Jedro

Potrebe otroka so najprej dejstvo nedenarne narave. Ko sodišče nato ocenjuje, kolikšen delež teh potreb sta starša dolžna zagotoviti, pa pojem otrokovih potreb postane pravno-vrednotni pojem. Odgovor na slednje vprašanje je namreč odvisen od tega, kolikšne so preživninske zmožnosti obeh staršev. O tem sodišče materialnopravno presodi glede na vrednotni trikotnik otrokove potrebe – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere, ki ga izraža pravilo 129. člena ZZZDR. Določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, je nato sklepni del materialnopravne operacije. Strnjeno je v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec in nazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri katerem otrok ne živi. Pri razporeditvi bremen pa se upošteva tudi breme varstva in vzgoje, ki ju nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi ter se - izpodbijana sodba spremeni tako, da znaša mesečni znesek preživninske obveznosti v prvi alinei točke I/1 60 EUR, v druge alinei točke I/1 120 EUR, v tretji alinei točke I/1 pa 130 EUR; - izpodbijana sodba razveljavi glede zavrnjenega zahtevka nad 130 EUR za čas po 24.6.2011 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; - izpodbijana sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na novo določilo oziroma spremenilo preživnino, ki je bila določena s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. N 8/2007 z dne 28.2.2007 v višini 65,00 EUR, in sicer od 15.2.2010 tako, da je tožencu naložilo, da je od 16.2.2010 do 1.3.2010 dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 50,50 EUR, od 1.3.2010 do 30.9.2010 v znesku 101,00 EUR mesečno, zmanjšano za že plačano preživnino in od 1.10.2010 dlje v znesku 113,00 EUR mesečno, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo preživnino v celotni zahtevani višini ter da ji naloži v plačilo tudi stroške pravdnega postopka oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče v napadenem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je pri določitvi stroškov mld. tožnika izhajalo iz opredelitve, ki naj bi jo podala mati v izpovedbi, pri čemer je sodišče te stroške ocenilo na 300,00 EUR mesečno, čeprav že seštevek stroškov, ki jih je upoštevalo sodišče pomeni višjo vsoto, in sicer 313,20 EUR. Sodišče je samo navedlo, da preživninske potrebe mladoletnih otrok niso zgolj matematični seštevek posameznih stroškov, vendar je sodišče pri določitvi le-teh ravnalo ravno na ta način, da je zgolj seštelo višino stroškov, ki jih je navedla mati ter odštelo višino otroškega dodatka, razliko pa je razdelilo na dva enakovredna dela. Po mnenju tožeče stranke nikakor ni mogoče prevoznih stroškov, ki jih ima oče mld. J. in stroškov z J. prehrano, ki nastajajo v času, ko je otrok pri njem, enačiti s prispevkom njegove matere. Sodišče tudi ni z ničemer upoštevalo vsega dodatnega neovrednotenega dela s strani matere, ki za otroka dejansko skrbi ves čas, ga vzgaja, varuje, skrbi za opravljanje njegovih šolskih in obšolskih obveznosti, skrbi za njegovo higieno, skrbi za čistost in urejenost oblačil, kar vse nedvomno predstavlja bistveno večji prispevek od prispevka toženca in bi moralo biti pri delitvi preživninske obveznosti upoštevano. Kot je navedlo že samo sodišče, pri ugotavljanju preživninskih potreb otroka, kot tudi prispevku posameznega starša, ni mogoče opraviti zgolj matematičnega izračuna, vendar pa sodišče tega načela ni upoštevalo, pač pa je storilo ravno to, stroške, ki jih je mogoče finančno ovrednotiti je razdelilo na pol in odločilo, da sta oba starša dolžna pokriti polovico teh stroškov. Tožeča stranka se s tako odločitvijo sodišča nikakor ne strinja. Sodišče nadalje ni upoštevalo stroškov, ki bodo mld. tožniku nastali že čez dober mesec, ko bo potrebno nakupiti šolske potrebščine. Dejstvo je namreč, da bodo stroški v zvezi s šolanjem nedvomno nastali, saj mora otrok na podlagi zakonskih določil osnovno šolo nujno obiskovati, za kar seveda potrebuje ustrezne delovne zvezke in druge šolske potrebščine. Ob tem ne gre za neke bodoče nepredvidljive stroške, ki bi eventualno lahko nastali, pač pa za povsem konkretne in predvidljive stroške, kateri so dejansko že nastali, saj je potrebno šolske potrebščine kupiti že pred začetkom šole, kar pa bo odpadlo na tožečo stranko, ki jih bo morala pokriti.

3.Tožeča stranka še pripominja, da je sam izrek sodbe nekoliko nerazumljiv in bi sodišče, v kolikor je menilo, da je potrebno v sam izrek vključiti že plačane zneske s strani tožene stranke, tudi izrek oblikovati bolj določno in za vsak mesec izrecno določiti, koliko je tožena stranka še dolžna plačati, vse iz razloga, da bi tožeča stranka razpolagala z določnim izvršilnim naslovom.

4.Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča glede stroškov postopka, ko je odločilo, da je vsaka stranka dolžna kriti svoje stroške, saj je takšna odločitev praktično v nasprotju z zaključkom samega sodišča, da je bil spor potreben zaradi ugotovitve in zavarovanja koristi mladoletnega otroka pravdnih strank, kar torej pomeni, da bi sodišče tožnikoma nedvomno moralo priznati priglašene stroške, saj sporazumna rešitev med strankama enostavno ni bila mogoča. Še posebej pa to velja glede dela spora, ki se nanaša na preživninsko obveznost tožene stranke, saj je sodišče moralo odločiti s sodbo, dejansko pa je zvišanju preživnine ugodilo in tako torej ni nobenega dvoma, da bi morali biti tožeči stranki v tej zvezi tudi priznani priglašeni stroški.

5.Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

6.Pritožba je delno utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ocenilo mesečne stroške za pokrivanje preživninskih potreb mld. tožnika na 300,00 EUR. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenemu očitku, da se je sodišče prve stopnje pri matematičnem seštevku priznanih stroškov zmotilo in napačno izračunalo, da je seštevek 293,20 EUR namesto 313,20 EUR. A kot je sodišče prve stopnje že samo povedalo in kot navaja tudi tožeča stranka, preživninske potrebe mladoletnih otrok niso zgolj matematični seštevek, ki bi moral in mogel biti do centa natančen.

8

.Potrebe otroka so najprej dejstvo nedenarne narave. Ko sodišče nato ocenjuje, kolikšen delež teh potreb sta starša dolžna zagotoviti, pa pojem otrokovih potreb postane pravno-vrednotni pojem. Odgovor na slednje vprašanje je namreč odvisen od tega, kolikšne so preživninske zmožnosti obeh staršev. O tem sodišče materialnopravno presodi glede na vrednotni trikotnik otrokove potrebe – preživninske zmožnosti očeta – preživninske zmožnosti matere, ki ga izraža pravilo 129. člena ZZZDR (1). Določitev preživninske obveznosti tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne živi, je nato sklepni del materialnopravne operacije. Strnjeno je v vprašanju, kolikšen delež pravno upoštevnih otrokovih potreb je dolžan nositi preživninski zavezanec in nazadnje, kolikšna je v denarju izražena preživninska obveznost, ki jo sodišče naloži tistemu izmed staršev, pri katerem otrok ne živi. Pri razporeditvi bremen pa se po ustaljeni sodni praksi upošteva tudi breme varstva in vzgoje, ki ju nosi tisti izmed staršev, kateremu je otrok dodeljen. Očitno torej je, da so v to pravno operacijo vnesene vrednotne (torej nematerialne) prvine, zaradi katerih matematični izračun sploh ni mogoč.

9.To pomeni, da ni mogoče slediti stališču, da znašajo mesečni stroški, za pokrivanje preživninskih potreb mld. tožnika točno 313,20 EUR zgolj zato, ker je tako pokazal seštevek ugotovljenih stroškov. Slednji nudijo sodišču zgolj objektivizirano oporo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 129.a člena ZZZDR zaključilo, da je za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja mld. tožnika potrebno 300,00 EUR mesečno, kar je tudi ustrezno obrazložilo. S takšno vrednotno oceno pritožbeno sodišče soglaša. 10.Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsega dodatnega neovrednotenega dela s strani matere, ki za otroka dejansko skrbi ves čas, je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so preživninske zmožnosti obeh staršev enakovredne, vendar pa je nato napačno določilo razmerje na podlagi katerega sta starša dolžna prispevati za preživljanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta za preživljanje mld. tožnika dolžna prispevati oba starša v razmerju 50 : 50. Do takšnega razmerja je prišlo na podlagi ugotovljenih enakovrednih preživninskih zmožnosti staršev, upoštevalo pa je tudi dodatne prevozne stroške in delne dodatne stroške v zvezi z oskrbo otroka v času izvajanja stikov, ki jih trpi toženec in jih izenačilo z dodatnim materinim neovrednotenim delom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje materinega dodatnega neovrednotenega dela in časa sicer ni popolnoma prezrlo, vendar pa ga je napačno izenačilo s stroški, ki jih trpi toženec zaradi izvajanja stikov. Pritožbeno sodišče poudarja, da mati za mld. tožnika dejansko skrbi ves čas, ga vzgaja, varuje, skrbi za opravljanje njegovih šolskih in obšolskih obveznosti, prav tako skrbi za njegovo higieno, skrbi za čistost in urejenost oblačil, kar vse nedvomno predstavlja bistveno večji prispevek od prispevka toženca. Posledično je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sta za preživljanje mld. tožnika dolžna prispevati oba starša v razmerju 50 : 50. 11.Po presoji pritoženega sodišča je ustrezna porazdelitev preživniskih bremen takšna, da bo oče kril približno 60 odstotkov pravno priznanih otrokovih potreb, ki so bile ocenjene na 300 EUR. Ker delež uresničitve teh potreb zagotavlja tudi otroški dodatek, je pritožbeno sodišče višino le tega pri odmeri preživnine upoštevalo. Za čas do septembra 2010 je ta po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje znašal 98 EUR, kasneje pa 74,48 EUR. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da znaša preživninsko breme toženca za čas od 1.3.2010 do 30.9.2010 120 EUR, za polovico meseca februarja 2010 polovico tega zneska (torej 60 EUR), za čas po 1.10.2010 pa 130 EUR.

1

2.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče preživnino za čas do 24.6.2010 zvišalo na 130,00 EUR (pred 1.10. pa glede na višji otroški dodatek ustrezno manj). Najmanj takšno preživnino je toženec dolžan plačevati tudi po 24.6.2011. Zaradi tedaj spremenjenih razmer pa morda tudi višjo. Višji zavrnilni del (presežek zavrnjenega nad 130 EUR) po 24.6.2011 je pritožbeno sodišče zato razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

13.Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje očitku, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi mesečnih potreb mld. tožnika upoštevati tudi stroške v zvezi z njegovim šolanjem. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da stroškov za nakup šolskih potrebščin ni upoštevalo, ker naj ti v času odločanja še ne bi nastali. Pritožbeno sodišče s tem stališčem ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo izdalo 24.6.2011. Prav ta datum sovpada z zaključkom šolskega leta. Mld. tožnik pa je z 1.9.2011 pričel obiskovati prvi razred devetletke, vendar pa je bil vpisan v šolo že prej in, tisto, kar je bistveno, stroški v zvezi s šolanjem ne nastanejo šele 1.9.2011. Gre za stroške nakupa šolske torbe, učbenikov, delovnih zvezkov in drugih šolskih potrebščin, torej stroške, ki zagotovo nastanejo že pred prvim šolskim dnevom. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču tožnice, ki smiselno trdi, da časovne meje pravnomočnosti v obravnavani zadevi že zajemajo otrokove višje, s šolanjem povezane potrebe. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče od dne 24.6.2011 dogovorjeno preživnino nad tem zneskom razveljavlja in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14.Pritožbeno sodišče nadalje zavrača očitek, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Izrek je nedvoumen, iz njega jasno izhaja, kolikšne zneske preživnine je tožena stranka še dolžna plačati za določena časovna obdobja, upoštevaje že plačane zneske preživnine pa je sodišče te navedlo v izreku. Na ta način je preživninska obveznost jasno določena, pa vendar za konkretna obdobja v dajatvenem delu zmanjšana, saj je terjatev v opisanem obsegu zaradi izpolnitve že prenehala.

15.Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Sodišče je o stroških postopka odločilo po prostem preudarku v skladu z 413. členom ZPP (2), ker je šlo za postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta starša dolžna nositi vsak svoje stroške postopka, ker je bil spor potreben zaradi zagotovitve in zavarovanja koristi mladoletnega otroka pravdnih strank, je pravilna. Odločitev o doslejšnjih stroških je pritožbeno sodišče zato potrdilo (podlaga v uporabi četrtega odstavka 165. člena ZPP po argumentu nasprotnega razlogovanja).

1

6.Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter iz razlogov, na katere je treba paziti po uradni doložnosti. Iz navedenih materialnopravnih razlogov jo je na podlagi pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP v I/1 tč. izreka utrezno spremenilo. Za čas po 24.6.2011 jo je iz razloga po 355. člena ZPP razveljavilo glede zavrnilnega dela nad 130 EUR ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku pri določitvi preživnine upoštevati, da je mladoletni tožnik postal šolar, in od takrat dalje na novo določiti preživninsko obveznost toženca.

17.V skladu z določilom 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list št. 16/2004 s spremembami)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 s spremembami)