Jedro

Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca, da je toženec vozil na takšni razdalji, na kateri bi lahko vozilo ustavil pred trčenjem v cisterno, vendar pa je zaradi napačne ocene o intenziteti zaviranja vozila pred seboj zaviral s premajhno stopnjo in zato trčenja ni preprečil, tožencu v zvezi s povzročitvijo prometne nezgode ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca uveljavljala plačilo odškodnine v višini 23.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, za toženca pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v višini 390,54 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče izvedenih dokazov ni presodilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in ni ustrezno presodilo dokaznega bremena, kar je vse vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Opozarja, da tožeča stranka ni bila udeležena v škodnem dogodku, zato lahko odločilna dejstva ugotavlja le posredno, preko izjave toženca, predvsem pa policijskega poročila nemške policije. Čeprav drži, da leži trditveno in dokazno breme glede obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti delavca na tožeči stranki kot delodajalki, je treba zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva in glede na njen procesni položaj, saj je v tem sporu prizadeta glede dostopa do dejstev in dokazov, dokazno breme ustrezno upoštevati. To pomeni, da je treba izpoved toženca kritično presoditi, posebno težo pa dati objektivnim dokazom, po potrebi pa dokazni standard prilagoditi. Postavljeni sodni izvedenec je navedel, da vzroka nezgode, tj. premajhnega zavornega pojemka, ne more enoznačno določiti, niti ni želel verjetnostno rangirati možnih vzrokov (tehnična okvara ali nezadostno zaviranje toženca). Sodišče je napačno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati toženčeve krivde v obliki hude malomarnosti, saj bi moralo ob tem presoditi še toženčevo izpoved. Dejstvo je, da nobena ugotovitev sodnega izvedenca in policije na kraju nesreče ne potrjuje trditve, da zavorni sistem ni pravilno deloval. Zato ni mogoče niti s stopnjo verjetnosti zaključiti, da je vzrok nezadostnega zavornega pojemka v nedelovanju zavornega sistema. Sodišče ni ocenilo izjave, ki jo je toženec dal nemškim policistom niti njihove ugotovitve o toženčevi kršitvi cestno prometnih predpisov. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno presodilo standard hude malomarnosti. Sklicuje se na stališče VSRS v zadevi opr. št. II Ips 178/2014, po kateri je presoja malomarnosti objektivna - ravnanje oškodovalca se presoja z ravnanjem drugih ljudi; huda pa je, če skrbnost, s katero ravna oškodovalec, ni takšna, s kakršno bi ravnal vsak povprečen človek v oškodovalčevem položaju. Upoštevati je treba poseben položaj poklicnega voznika tovornega vozila, ki v prometu upravlja z vozilom, ki skupaj s polno naloženim tovorom dosega tudi maso 40 ton, kar je v primeru trka izjemna naletna teža in zato lahko povzroči hude posledice. Minimalno kar se zahteva od povprečnega voznika tovornega vozila v cestnem prometu je, da stori vse, kar lahko, da prepreči prometno nesrečo ob vseh običajnih manevrih v prometu. Kot je pojasnil sodni izvedenec, zavorni manever spredaj vozeče cisterne glede na povečano gostoto prometa ni bil neobičajen. Kritično situacijo je zagrešil toženec s svojim neustreznim zavornim manevrom, ne pa spredaj vozeča se cisterna. Toženec je napačno ocenil običajno situacijo in povzročil prometno nesrečo, saj bi z močnejšim zaviranjem trk lahko preprečil. Njegova opustitev pa predstavlja opustitev skrbnosti, ki se jo zahteva od vsakega povprečnega voznika, ne le od profesionalnega voznika. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca o običajnem ravnanju spredaj vozeče cisterne. Zmanjšanje hitrosti iz 80 na 30 km/h ob zgoščenem prometu ne more biti opredeljeno kot izjemno. Zato ni razloga, da toženec ne bi pravilno ocenil spremembe hitrosti vozila pred seboj in se trku z zadostnim pritiskom na zavorni pedal tudi izognil. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških (II. točka izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožeča stranka za toženo stranko dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.317,28 EUR, od tega polovico stroškov na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, polovico pa na račun toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev do plačila oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče pri odločanju o stroških postopka upoštevati vrednost spora, kot ga je določila tožeča stranka, in sicer 23.000,00 EUR. Sodišče je tožencu za zastopanje po odvetniku na narokih dne 5. 4. 2017 in dne 20. 9. 2017 napačno priznalo po 350 točk, namesto za vsak narok 700 točk. Napačno je sodišče za oba naroka priznalo 350 točk urnine, namesto za vsak narok 200 točk, skupno torej 400 točk ter skupno 160 točk za odsotnost iz pisarne, namesto 320 točk. Sodišče je nepravilno priznalo 50 točk za vlogo z dne 20. 4. 2017 namesto 100 točk. Skupaj bi torej moralo sodišče priznati 2200 točk, kar ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter 59,26 EUR kilometrine skupno znaša 1.327,28 EUR. Poleg tega je sodišče nepravilno upoštevalo zmanjšanje stroškov po odločbi Bpp, saj bi moralo tožencu priznati celotne stroške na način, da se polovica stroškov povrne skladno z odločbo Bpp, polovica pa povrne neposredno tožencu.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Toženec prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tudi tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno porazdelitev dokaznega bremena in s tem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. ter 212. člena ZPP. Materialno dokazno breme določa materialno pravo, zato gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne uporabe procesnih določb (razpravno načelo), kot to zmotno opredeli tožeča stranka. Dokazno breme glede odločilnih dejstev po določbi 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) leži na strani tožeče stranke in ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

8. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, zlasti izjave toženca, ki jo je podal nemškim policistom in do njihovih ugotovitev o toženčevi kršitvi cestno prometnih predpisov. Če se sodišče ni izrecno opredelilo do vseh izvedenih dokazov, to ne pomeni, da jih ni upoštevalo pri dokazni oceni. Kadar je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev odločilnih dejstev, je jasno tudi to, kateri dokazi niso pomembni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine. Zato uveljavljani očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ni utemeljen.

9. Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, kot od svojega delavca, uveljavljala plačilo odškodnine v višini 23.000,00 EUR, ker naj bi toženec s tovornim vozilom in polpriklopnikom v Nemčiji iz hude malomarnosti povzročil prometno nezgodo, v kateri je bilo poškodovano njeno vozilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni ravnal namenoma oziroma iz hude malomarnosti, zaradi česar ni podana njegova odškodninska odgovornost, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 177. člena ZDR-1, ki ureja odškodninsko odgovornost delavcev. Po tej določbi je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami prometne nezgode, do katere je prišlo 21. 10. 2015 v Nemčiji, utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod A.A., ki je mnenje podal jasno, prepričljivo in strokovno, pri čemer je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju. Do prometne nezgode je prišlo, ko je toženec, ki je vozil tovorno vozilo s polpriklopnikom, zaradi nenadnega zaviranja vozila pred seboj trčil v to vozilo. Vozilo toženca je trčilo s prednjo desno stranjo v zadnjo levo stran polprikolice cisterne. Sodni izvedenec je pojasnil, da je toženec ob nezgodi zaviral s premajhno intenziteto, ker je napačno predvidel dinamiko vožnje vozila pred seboj. Izvedenec je na podlagi tahografa vozila, ki je vozilo pred tožencem, ugotovil, da je to vozilo pred trkom le nekoliko nihalo v hitrosti in da je zadnje pol ure svoje vožnje večkrat spreminjalo hitrost vožnje za okrog 15 km/h. Vožnja v koloni je potekala le z manjšimi pojemki hitrosti. Neposredno pred trčenjem pa je voznik cisterne hitrost vozila zmanjšal za okrog 50 km/h (iz 78 na 20 do 30 km/h). Toženec je opazil, da cisterna zmanjšuje hitrost in je zato tudi sam zaviral, pri čemer je napačno ocenil, s kakšnim pojemkom zavira cisterna pred njim in je zato tudi sam zaviral s premajhno intenziteto. Izvedenec je pojasnil, da je sicer vzrokov v zaviranju z nezadostno zavorno silo lahko več (npr. nezadostno pritisnjena pedala zavore, okvara v zavornem sistemu, obrabljena zavora...), vendar pa vzroka v obravnavanem primeru na podlagi dostopnih podatkov ni mogel ugotoviti.

12. Ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca, da je toženec vozil na takšni razdalji, na kateri bi lahko vozilo ustavil pred trčenjem v cisterno, vendar pa je zaradi napačne ocene o intenziteti zaviranja vozila pred seboj zaviral s premajhno stopnjo in zato trčenja ni preprečil, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi s povzročitvijo prometne nezgode ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost tako gre, v kolikor je podana večja nepazljivost. Delavec, ki ravna tako, da njegovo ravnanje pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora torej opravljati delo s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zaznal zaviranje vozila pred seboj in posledično tudi sam zaviral z nožno zavoro. Ob upoštevanju te ugotovitve pa je pravilno zaključilo, da toženčeva slaba ocena intenzitete zaviranja vozila pred njim, glede na dotedanji način vožnje v koloni, ne predstavlja opustitve skrbnosti, ki se zahteva od povprečno skrbnega voznika.

13. Sodišče prve stopnje je pri presoji standarda hude malomarnosti ustrezno upoštevalo tudi ugotovitev sodnega izvedenca, da je pojemanje hitrosti vozila pred tožencem iz 78 na 20 do 30 km/h običajen manever na cesti, pri čemer je pojasnilo, da to ne spremeni zaključka, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje v tem delu odločilo v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca so neutemeljene. Kot je tudi že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je ne nazadnje presoja stopnje krivde storilčevega ravnanja v presoji sodišča in ne sodnega izvedenca. Tudi v kolikor bi toženčevo ravnanje presojali v smislu skrbnosti poklicnega voznika, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi, po presoji pritožbenega sodišča tožencu ni mogoče očitati, da v dani situaciji ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od poklicnega voznika.

K pritožbi toženca:

14. Toženec se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi določil 154. člena in 155. člena ZPP ter v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) ob upoštevanju vrednosti spora, kot ga je opredelila tožeča stranka v tožbi (23.000,00 EUR). Tako je sodišče prve stopnje tožencu pravilno priznalo: po 350 točk za zastopanje na dveh nadaljnjih narokih za glavno obravnavo, tj. za dne 5. 4. 2017 in dne 20. 9. 2017 (2. točka tar. št. 20); 350 točk urnine za oba naroka (150 točk za narok dne 5. 4. 2014 in 100 točk za narok dne 20. 9. 2017 - prvi odstavek 6. člena OT), 160 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) in 50 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 4. 2017, ki jo je pravilno upoštevalo kot drugo vlogo, saj je tožeča stranka s to vlogo postavila vprašanja sodnemu izvedencu (4. točka tar. št. 19), skupno torej 1160 točk. Ker pa je bila tožencu v postopku pred sodiščem prve stopnje dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje, je po pravilni odločitvi sodišča prve stopnje na podlagi 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.) upravičen do povrnitve polovice priznanih stroškov, tj. do zneska 390,54 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti na račun sodišča prve stopnje.

15. Toženec v pritožbi nasprotuje odločitvi, da je tožeča stranka dolžna povrniti le polovico priznanih stroškov in meni, da bi morala tožeča stranka drugo polovico stroškov povrniti njemu neposredno. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Upoštevaje navedeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znašajo stroški toženca v tem postopku 390,54 EUR, torej polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožencu dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške toženca. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pritožba toženca pa neutemeljena.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče stranke in toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pravdni stranki pa sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim nista bistveno pripomogli k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).