Jedro

Toženec s predložitvijo seznama udeležencev na vpogled ne bi prekršil načela zaupnosti. To načelo je namreč zavezovalo tudi tožnico, saj je bila ta kot sofinancer posredni izvajalec programa družinska mediacija in so-mediacija. To pomeni, da je tožnica kot posredni izvajalec programa (z namenom pregleda izvajanja programa) imela pravico in dolžnost vpogledati v dokumentacijo, ki jo je bil glede izvajanja programa dolžan voditi toženec, pri tem pa je tudi njo vezalo načelo zaupnosti.

Zahteva po posredovanju osebnih podatkov udeležencev, ki so se udeležili storitev, ki jih tožnica sofinancira na podlagi javnega razpisa, je legitimna in se takšni podatki ministrstvu lahko posredujejo, vendar le v obsegu, ki je nujen za dokazovanje upravičenosti do javnih sredstev. Upoštevaje neprerekano trditev tožnice, da je ob preverjanju namenskosti porabe sredstev zahtevala le vpogled v seznam udeležencev mediacij in dokumentacije ne bi kopirala oziroma odnesla iz prostorov toženke, niti podatkov ne bi obdelovala, je bil tovrsten vpogled v dokumentacijo, ki je tožnici potreben za ugotovitev namenskosti porabe sredstev, sorazmeren poseg, ki ne posega v upravičen interes posameznikov - udeležencev mediacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati znesek 5.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter stroške pravdnega postopka v višini 904,00 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem bi morala tožnica plačati tožencu znesek v višini 5.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka) in zahtevek za plačilo pravdnih stroškov toženca v roku 15 dni (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložil laično pritožbo toženec. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje: - pravdni stranki sta na podlagi javnega razpisa dne 14. 6. 2010 sklenili Pogodbo o sofinanciranju programov v podporo družini v letu 2010 z naslovom: Družinska mediacija in so-mediacija (priloga A2), na podlagi katere je tožnica dne 2. 8. 2010 tožencu nakazala prvi del pogodbenega zneska v višini 5.000,00 EUR. Toženec pa se je s pogodbo zavezal, da bo omogočil nadzor sofinanciranega programa pooblaščeni osebi ministrstva, kar vključuje med drugim tudi nadzor dokumentacije (4. alineja IV. člena pogodbe); - dne 12. 10. 2010 so pooblaščene osebe tožnice (po vnaprejšnji napovedi) obiskale toženca z namenom preverjanja namenske porabe sredstev, pri katerem so zahtevale predložitev dokumentacije, ki bi med drugim omogočila vpogled v poimenski seznam oseb, ki so bile udeležene v mediaciji; - toženec ni predložil dokumentacije, iz katere bi bila razvidna osebna imena, niti tega ni storil v dogovorjenem naknadnem roku, temveč je tožnici dne 29. 10. 2010 poslal dopis, v katerem je tožnico zaprosil za pravno podlago, na podlagi katere zahteva vpogled v zaupne podatke; - tožnica je od pogodbe dne 15. 11. 2010 odstopila, ker ji toženec ni omogočil nadzora nad namensko porabo sredstev oziroma vpogleda v dokumentacijo uporabnikov programa.

6. Tožnica je zatrjevala, da je zaradi kršitve pogodbe toženca (ki ji ni omogočil preverjanja obsega izvajanja programa - obsega opravljenih mediacij in števila udeleženih oseb, slednjo razdrla skladno s VII. členom.(1) Zato je zahtevala vračilo na podlagi pogodbe nakazanih sredstev v višini 5.000,00 EUR. Toženec pa je menil, da odstop od pogodbe ni upravičen in je tako z nasprotno tožbo zahteval plačilo preostalega pogodbenega zneska v višini 5.000,00 EUR. Ugovarjal je, da predložitev takšne dokumentacije predstavlja poseg v zaupno razmerje, krši določilo 11. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju ZMCGZ),(2) opravljene mediacije pa bi lahko dokazal tudi na drug način. V pritožbi je bilo sporno, ali je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki naj bi bila podana zaradi zaključka, da toženec glede večjega dela opravljenih mediacij ni imel dokumentacije, iz katere bi bila razvidna osebna imena udeležencev. Takšne dokumentacije toženec nesporno tožnici ni predložil (sklicujoč se na zaupnost podatkov). Zato za odločitev v konkretnem sporu tudi ne more biti relevantno, ali je toženec s to dokumentacijo razpolagal. Zmotno je nadalje tudi stališče pritožbe, da zavod ni posredni proračunski uporabnik, saj je slednji na podlagi javnega razpisa sklenil pogodbo o sofinanciranju s tožnico in prejel denarna sredstva iz proračuna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je bil toženec kot posredni proračunski uporabnik dolžan posredovati oziroma zagotoviti podatke, ki bi omogočili preverjanje namenskosti porabe sredstev, skladno z določbami Zakona o javnih financah.

8. Pritrditi gre torej stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica utemeljeno odstopila od pogodbe zaradi kršitev pogodbenih dolžnosti toženca. Toženec nesporno ni predložil poimenskega seznama udeležencev, ki ga je zahtevala tožnica z namenom preverjanja obsega opravljenega dela, čeprav ji je bil dolžan omogočiti nadzor programa. Pritožbeno sodišče ne sledi stališču pritožbe, da bi toženec s predložitvijo seznama udeležencev na vpogled prekršil načelo zaupnosti iz 11. člena ZMCGZ. To načelo je namreč zavezovalo tudi tožnico, saj je bila ta kot sofinancer posredni izvajalec programa družinska mediacija in so-mediacija. To pomeni, da je tožnica kot posredni izvajalec programa (z namenom pregleda izvajanja programa) imela pravico in dolžnost vpogledati v dokumentacijo, ki jo je bil glede izvajanja programa dolžan voditi toženec, pri tem pa je tudi njo vezalo načelo zaupnosti iz 11. člena ZMCGZ. Toženec je bil torej pristojnemu organu za namen preverjanja namenskosti in zakonitosti porabe javnih sredstev dolžan omogočiti vpogled v dokumentacijo, ki jo ta potrebuje.

9. Dodati velja, da tudi iz mnenja informacijske pooblaščenke (priloga A13) izhaja, da je zahteva po posredovanju osebnih podatkov udeležencev, ki so se udeležili storitev, ki jih tožnica sofinancira na podlagi javnega razpisa legitimna in se takšni podatki ministrstvu lahko posredujejo, vendar le v obsegu, ki je nujen za dokazovanje upravičenosti do javnih sredstev. Upoštevaje neprerekano trditev tožnice, da je ob preverjanju namenskosti porabe sredstev zahtevala le vpogled v seznam udeležencev mediacij in dokumentacije ne bi kopirala oziroma odnesla iz prostorov toženke, niti podatkov ne bi obdelovala, je bil tovrsten vpogled v dokumentacijo, ki je tožnici potreben za ugotovitev namenskosti porabe sredstev, sorazmeren poseg, ki ne posega v upravičen interes posameznikov - udeležencev mediacije (četrti odstavek 9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov, ZVOP-1). Res sicer iz mnenja izhaja tudi milejši način, ki bi omogočil preverjanje upravičenosti do javnih sredstev, in sicer posredovanje šifre zadeve, iz katere je razvidno, da se je določen mediacijski postopek izvedel za račun sredstev, pridobljenih na podlagi javnega razpisa. Vendar takšnih podatkov toženec pred odstopom tožnice ni posredoval. 10. Pritožba namreč ne nasprotuje dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o sklenjenem dogovoru s tožnico, da bo toženec dostavil ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere bo lahko tožnica preverila obseg izvajanja programa.(3) Vendar kljub dogovoru s tožnico, toženec ni trdil, niti dokazoval, da je po opravljenem pregledu (in pred odstopom tožnice), tožnici dejansko predložil kakršnokoli dokumentacijo, ki bi ji omogočila nadzor, da se program izvaja v obsegu in vsebini, določeni v pogodbi, čeprav je na sestanku soglašal, da bo takšno dokumentacijo prinesel. Toženec je namreč navajal zgolj, da bi se lahko nadzor nad namensko porabo sredstev zagotovil tudi drugače (z izjavami mediatorjem, s predloženim šifriranim seznamom ter s fotokopiranjem listin in brisanjem osebnih podatkov, poročili mediatorjev ipd.). Ni pa trdil, da bi tovrstno dokumentacijo (tudi ne v anonimizirani obliki) po sestanku res posredoval tožnici še pred njenim odstopom,(4) niti da bi tožnico zaprosil za dodatni rok za pripravo oziroma anonimizacijo ustreznih dokumentov. Toženec torej tožnici ni omogočil nadzora nad namensko porabo sredstev, zato je tožnica na podlagi VII. člena pogodbe utemeljeno odstopila od pogodbe zaradi kršitve obveznosti toženca omogočiti nadzor programa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je ravnanje toženca predstavljalo kršitev pogodbe in je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

11. Glede na vse navedeno pritožba toženca ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, je izrek o njegovih stroških odpadel. Op. št. (1): ki je določal, da lahko tožnica pogodbo razdre v primeru, če toženec krši določila pogodbe.

Op. št. (2): ki določa, da so zaupni vsi podatki, ki izvirajo iz mediacije ali so z njo povezani, razen če so se stranke sporazumele drugače, če njihovo razkritje zahteva zakon ali če je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.

Op. št. (3): v poročilu o opravljenem pregledu z dne 12. 10. 2010. Op. št. (4): Iz trditev toženca izhaja, da je šifriran seznam predložil šele po tožničinem odstopu od pogodbe.