbo tožena stranka izpostavlja, da je tožeča stranka predlagala dokaz z uradnimi poizvedbami pri A. d.d. Ljubljana, po preteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP, po katerem mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitve njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko sicer tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tega tožeča stranka v vlogi in v pritožbi ni zatrjevala.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odgovorilo na vsa, sicer tudi v pritožbi ponovljena in izpostavljena vprašanja in sicer zakaj je bila v predračunu nižja cena kot pa v PPD, to pa zato, ker si je tožena stranka zagotovila ceno del, to je “skupaj dogovorjeno ceno”, tožnik je prejel denar pred pričetkom izvedbe del, predračun je zajemal vsa potrebna in kasneje izvedena dela, kot je vse to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Kasneje izvedena dela je tožena stranka dodatno plačala spet po klavzuli po “skupaj dogovorjeni ceni”. Sodišče prve stopnje je predračun ocenilo kot novo ponudbo tožeče stranke za izvedbo del po klavzuli “skupaj dogovorjena cena”, zato se obračun ni opravil po dejansko izmerjenih količinah, tožeča stranka je gradbene dnevnike in obračunske liste napravila po tistem, ko je z deli že končala in jih je sestavila le za potrebe te pravde. Zaslišana nadzornica je pojasnila kdaj in pod kakšnimi pogoji je podpisala gradbeni dnevnik in obračunske liste. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do višjega izračuna izvedenih del, kot jih je izračunal izvedenec gradbene stroke in jih ni upoštevalo, to pa zato, ker se pri klavzuli “skupaj dogovorjena cena”, izmerjene in več porabljene količine ne upoštevajo. Predračun z dne 10. 1. 2008 ni bil fiktiven, saj ga je izdal tožnik, ni bil namenjen za potrebe pridobitve kredita in predstavlja novo ponudbo tožnika toženki kot je vse to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v posledici tudi pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo in sicer določbo iz 654. člena OZ, po katerem je ugotovilo, da je cena del bila določena med pravdnima strankama “v skupnem znesku za celoten objekt” (skupaj dogovorjena cena) in zato tudi ni uporabilo določbo drugega odstavka 642. člena OZ in tudi ne pravila o neupravičeni obogatitvi.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere opozarja pritožba in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoj pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kajti tožena stranka je utemeljeno in prepričljivo podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in je s tem prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje. Tožena stranka je priglasila odvetniške stroške kot nagrado za postopek v znesku 1.177,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, materialne stroške v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar vse skupaj povečano za 22 % DDV znaša 1.461,07 EUR. Te stroške mora plačati na način, kot je to odločeno v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje.