Jedro

Tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ključna tožbena navedba, ki zadostuje za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 (vsebina katere so očitki v zvezi s tožnikovo agresijo, nesramnostjo, konfliktnostjo, žalitvami in krivimi obtožbami), je v tem, da tožnik očitano zanika. Napačna je pritožbena trditev, da tožnik tega ni dokazal. Poleg tega, da gre za zatrjevanje negativnega dejstva, dokazovanje katerega je samo po sebi oteženo, tudi sicer za izdajo zamudne sodbe ni potrebno predložiti nobenega dokaza (saj izdaja zamudne sodbe ne temelji na izvedenem dokaznem postopku). Če tožnik ob vložitvi tožbe vseeno predloži kakšen dokaz, ta po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme nasprotovati njegovim tožbenim navedbam. Vendar pa to ne pomeni, kot zmotno meni tožena stranka, da je tožnik s tem, ko je tožbi priložil izpodbijano odpoved, predložil dokaz, ki nasprotuje njegovim navedbam o nezakonitosti te odpovedi. Kot že rečeno, je bistvo njegovih tožbenih trditev v tem, da očitki iz odpovedi ne držijo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se potrdita izpodbijani del zamudne sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je izredna odpoved z dne 3. 7. 2017 nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 14. 2. 2018 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel pri toženi stranki pred 14. 2. 2018, mu obračunati nadomestilo plače v višini 804,96 EUR bruto mesečno ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Kar je zahteval tožnik več (glede 13. 2. 2018), je zavrnilo. S posebnim sklepom je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 171,35 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper zamudno sodbo in pritožbo zoper sklep. V pritožbi zoper zamudno sodbo (dejansko le zoper njen ugodilni del) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Ne strinja se, da je sodišče zaradi pasivnosti tožene stranke sledilo navedbam tožnika. Gre za navedbe o tem, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora, da očitanih kršitev ni storil, da te tudi niso dovolj jasno opredeljene. Čeprav zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe in sodišče ne preizkuša resničnosti teh navedb, mora biti vseeno izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta pogoj ni izpolnjen. Vsebina odpovedi namreč nasprotuje tožbenim navedbam. V odpovedi je tudi pojasnjeno, zakaj tožena stranka tožnika ni vabila na zagovor. Po sodni praksi je opustitev zagovora upravičena, če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastanejo iz razlogov na strani delavca (fizično nasilje nad delodajalcem, grožnje ipd.). Takšne okoliščine so bile v tožnikovem primeru, zato zagovor ni bil potreben. Pritožba povzema vsebino odpovedi z dne 13. 2. 2018, kjer so opisane kršitve. Gre za več kršitev z znaki kaznivega dejanja grožnje in poskusa povzročitve splošne nevarnosti, ki jih je tožena stranka opredelila tudi kot hujše naklepne kršitve delovnih obveznosti. Nanašajo se na agresijo, nesramnost, konfliktnost, krive obtožbe, žalitve. Po 109. členu ZDR-1 tudi ni možno nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik ni pokazal neprimernega obnašanja zgolj do direktorja, ampak tudi do zaposlenih in gostov. Tožena stranka mu zato ne more več zaupati. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbi tožnika, da očitanih kršitev ni storil. Tožnik ni predložil dokazov, da očitanega ni storil. Ker ni zmogel trditvenega bremena, bi bilo treba tožbo kot nesklepčno zavreči. Ker so tožnikove navedbe v nasprotju s predloženimi dokazi, je podana kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zaradi neobrazloženosti pogojev za izdajo zamudne sodbe kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in samimi listinami. Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in tožbo zavrže ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka v pritožbi zoper sklep uveljavlja zmotno uporabo 4. odstavka 163. člena ZPP, saj bi lahko sodišče sklep o stroških izdalo šele po pravnomočnosti zamudne sodbe. Zato predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in izpodbijani sklep glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po 318. členu ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. (prvi odstavek). Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek).

7. Za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 338. člena ZPP, pri čemer pritožba uveljavlja zlasti neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP glede vprašanja sklepčnosti tožbe ter neupoštevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, češ da vsebina odpovedi nasprotuje tožbenim navedbam, kar pa ne drži. 8. Pritožba uveljavlja nesklepčnost tožbe ter v zvezi s tem predlaga zavrženje tožbe. Takšen predlog je napačen že zato, ker posledica nesklepčne tožbe ni njeno zavrženje, ampak odprava nesklepčnosti po tretjem odstavku 338. člena ZPP ali takojšnja zavrnitev zahtevka po četrtem odstavku 338. člena ZPP, kot je npr. postopalo sodišče v zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka.

9. Tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožba napačno navaja, da v tožbeni povesti ni dovolj podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ključna tožbena navedba, ki zadostuje za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 (vsebina katere so očitki v zvezi s tožnikovo agresijo, nesramnostjo, konfliktnostjo, žalitvami in krivimi obtožbami), je v tem, da tožnik očitano zanika. Napačna je pritožbena trditev, da tožnik tega ni dokazal. Poleg tega, da gre za zatrjevanje negativnega dejstva, dokazovanje katerega je samo po sebi oteženo, tudi sicer za izdajo zamudne sodbe ni potrebno predložiti nobenega dokaza (saj izdaja zamudne sodbe ne temelji na izvedenem dokaznem postopku). Če tožnik ob vložitvi tožbe vseeno predloži kakšen dokaz, ta po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme nasprotovati njegovim tožbenim navedbam. Vendar pa to ne pomeni, kot zmotno meni tožena stranka, da je tožnik s tem, ko je tožbi priložil izpodbijano odpoved, predložil dokaz, ki nasprotuje njegovim navedbam o nezakonitosti te odpovedi. Kot že rečeno, je bistvo njegovih tožbenih trditev v tem, da očitki iz odpovedi ne držijo.

10. Ker se v posledici pasivnosti tožene stranke šteje, da držijo tožnikove dejanske trditve o tem, da očitanih kršitev ni storil, posledično držijo tudi tožnikove navedbe o tem, da bi mu tožena stranka morala zagotoviti zagovor. Tožena stranka se namreč sklicuje na to, da je bila opustitev zagovora pred podajo izredne odpovedi po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 upravičena zato, ker je šlo za hujše konfliktne situacije na strani delavca. Vendar, kot rečeno, če se štejejo tožnikove trditve o tem, da očitanih kršitev ni storil, za resnične, potem niso relevantne navedbe tožene stranke v smeri, da mu glede na vsebino kršitev ni bila dolžna omogočiti zagovora. Posledično tudi niso relevantne navedbe tožene stranke o tem, da tožniku zaradi očitanih kršitev ne more več zaupati, ter da zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno (prvi odstavek 109. člen ZDR-1).

11. Odločilna dejanska podlaga zahtevka je torej v tem, da tožnik očitanega ni storil, materialnopravna posledica tega dejstva pa je nezakonitost izredne odpovedi.

12. Ker sodišče prve stopnje zamudne sodbe ni izdalo v nasprotju z določbami ZPP, ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zamudna sodba povsem ustrezno obrazložena tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče ob izdaji zamudne sodbe ni storilo postopkovne kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno trdi pritožba.

13. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke iz pritožbe zoper sklep o stroških postopka. Tožnik je v roku 15 dni po prejemu zamudne sodbe priglasil stroške postopka, kot to velja za primere, ko se spor konča brez obravnavanja (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Sodišče mu je stroške priznalo in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Ta v pritožbi napačno uveljavlja zmotno uporabo četrtega odstavka 163. člena ZPP ter se zavzema za to, da bi lahko sodišče o stroških postopka odločilo šele po pravnomočnosti zamudne sodbe.

14. V četrtem odstavku 163. člena ZPP je resda predvidena možnost, da lahko sodišče v sodbi, s katero se konča postopek, odloči le o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V tem primeru sledi izdaja sklepa o višini stroškov postopka po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ker sodišče prve stopnje v zamudni sodbi ni odločilo tudi o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, ne drži pritožbena navedba, da bi lahko šele po pravnomočnosti zamudne sodbe odločilo o stroških postopka.

15. Ker niso podani v pritožbah uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožbi zavrneta in se izpodbijani del zamudne sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdita (353., 365. člen ZPP).

16. Ker odgovor na pritožbo zoper zamudno sodbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka (155., 165. člen ZPP).