Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, teh pa zgolj s pavšalnim zatrjevanjem ni mogoče izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka po odvetniku dne 15. 12. 2009 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 15. 5. 2007, s katero je bil davčni zavezanki odmerjen davek v višini davka, za katerega se je zahtevalo vračilo in pripadajoče obresti od dneva vračila do dneva plačila davka, in sicer za motorno vozilo, kupljeno 9. 1. 2007, davek vrnjen 22. 1. 2007, v višini 5.562,56 EUR in propadajoče obresti od dneva vračila, dne 22. 1. 2007, do dneva prodaje, dne 3. 3. 2008 v višini 618,80 EUR, skupaj 6.181,36 EUR na podlagi 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na motorna vozila – ZDMV. Tožena stranka je pritožbo zoper slednjo odločbo zavrnila s svojo odločbo z dne 18. 3. 2009. V 2. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, med drugim v sklepu Up-858/08 z dne 3.6.2008 (Ur. l. RS, št. 62/08) in odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka navaja, da je revizija dovoljena po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po določbi prvega odstavka 367. a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkoma 22. člena ZUS-1) in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Po določbi četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ki se glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena in po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na konkretni primer, natančno in jasno navesti, navesti mora pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno (npr. sklep X Ips 364/2007 z dne 16. 9. 2009), okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Glede na to, da tožeča stranka v obravnavanem primeru pomembnega vprašanja ni navedla, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožeča stranka je zgolj navedla, da gre za nedosledno in nejasno davčno zakonodajo (5. člen ZDMV), ki bo v prihodnje povzročala sodne spore. S pavšalno navedbo, da se sporno vprašanje, ki ni opredeljeno, nanaša na primer, ki zadeva večje število upravičenih in prizadetih družin ter na življenjski dogodek, ki se lahko pripeti vsakomur, revidentka ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS

8. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Revident mora, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati, da Vrhovno sodišče lahko presodi, ali gre za zelo hude posledice.

9. Revidentka obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z izredno težkimi finančnimi posledicami za zagotovitev preživljanja treh šoloobveznih otrok, ki so ji nastale zaradi plačila davka na motorna vozila. Izvršeno prisilno izterjavo davka občuti kot dodatno kazen zaradi nesreče, ki je ni zakrivila. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s to navedbo zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Plačilo davka od cestnih motornih vozil je zakonska obveznost in kot taka sama po sebi ne predstavlja hude posledice. Revidentka tudi ni navedel in izkazal, kakšen je njen premoženjski status, zato presoja izredno težkih finančnih posledic za preživljanje treh otrok, ki jih zatrjuje in, ki prav tako niso konkretizirane in izkazane, ni možna.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.