Jedro

Toženka se v obrazložitvi svoje odločitve izrecno sklicuje zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2, in sicer, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, pri čemer pa tožniku ni omogočila, da bi se v postopku z ugotovitvami glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi seznanil in da bi se o njih izjavil pred izdajo odločbe. Zato je kršena tožnikova pravica do izjave v postopku ter s tem tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 24-42152-07464 z dne 20. 8. 2019 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 12. 442, 31 EUR po stopnji 25 % v znesku 3.110, 58 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine: 1/2 stanovanja s parkiriščema, ..., Ljubljana, pridobitni naslov - nakup, pridobitev nepremičnine 28. 8. 2017, odsvojitev nepremičnine 5. 12. 2018, posedovanje nepremičnine do 5 let. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 97. člena, 1. točko prvega odstavka 93. člena, 98. člen, 99. člen in 132. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki jih citira. Tožnik je vrednost pri odsvojitvi napovedal v višini 85.000,00 EUR, zmanjšano za stroške davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju tudi DPN). Davčni organ je glede vrednosti ob odsvojitvi sledil enaki vrednosti nepremičnine, kakršna je bila ugotovljena v postopku odmere DPN, in sicer v višini 95.000,00 EUR. Tožniku je kot vrednost ob pridobitvi upošteval 78.918,50 EUR, stroške ob pridobitvi 789,18 EUR, vrednost ob odsvojitvi 95.000,00 EUR in stroške ob odsvojitvi 2.850,00 EUR. Izračunan davčna osnova tako znaša 12.442,31 EUR, od katere je odmeril dohodnino od dobička iz kapitala po stopnji 25 % v znesku 3.110,00 EUR.

2. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ pritožbo zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje, pri čemer se glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi sklicuje na v prodajni pogodbi navedeno vrednost v višini 95.000,00 EUR (99. člen ZDoh-2), poseben ugotovitveni postopek pa da v tem primeru ni potreben.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Davčni organ je napačno ugotovil davčno osnovo oziroma vrednost kapitala ob odsvojitvi. Tožnik je v napovedi navedel vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 85.000,00 EUR oziroma 82.450,00 EUR. Kljub jasni navedbi je davčni organ kot vrednost ob odsvojitvi napačno ugotovil v višini 95.000,00 EUR, saj ni upošteval v kupoprodajni pogodbi navedeno prodajno vrednost za nepremičnino in premičnine. Cena za nepremičnino skupaj s premičninami je znašala 190.000,00 EUR, od tega premičnine 20.000,00 EUR, tako da je bila kupoprodajna cena celotne nepremičnine 170.000,00 EUR, polovica pa 85.000,00 EUR. Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek po 73. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) oziroma 145. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker prava vrednost nepremičnine iz napovedi ni ustrezala vrednosti nepremičnine iz prodajne pogodbe. Tudi ni upošteval, če tudi bi bila pravilna ugotovitev, da je vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 95.000,00 EUR, odbitnega DPN v znesku 1.700 EUR, ne normiranih stroškov 950,00 EUR. Sklicevanje davčnega organa na odločbo o odmeri DPN za potrebe vrednosti kapitala ob odsvojitvi ni pravilno, ker gre za drug postopek. Po stališču tožbe je znesek 3.120,57 EUR plačal nezakonito in ga zahteva nazaj, pravilno odmerjen znesek dohodnine v višini 882,88 EUR pa bo plačal takoj, ko mu bo vročena nova odmerna odločba. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki naloži plačilo zneska 3.120,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po stroškovniku, kot ga prilaga.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po določbah 97. člena ZDoh-2, na katere se pravilno sklicuje davčni organ, je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. V konkretnem primeru vrednost kapitala, v konkretnem primeru nepremičnine, ob pridobitvi ni sporna, sporna pa je njena vrednost ob odsvojitvi. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove upošteval vrednost, kakršna je bila ugotovljena v postopku odmere davka na promet nepremičnin, tj. vrednost 95.000,00 EUR, ki je hkrati tudi pogodbena vrednost. Ta pa je v obravnavani zadevi sporna, saj tožnik zatrjuje, da je (celotna) pogodbena vrednost nižja za 20.000 EUR, kolikor naj bi bilo vredna oprema v stanovanju. V konkretnem primeru se je davčni organ glede vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi oprl na podatke, ki jih je pridobil v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Tožnik zatrjuje, da odločba o odmeri davka na promet nepremičnin ni pravilna, čeprav zoper njo ni vložil pravnega sredstva. Vendar to ni relevantno za obravnavani postopek, v katerem se odmerja davka od dobička iz kapitala. To pa tudi ne pomeni, da davčni organ, ob razhajanju napovedane vrednosti ob odsvojitvi kapitala in vrednosti, kot jo je upošteval davčni organ pri odmeri davka od dobička iz kapitala, ni bil dolžan glede tega izvesti ugotovitvenega postopka (73. člen ZDavP-2) in dati tožniku možnost, da se izjavi glede ugotovljene vrednosti kapitala ob odsvojitvi, kot jo je upošteval davčni organ.

7. Res se toženka v obrazložitvi svoje odločitve izrecno sklicuje zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2, in sicer, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, pri čemer pa tožniku ni omogočila, da bi se v postopku z ugotovitvami glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi seznanil in da bi se o njih izjavil pred izdajo odločbe. Zato je kršena tožnikova pravico do izjave v postopku ter s tem tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).

8. Pri odmeri davka od dobička iz kapitala gre za postopek, ki se vodi samostojno in čeprav se nanaša na isto nepremičnino, se vodi povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Zato se posebej in v skladu z določbo 99. člena ZDoh-2 v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku, pri tem sicer ni nepomembna, vendar pa predstavlja le enega od dokazov. Ker kot rečeno, tožnik navaja drugačno vrednost kapitala pri odsvojitvi, kot izhaja iz pogodbe, in ki jo je upošteval davčni organ in toženka, pri čemer se organ prve stopnje napačno sklicuje na postopek odmere DPN, toženka pa v obravnavani zadevi postopka ni dopolnila, saj glede na okoliščine konkretnega primera ni bilo podlage za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Zato so bistveno kršena pravila postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da v predmetnem postopku zavaruje svoje pravice in pravne koristi, kot pravilno navaja tožnik.

9. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo, na podlagi četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

10. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščena odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Kar zahteva tožnik več ni utemeljeno, saj sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije.