Jedro

Določba 47. člena ZVEtL-1, ki jo je po prehodni določbi mogoče uporabiti tudi za ta primer, v točki 3 dopušča, da lahko imetnik obstoječe stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, v tem postopku zahteva, da se ugotovi njen obstoj. Vendar je treba za ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti zatrjevati enega izmed načinov, ki je dopusten za nastanek te stvarne pravice po SPZ.

Določitev skupnega pripadajočega zemljišča ne pomeni onemogočanja prehoda skozi mesto oziroma sosesko.

Nasprotna udeleženka je podala kot dokaz elaborat na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje storitev ureditev evidence nepremičnega premoženja MO med L. d. d. in MO. To ne gre za izvedeniško mnenje, ampak za elaborat, ki ga je izdelal koncesionar. Zato ne gre za izvedeniško mnenje pred pravdo ali med pravdo v pomenu 243. člena ZPP. Če ga druge stranke ne sprejmejo, elaborata ni mogoče upoštevati kot izvedeniškega mnenja. Pritožnica pa je lahko argumente upoštevala v svojih navedbah.

Izrek

I. Pritožbi predlagajoče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v točki III izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu se pritožba predlagajoče stranke in v celoti pritožba nasprotnega udeleženca zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagateljev in ugotovilo, da so parcele, ki so naštete v točki I izreka skupno pripadajoče zemljišče k stavbi ID 0000-386 z naslovom P. 1 in 2 in k stavbi ID 0000-399 z naslovi P. 3, 4, 5, 6 in 7, ter so v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavb teh dveh stavb. V II. točki izreka je sklenilo, da se to vpiše v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, kot splošni skupni deli obeh stavb in so v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh dveh stavb. Pod III. točko izreka je ugotovilo, da na parcelah št. 377/5, 381/2, 382/3, 385/2, 384/2 in 384/4 vse k. o. X, ki so v naravi dovozne poti, obstoji priposestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza, parkiranja in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 383 k. o. X, na kateri stoji stavba ID znak 0000-432 z naslovom P. ulica 8, in da se to po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo. Pod točko IV izreka je ugotovilo, da je na parceli 385/3 k. o. X, ki v naravi predstavlja dovozno pot, priposestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza, parkiranj in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika parcel 381/3 in 391/4, obe k. o. X, na katerih stoji stavba z naslovom P. 1 in 2, ki se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo. Pod točko V izreka je ugotovilo, da na parceli 391/2 k. o. X, v naravi dovozna pot, obstoji priposestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza, parkiranj in obračanja vozil, v korist vsakokratnega lastnika parcele 385/3, na kateri stoji stavba ID 0000-399 z naslovom P. 3, 4, 5, 6 in 7, ki se po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo. Pod VI. točko izreka pa je zavrnilo predlog predlagateljev, ki se nanaša na ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča na parcelah, naštetih pod VI. točko izreka, in da se v tem delu izbriše zaznamba postopka v zemljiški knjigi.

2. Predlagatelja vlagata pritožbo zoper sklep v izreku točke III in VI in uveljavljata vse pritožbene razloge. Ne strinjata se, da bi prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti za potrebe dovoza in parkiranja in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika parcele 383, ki je sedaj A. A. Do priposestvovanja lahko pride, če to zahteva imetnik stvarne pravice po tretjem odstavku 47. člena ZVEtL-1. Do služnosti lahko pride na podlagi zakona, pravnega posla ali z odločbo državnega organa. A. A. je z vlogo 21. 2. 2019 utemeljeval dopustitev udeležbe v postopku tako, da zahtevana zemljišča ne predstavljajo pripadajočega zemljišča in sicer, da gre za določitev režima uporabe za potrebe izvajanja nujnih, interventnih in rednih del na objektu na nepremičnini 383 in je podal negativni ugotovitveni zahtevek. Nato je po dopuščeni udeležbi še 25. 11. 2019 nasprotoval elaboratu in izvedeniškemu mnenju, da ZVEtL-1 ni prinesel prekomernega ugotavljanja in širjenja skupnih zemljišč in je treba tudi upoštevati pravice, potrebe in koristi lastnikov okoliških nepremičnin. Predlog je dopolnil z določitvijo "služnosti in režima uporabe na teh nepremičninah za potrebe dovoza, dostopa, redne rabe objekta ter izvajanja nujnih, interventnih, rednih in izrednih del". Od dokazov je predložil izpisek iz ZK. Ni zatrjeval, da je na spodnjih nepremičninah pridobil služnost na izviren način oziroma s priposestvovanjem in tega ni dokazal. Zato je podana bistvena kršitev določb ZPP, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar predlagatelj niti ni zatrjeval zadostne dobe služnosti in sicer desetih let v dobri veri. Zato bi sodišče moralo predlog v celoti zavrniti. Glede zavrnitve ugotovitve skupnega pripadajočega zemljišča pa je spregledalo, da je izvedenka v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 13. 1. 2016 napisala, da se pozove predlagatelja k izstavitvi aeroposnetkov iz časa gradnje, da se vidi, kaj se je nahajalo na zemljišču v času gradnje. Predlagatelja sta predložila aeroposnetke in sta lastnost parcele 393/3 kot pripadajočega zemljišča utemeljevala tudi s preteklo rabo in sta predlagala zaslišanje predlagateljice in prič. Sodišče je opravilo ponovni ogled in ugotovilo, da je dejansko stanje takšno, kot je v izvedeniškem mnenju urbanistične stroke. Ugotovilo je tudi, da na naštetih parcelah v naravi gre za dostope in dovoze, prostor za vzdrževanje stavb, zelene površine z drevesom, prostor emisijsko zamejenih stavb, prostor za počitek in igro ter parkirne površine. Sodišče je tudi upoštevalo svoje lastne ugotovitve z ogleda in dodatno pridobljene dokumentacije. Predlagatelja in pooblaščenec upravnika sta pojasnila, da zemljišče, ki je predmet tega postopka, uporabljajo od izgradnje dalje etažni lastniki obeh stavb in to vzdržujejo. Sodišče je naložilo tudi izdelavo izvedeniškega poročila izvedenca geodetske stroke in naročilo to mnenje zaradi delitve nepremičnin. To je tudi izvedenec naredil in bilo je evidentirano v katastru. Pritožnik soglaša, da gre za javne površine, ki so namenjene vsem, ko gre za nepremičnine 377/3, 382/4, 384/5, 391/6 in 391/7. Ne strinja pa se za parcele 393/3, 393/4, 386/1 in 388. Sodišče ni sledilo mnenju izvedenke glede 386/1 in tega ni umestilo med skupno pripadajoče zemljišče, ker se pod njo nahaja javno zaklonišče, ki ni namenjeno zgolj predmetnima stavbama. Vendar investitor oziroma upravičeni imetnik bi morali podati predlog za stavbno pravico. Tega nista dala ne MO, ne RS. Sodišče je tudi odstopilo od izvedeniškega mnenja z obrazložitvijo, da je na parceli ograjeno otroško igrišče, ki je v nesporni uporabi otrok vrtca. Vrtec pa je v lasti vrtca B., katerega ustanovitelj je C. C. Lastništvo posameznega dela v stavbi pa ne more utemeljevati lastništva nepremičnine, ki se nahaja v bližini večstanovanjskega objekta. Ne gre za atrij. Nasprotni udeleženec bi moral zatrjevati, da nepremičnina ne predstavlja skupnega dela stavbe, pač pa neločljivi del posameznega dela. MO je zatrjeval, da gre za javno dobro. Vrtec je v zasebni lasti. To potrjuje tudi dopis, ki ga prilaga k pritožbi in sicer o javnem zbiranju ponudb za oddajo poslovnega prostora v najem in tu se vrt ne omenja. To pomeni, da otroško igrišče ne spada k temu prostoru. Pri presoji lastništva parcele 388 je bila opuščena uporaba 42. in 43. člena ZVEtL-1, ki določa merila za določitev pripadajočega zemljišča in njenega obsega. V lokacijskem dovoljenju je omenjena tudi parcela 388 in po mnenju izvedenke je bila v času gradnje nujno skupno pripadajoče zemljišče. Zato ni odločilno, da ta parcela v naravi predstavlja dovozno pot iz javne ulice objekta na naslovu K. 6 in da je preko tega zemljišča primeren dostop do zaklonišča. Predlagatelj napotuje k ogledu fotografij k izvedeniškemu mnenju in grafa iz priloge 1, ki izkazuje, da ima objekt K. 6 urejen dostop do javne ceste po nepremičnini 387/1, in da ni urejen dostop do zaklonišča. Iz zapisnika o opravljenem ogledu ne izhaja, da bi bil dostop do objekta urejen po sporni nepremičnini. Sodišče ni pozvalo k udeležbi postopka lastnika parcele 387/1, kar bi storilo, če bi menilo, da ima položaj udeleženca v postopku. Zato ni razloga za zavrnitev predloga. Sodišče je zavrnilo predlog za parceli 393/3 in 393/4 z obrazložitvijo, da zgolj raba brez pravne podlage, ne daje zaključka o morebitni uporabi kot skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam. Ko pa je zavrnilo predlog za 386/1 in 388, pa je šlo na dejansko rabo. Parcela 393/1 v naravi predstavlja zelenico, na kateri so etažni lastniki postavili klopi in otroško igrišče in peskovnik. Delno služi za parkiranje.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila Mestna občina (MO) in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Nasprotni udeleženec (MO) vlaga pritožbo zoper I. in II. točko izreka sklepa. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Za parcele 381/1, 382/3, 384/3, 384/4, 385/1, 391/5 in 392 je trdila, da predstavljajo ograjeno javno dobro lokalnega pomena in sicer zelene površine v soseski, parcele 384/4 in 391/5 pa, da so zelene površine in parkirišče v soseski, parcela 382/3, da je parkirišče in zelenica. Zato ne more biti skupno pripadajoče zemljišče. Sodišče pa to zavrne. Sklicuje se na elaborat z naslovom "razmejitev grajenega javnega dobra" od pripadajočega zemljišča k stanovanjskem objektu v soseski X, ki je bil izdelan za ureditev evidence nepremičnega premoženja MO in kar je za naročnika izdelal koncesionar L. d. d. v februarju 2016 in ga nasprotna udeleženka predložila kot dokaz. Sodišče pa to zavrne v točki 18 obrazložitve, da je bil izdelan po naročilu in interesu nasprotne udeleženke. Elaborat bi bilo treba upoštevati tudi v tem postopku. Sodišče zapiše, da v elaboratu niso upoštevali merodajnih zakonskih pogojev iz ZVEtL-1, ki so podlaga za odločanje sodišča. Sodišče pa ne pojasni, v katerem delu in o tem sklep nima razlogov. Pritožnik trdi, da v elaboratu so upoštevani ti kriteriji. Sodišče zmotno ugotovi v točki 17, da naj bi se to zemljišče navezovalo oziroma bilo povezano z obema stavbama, in da naj bi predstavljalo tisti obseg zemljišča, ki naj bi ga obe stavbi nujno potrebovali za redno rabo oziroma normalno funkcioniranje. Gre za rabo tudi tretjih oseb in gre za javne površine po celotni soseski. Ne more soglašati z ugotovitvijo sodišča na zadnjem ogledu na naroku na kraju samem 14. 2. 2019 (18. točka), da naj bi se iz obsega skupnega pripadajočega zemljišča obeh stavb izločile javne površine, ki so namenjene vsem pod enakimi pogoji in da zato sodišče ni sledilo navedbam nasprotne udeleženke, da gre za poseg v javne površine. Na ogledu je bilo moč ugotoviti, da so tudi preostale površine javne površine, ki so v korist tretjih oseb in v njihovi uporabi. Res je, da glede na merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljala ob izgradnji obeh stavb pa do konca družbene lastnine in glede na upravna dovoljenja, prostor predstavlja emisijsko zamejitev prostora, dovoza in parkirnih mest, prostora za manipulacijo, igre, sprostitev in počitek, kar je namenjeno za skupno rabo obeh stavb. Meni pa, da se nepravilne ugotovitve in stališča sodišča, da naj bi to zemljišče predstavljalo enovito zaključeno celoto s stavbami, pri čemer naj bi bile izločene vse javne površine. Sodišče zmotno zapiše v točki 19, da naj bi šlo za zemljišče, ki naj bi bilo nujno za normalno funkcioniranje obeh stavb in da ne gre za zemljišče, ki bi pripadlo tudi kakšni drugi stavbi v soseski ali bilo v koristni rabi tretjih oseb. Nasprotna udeleženka meni, da so te parcele sicer res povezane in namenjene uporabi obeh stavb, a tudi potrebne za rabo in normalno funkcioniranje soseske in tretjih oseb in zato predstavljajo javno dobro. Tudi predlagatelji uporabljajo površine zunaj območja svoje stavbe in se tako poslužujejo javnih površin soseske. Stališče sodišča prve stopnje pomeni, da ne bi bilo več javnih površin in zaradi glavnih prometnih poti in prebivalci mesta ne bi mogli prehajati skozi mesto, soseske in predele. Zato predlaga zavrnitev predloga za parcele, ki jih našteva.

5. Na vročeno pritožbo je odgovorila predlagajoča stranka in predlaga zavrnitev.

6. Pritožba predlagateljev je delno utemeljena.

**Odločitev o pritožbi zoper točko III izreka:**

7. Pritožba predlagateljev utemeljeno opozarja, da v sklepu sodišča prve stopnje ni razlogov o odločilnih dejstvih glede ugotovitve, da so naštete parcele v točki III izreka v naravi dovozna pot in predstavlja priposestvovano stvarno služnost za potrebe dovoza, parkiranja in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika parcele 383, na kateri stoji stavba z naslovom P. 8, in da se to po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje ima razloge v obrazložitvi pod točko 20. Vendar samo ugotovi, da je na naštetih parcelah dovozna pot in, da je priposestvovana stvarna služnost za potrebe dovoza, parkiranja in obračanja vozil v korist vsakokratnega lastnika parcele 383 in da lastnik nima služnosti za redna, izredna dela za rabo objekta, ker ima za to na razpolago druge pravne inštitute. V izreku pa ugotovi obstoj priposestvovanja stvarne služnosti v opisanem obsegu. Treba je opozoriti, da določba 47. člena ZVEtL-1, ki jo je mogoče uporabiti tudi po prehodni določbi za ta primer1, res dopušča v točki 3 tega člena, da imetnik obstoječe stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, lahko v tem postopku zahteva, da se ugotovi njen obstoj. Vendar je treba za ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti zatrjevati enega izmed načinov, ki je dopusten za nastanek te stvarne pravice po SPZ. Treba je zatrjevati tudi druge elemente zakonskega stanu iz določbe 217. člena SPZ.

8. Nima pa prav pritožba, da je treba zahtevek, ki ni primerno obrazložen, zavrniti. Udeleženec A. A. je v postopku podal dve vlogi po svojem pravnem zastopniku (prijavil je udeležbo in navajal razloge v vlogi z dne 21. 2. 2019 in podal predlog za ugotovitev služnosti in režim uporabe na teh parcelah (list. št. 254-255). Zato ni pravilen očitek pritožbe, da A. A. ni podal ustreznega predloga. Predlog v nepravdnem postopku je manj formalen kot v pravdnem postopku. Res pa je, da v obeh vlogah ni najti dovolj navedb o dejstvih, ki jih vsebuje zakonski dejanski stan iz 217. člena SPZ. Ko je prišel drugi predlog oziroma vloga A. A., predlagajoča stranka temu ni ugovarjala. Ugovora ni podala tudi MO. Vendar so na naroku, ki je bil opravljen na kraju samem, vztrajali pri svojih navedbah, kar smiselno pomeni, da se niso strinjali s trditvami A. A. O taki procesni situaciji, ko očitno sodišče meni, da bi šlo lahko za primer iz 47. člena ZVEtL-1, gre za položaj iz 285. člena ZPP, ko mora sodnik opraviti materialno vodstvo pravde oziroma v tem primeru nepravdnega postopka. Pritrditi pa je pritožbi, da gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je narekovalo razveljavitev sklepa v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 354. členom). V nadaljevanju postopka je tako treba pozvati nasprotnega udeleženca, da poda ustrezne navedbe glede na svoje predloge iz obeh pripravljalnih spisov in o zadevi ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče pa ne more na glavni obravnavi odpraviti podanih nepravilnosti, saj bi s tem lahko šlo za odločitev presenečenja. Nasprotni udeleženec mora imeti ustrezni rok, da odpravi pomanjkljivosti, druge stranke imajo pravico, da se o tem izjavijo in po potrebi mora sodišče izvajati dokaze. Vsega tega pa ni mogoče opraviti na pritožbeni obravnavi ne da bi prvič ugotavljali dejansko stanje in strankam vzeli pravico do pritožbe.

**O zavrnitvi dela pritožbe predlagajoče stranke:**

9. Pritožba izpodbija zavrnilni del predloga za ugotovitev skupnega pripadajočega zemljišča na naštetih parcelah (odločitev pod VI. točko izreka). Opozarja, da je iz izvedeniškega mnenja in aeroposnetka jasno, da je parcela 393/3 skupno pripadajoče zemljišče glede na preteklo rabo in sta o tem predlagala zaslišanje predlagateljice in prič. Sodišče prve stopnje je glede te parcele ugotovilo, da gre za javno površino, ki pripada tudi drugim objektom (npr. k stavbi K. 6). Do te ugotovitve je prišlo na podlagi ogleda na kraju samem, ki ga je opravilo ob prisotnosti obeh izvedencev in obeh predlagateljev, ki sta tudi podala na zapisniku navedbo, da za vsa zemljišča velja, da so že od izgradnje stavb v uporabi in vzdrževanju etažnih lastnikov obeh stavb (list. št. 199). Zato sodišče prve stopnje o tem ni rabilo posebej izvajati dokazov, saj tudi pritožnika v pritožbi trdita to, na kar je tudi odgovorilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da ne verjame predlagateljema, da so tudi oni uporabljali to parcelo. Vendar je na podlagi izvedeniškega mnenja in ogleda na kraju samem ugotovilo, da gre za javno površino, ki pripada tudi drugim objektom. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je pri odločanju pravna podlaga določba 43. do 47. člena ZVEtL-1. Sama raba zemljišča ob tem, ko parcelo rabijo tudi drugi lastniki drugega objekta, ne pripelje do skupnega pripadajočega zemljišča obeh stavb. Na teh parcelah bo možna raba tako etažnih lastnikov oziroma predlagateljev še naprej kot tudi drugih.

10. Obsežni del pritožbe predlagateljev je v tem, da sodišče ni v celoti sledilo izvedenki urbanistične stroke, ampak se je oprlo tudi na svoje lastne ugotovitve ob ogledu in pridobljeni dokumentaciji. Pritožba sicer soglaša za pet parcel, da gre za javne površine; meni pa, da so poleg 393/3 še skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb parcele: 393/4, 386/1 in 388. Za parcelo 386/1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se pod to parcelo nahaja javno zaklonišče, ki ni namenjeno samo etažnim lastnikom obeh stavb. Ugotovilo je tudi, da je na tej parceli ograjeno otroško igrišče, ki ga uporablja vrtec, ki je v lasti MO. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje parcelo 386/1 "dodelilo" vrtcu, ki je trenutno vrtec B., ki je v zasebni lasti. Pri tem pritožnik sam vloži kot pritožbeno novoto, ki je sicer nedovoljena (337. člen ZPP), objavo MO o javnem zbiranju ponudb za oddajo tega poslovnega prostora iz leta 2019, iz katerega izhaja, da gre za poslovni prostor v visokem pritličju in je namenjen izvajanju predšolske vzgoje otrok in je torej v lasti lokalne skupnosti in ne v zasebni lasti. Predlagatelja ne pojasnita, zakaj tega dokaza nista mogla predložiti prej. Odločitev glede parcele 386/1 samo pomeni, da ostane v lasti lokalne skupnosti in da ni skupno pripadajoče zemljišče k obema stavbama. Če pa bi pritožniki menili, da je v njihovi izključni lasti oziroma imajo kakšno stvarnopravno podlago, pa to lahko v posebni pravdi še zmeraj zahtevajo (četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1). Tako je lokalna skupnost zadosti dokazala, da ta parcela ni skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb. Predlagatelji niso dokazali, da bi bili podani pogoji iz 42. člena ZVEtL-1 oziroma, da gre za zemljišče, ki je neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo obeh stavb in je zato postalo njihova last. Na pripombe MO je izvedenka urbanistične stroke podala določene dopolnitve, ki niso v celoti potrdile navedb predlagateljev, da so vse naštete parcele bile že od začetka v izključni rabi dveh stavb. Tudi za parcelo 388 sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za del zelenice in del dovoza oziroma dostopa do stavbe K. 6. Pritožnika se pri tem sklicujeta na dejstvo, da ima objekt K. 6 urejeno dovozno pot iz javne ulice in da je zmotno, da gre preko parcele 388 dostop do zaklonišča. Predlagatelja napotujeta v pritožbi k ogledu fotografij in grafa številka 1. Treba je pritrditi sodišču prve stopnje, da se iz priloženih fotografij in grafov (list. št. 69 in 70) vidi, da je do objekta K. 6 treba preko parcele 388. Ta parcela je tudi na poti med javno cesto in zakloniščem. Dejstvo, da je do zaklonišča moč priti tudi drugače in tudi do objekta K. 6, še ne izključuje pravilnosti materialnopravnega sklepa sodišča prve stopnje, da zato ne more iti za skupno pripadajoče zemljišče obeh stavb. Treba je pritrditi MO, da ne sme določanje skupnega pripadajočega zemljišča pomeniti, da drugi stanovalci oziroma soseska nima poti do zaklonišča ali, da ni moč priti do objekta tudi po drugi poti. Pritožba zastavi presojanje zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa tako, kot da v postopku po ZVEtL-1 sodišče določi nujno pot. Gre za druga merila, ki jih je določil zakon v členih 42 do 47. Pri tem ni pomembno, da sodišče v postopek ni pritegnilo lastnike parcele 387/1. To ne bi prineslo odločitve v korist predlagateljev.

11. Nadalje pritožba graja zavrnitev predloga glede nepremičnin 393/3, 339/4. Za parceli, ki sta bili prej 393/1, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nista bili namenjeni predmetnima stavbama, saj sta bili v času načrtovanja izgradnje obeh objektov parceli, na katerih je stal objekt industrijske namembnosti. Ta je bil sicer kasneje porušen, ni bilo pa videti sprememb v prostorskih aktih ali upravnem dovoljenjem, da je ta del zemljišča namenjen rabi obeh stavb. Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da je to bilo moč ugotoviti iz dopolnitve izvedeniškega mnenja izvedenke D. D. na list. št. 104. To je ugovarjala nasprotna udeleženka in izvedenka je dopolnila svoje izvedeniško mnenje. Tako se izkaže, da sklep ima glede zavrnilnega dela razloge in sodišče pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

**O pritožbi MO:**

12. Bistvo pritožbe MO je v tem, da se ne strinja z odločitvijo, da so parcele iz I. točke izreka sklepa skupno pripadajoče zemljišče. Trdi, da gre za zemljišče, ki je namenjeno celi soseski. Pri tem se opre na mnenje svojega koncesionarja L. d. d., iz februarja 2016. To mnenje je priložila kot dokaz k svojim navedbam k pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2015. Tedaj je nasprotna udeleženka trdila, da predlog ne upošteva soseske kot celote in da gre za prostorsko degradacijo in da je izvedenka k stavbi določila preveč pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je o tem dokazu odločilo, da ga ne more sprejeti, ker je upoštevalo obe izvedeniški mnenji, ki sta bili pridobljeni v tem postopku. Nasprotna udeleženka je podala kot dokaz elaborat na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje storitev ureditev evidence nepremičnega premoženja MO med L. d. d. in MO. To ne gre za izvedeniško mnenje, ampak za elaborat, ki ga je izdelal koncesionar. Zato ne gre za izvedeniško mnenje pred pravdo ali med pravdo v pomenu 243. člena ZPP. Če ga druge stranke ne sprejmejo, elaborata ni mogoče upoštevati kot izvedeniškega mnenja. Pritožnica pa je lahko argumente upoštevala v svojih navedbah.

13. Pritožbi je treba odgovoriti izhajajoč iz materialnega prava oziroma pojma, kdaj gre lahko za skupno pripadajoče zemljišče k stavbam, kar je začrtano v določbi 42. in 43. člena ZVEtL-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno raziskalo, katera zemljišča so bila neposredno namenjena ali potrebna za redno rabo stavbe, kar je izhajalo že iz prostorskih aktov, v upravnih dovoljenjih, v samih pogodbah in katera zemljišča so namenjena izključno dostopu, dovozu, parkiranju, prostorom za smetnjake, za igro in počitek, zelenišče za rabo obeh stavb. Ugotavljalo je tudi preteklo redno rabo stavbe. Zmotno meni pritožnica, da je sodišče v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenke urbanistične stroke, ampak je pri tem tudi upoštevalo pripombe MO in na te pripombe je izvedenka dodatno odgovorila. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda na kraju samem, ki ga je opravilo ob prisotnosti obeh izvedencev, ugotavljalo, katere javne površine je trebe izločiti oziroma katere površine so namenjene tudi stanovalcem te soseske, ki ne stanujejo v teh dveh stavbah. Pri tem je pravilno presojalo mnenje izvedenke v točki 15 obrazložitve. Pritožba posebej graja obrazložitev pod točko 17. V tej točki je sodišče ugotovilo, kaj spada v obseg skupnega pripadajočega zemljišča obeh stavb in pri tem naštelo podlage (dokumentacijo, urbanistične standarde, prostorske akte v času načrtovanja in izgradnje, potrebe za redno rabo obeh stavb). Pri tem je ugotovilo, kako je v naravi s temi parcelami. Tudi pritožbeno sodišče, ki je vpogledalo v vse predložene dokaze, kamor sodijo tudi fotografije, ki jih je posnela izvedenka in pri tem označila parcele in stavbe, se strinja s sodiščem prve stopnje glede dokazne ocene. Določene parcele so res potrebne samo za redno rabo obeh stavb in ni videti razloga, da bi to ostalo kot del lokalne skupnosti oziroma soseske. Pritožba se obsežno sklicuje na mnenje koncesionarja L. d. d. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni moglo upoštevati, saj je bil naročen za potrebe nasprotne udeleženke. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, kar je odveč, da to mnenje ni bilo izdelano na podlagi zakonskih meril po ZVEtL-1. Vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivalo. Sodišče prve stopnje tega mnenja ni upoštevalo in zato je ta ugotovitev odveč. Preostali del pritožbe se nanaša na trditev, da so parcele, naštete v I. točki izreka potrebne tudi tretjim osebam, kot javna površina v celotni soseski. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in ogleda ugotovilo, da so te parcele namenjene le obema objektoma oziroma redni rabi teh dveh objektov. Po preostalih parcelah, ki so izvzete iz I. točke izreka, kakor tudi po parcelah, ki jih predlagatelji ne zahtevajo za določitev obsega skupnega pripadajočega zemljišča, pa je moč prehajati po javnih površinah. Nasprotna udeleženka tudi ni predlagala prič, ki bi izpovedale, da rabijo te parcele za hojo po soseski oziroma da gre za javno površino. Določitev skupnega pripadajočega zemljišča ne pomeni onemogočanja prehoda skozi mesto oziroma sosesko. Sodišče prve stopnje je bilo na te ugovore pozorno in tudi naročilo izvedenki, da poda odgovor na navedbe pritožnice. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (ko je odločalo o zahtevkih pod točko I in II izreka izpodbijanega sklepa). Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

1 Primerjaj II Cp 2032/2017.