Jedro

Tožeča stranka kljub večkratnim pozivom tožene stranke naj poda zaprosilo o tujem pravu na Ministrstvo za pravosodje, le tega ni storila, zato ni izpolnjen pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče RS zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za ustavno pritožbo v zvezi s sklepom Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. U 272/2007-23 z dne 18.8.2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na podlagi podatkov Centralnega registra prebivalstva in dopisa Upravne enote Idrija št. 021-2/2007 z dne 9.7.2007 ugotovljeno, da je tožeča stranka državljan Bosne in Hercegovine, ki v Republiki Sloveniji nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Zato je bila tožeča stranka z dopisom opr. št. 158/2010-4 z dne 30.11.2010 pozvana, da sporoči, ali bo v skladu s 3. odstavkom 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči podala na Ministrstvo za pravosodje RS zaprosilo o tujem pravu. Tožeča stranka je upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči izkazovala z dopisom Ministrstva za pravosodje RS št. 560-3413/2007/2 (5204) z dne 17.9.2007, v katerem ji je bilo pojasnjeno, da sta Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina državi pogodbenici Haške konvencije o civilnem sodnem postopku z dne 1.3.1954. Navedena konvencija v 20. členu določa, da bo v civilnih in gospodarskih zadevah državljanom vsake od držav pogodbenic omogočena brezplačna sodna pomoč. Iz navedene konvencije izhaja, da pravica do brezplačne sodne pomoči velja le pod pogojem, če prosilec, ki je državljan Bosne in Hercegovine, uveljavlja brezplačno pravno pomoč pred sodiščem v Republiki Sloveniji v civilnih in gospodarskih sporih, na kar opozarja tudi Ministrstvo za pravosodje RS. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zaradi izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Po Zakonu o sodnih taksah je plačilo sodne takse javna dajatev, za katere izterjavo je pristojen davčni organ po določbah Zakona o davčnem postopku. Prav tako gre v zvezi s plačevanjem RTV prispevka za javno dajatev in ne civilnopravno razmerje. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem upravnem sporu ne gre za civilno ali gospodarsko zadevo, zato tožeči stranki pravice iz Haške konvencije v tem primeru ne gredo. Ker tožeča stranka ni predložila dokazil glede izpolnjevanja pogoja vzajemnosti določenega v 3. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči je to dejstvo preverila služba za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, neposredno na Ministrstvu za pravosodje, kjer so dne 21.1.2011 pojasnili, da zahteve za zaprosilo o tujem pravu od tožeče stranke niso prejeli.

Tožeča stranka v tožbi smiselno navaja, da je zaprosilo o tujem pravu poslala na Ministrstvo za pravosodje dne 3.9.2007 v neki drugi zadevi, ter da je v Republiki Sloveniji že od svojega petega leta starosti dalje, kakor tudi da v zvezi z njeno prošnjo za izdajo osebne izkaznice za tujca, vse od leta 2004 ni prejela odgovora Upravne enote Idrija, kakor tudi ne od Ministrstva za notranje zadeve RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, 50/04, 96/04 – UPB1 in 23/08 – ZBPP) v 10. členu določa kdo so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. To so državljani Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebivajo; tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z Mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da je vzajemnost iz 3. točke 1. odstavka podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Zaprosilo o tujem pravu pošlje na zahtevo tujca ministrstvo, pristojno za pravosodje, po diplomatski poti. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju brezplačne pravne pomoči ima v postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da tožeča stranka ni državljan republike in da nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (1. in 2. točka 1. odstavka 10. člena ZBPP), zato bi lahko postala upravičenec do brezplačne pravne pomoči v skladu s 3. točko 1. odstavka 10. člena ZBPP, če bi bilo ugotovljeno, da so po predpisih države tožeče stranke (Bosna in Hercegovina), tudi slovenski državljani v Bosni in Hercegovini upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka kljub večkratnim pozivom tožene stranke naj poda zaprosilo o tujem pravu na Ministrstvo za pravosodje RS, le tega ni storila. Zato ni izpolnjen pogoj in 3. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP.

Ob tem sodišče še ugotavlja, da je na zaprosilo tožeče stranke z dne 3.9.2007, ki ga navaja v tožbi, Ministrstvo za pravosodje RS odgovorilo z dopisom št. 560-3413/2007/2 (5204) z dne 17.9.2007, iz katerega pa izhaja, da sta Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina državi pogodbenici Haške konvencije o civilnem sodnem postopku z dne 1. marca 1954, h kateri je pristopila nekdanja Federativna ljudska republika Jugoslavija in katere nasledstvo je bilo s strani Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine notificirano. Navedena konvencija v 20. členu določa, da bo v civilnih in gospodarskih zadevah državljanom vsake od držav pogodbenic omogočena brezplačna sodna pomoč tako kot lastnim državljanom, skladno z zakonodajo države, v katerih se zahteva brezplačna pravna pomoč. Ob koncu navedenega dopisa pa Ministrstvo za pravosodje RS še poudarja, da vse navedeno velja za uveljavljanje brezplačne pravne pomoči pred sodiščem v Republiki Sloveniji v civilnih in gospodarskih zadevah. Da v konkretni zadevi ne gre za civilno oziroma gospodarsko zadevo pa je v izpodbijani odločbi utemeljila že tožena stranka.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.